sobota, 30. maj 2020

Dovžanova soteska

Kadar koli se peljem skozi Dovžanovo sotesko, se mi milo stori. Če ste poznali mojega dedata Jureta, vam je jasno, zakaj, če ne, pa tale kratka razlaga: globoko sredi zasluženega pokoja so mojega dedka – pojma nimam več, po kakšni poti – angažirali, da je delal kot nadzornik pri obnovi predorov skozi sotesko. Genialen čudak, kot je bil, se ni zadovoljil zgolj z opravljanjem dodeljene mu naloge. Dovžanka ga je tako prevzela, da je o njej premleval noč in dan, snoval rešitve, kako bi bilo treba zagotoviti prehod skozi ozki del, in risal načrte s kompleksnimi sidranji, predori in galerijami, ob katerih bi naravovarstveniki tretjega tisočletja od groze skakali do vrha Košute, a vsaj varnost ne bi trpela! Jurček pa ne bi bil Jurček, če ne bi s tem nadlegoval vsakogar, ki mu je prekrižal pot. Zajetno mapico z dokumentacijo je kazalo vsakomur, od celotne žlahte do tržiškega župana, ki je bil bojda »fejst dec« (s čimer so se gotovo strinjali njegovi kasnejši sojetniki). Tudi vesoljnemu občestvu ni prizanesel, saj je v Delo na to temo redno pošiljal pisma bralcev in nam jih, potem ko so bila objavljena, prebiral od črke do črke.

Od takrat je celotno Jurčkovo potomstvo alergično poskočilo ob vsakršni omembi Dovžanove soteske, kjer so njegovi velikopotezni načrti sicer odšumeli skupaj s Tržiško Bistrico. Ko se je osrednji akter štorije preselil v grenko-sladek spomin, pa je tudi slavni gorenjski kanjon zame dobil nostalgično patino. A ti šment, tolikokrat sem se že peljala tam skozi na poteh pod Košuto, pa se prav nikoli še nisem ustavila! Zato je bilo ta konec tedna oblačno vreme okoli vrhov kot nalašč, da smo šli pogledat, kako so Tržičani nekdanje Jurčkovo delovišče pred nedavnim preuredili v turistično znamenitost.

Najdražjega sem morala kar malo peglati, da je vendarle zavil proti Tržiču, a navsezadnje nam ni bilo žal. V novi informacijski hiški pred najožjim delom so še prav frišno zagnani in ljubeznivi, t. i. Razgledna pot pa je prav všečno speljana nad Tržiško Bistrico. Pred najožjim delom bi težavam lahko pobegnili čez viseči most na cestno stran, a smo podmladek pogumno opremili s čeladami in celo vrvjo ter šli preizkusit zahtevno pot. Med vzponom do razgledišča in srečevanjem drugih družinic z razmeroma negodnimi mladiči se je naša oprema zdela malo pretirana, med spustom k strugi pa niti ne več. Saj ne, da je kaj strašnega, a vseeno, zadnji meter ali dva po skobah sta celo malček previsna.* Po tem baby adrenalinskem odseku smo uživali na plažici ob rečici, samo Najdražji nas je razočaral, ko pri skakanju po balvanih sredi struge ni telebnil v vodo … Smo si pa prvič ogledali dovžanske stolpe, spoznali navdihujoče postavljeno domačijo od Ta črnega, pošlatali vse kamnine, razstavljene ob poti, in po cesti zadovoljno prikorakali nazaj, složni, da je tole čisto fletna turistična atrakcija. Ko je še Tastarejša dodala, da bi še šla sem, je bilo pa tako ali tako jasno, da Dovžanki za kratek, razgiban sprehod prav nič ne manjka. Pa še tako hitro je dosegljiva iz Ljubljane, da je le malo takih!

Razgledišče.

Zaključek spusta je celo previsen.

Prečka po skobah je bolj za zabavo (in visoko vodo).

 
"Mali predor" (in dolgonoga bejba, ki ni naša).


Je plezal in skakal, v vodo pa ni hotel čmokniti.

Bencetova domačija. Huda lokacija!

Nazaj po cesti skozi "Juretove" tunele.

Za konec dneva pa še tržiški zmaj. S plezalno čelado na glavi - ziher je ziher!

* Priporočilo za morebitne ponavljalce z otroki: nedvomno je lažje, če greste po tem delu v obratni smeri, torej da po skobah splezate navzgor

nedelja, 24. maj 2020

Čestitka

Sentimentalno je od mene, vem, ampak takšnale čestitka verjetno vsaki mami polepša dan.

Navodilo: beri od spodaj navzgor.

Še bolj navdušujoče je bilo danes, ko je Tastarejša na prijateljičino piši-briši tablo napisala tisto, kar pišoči odrasli zapišemo "Happy birthday". Sem kar ponosna nase, da sem sploh razvozlala, za kaj je šlo. Nekaj v stilu HEPIBVDE. Na žalost je uporabila briši funkcijo table, še preden sem zadevo lahko dokumentirala.

torek, 19. maj 2020

Drugi dan

Drugo jutro. Prizemljitev.

»Kam gremo danes?«

»Kam!? V vrtec seveda.« 

Mali plane v bridek jok: »Pa saj v vrtcu smo bili že včeraj!«

Današnja stvaritev iz vrtca: PAJKOVA MREŽA. Simbol ujetosti v mreže vsakdanjika?

Pa še Tastarejšin produkt: ZEMLEVIT. Naslovnica ...

... in notranjost. S pošastjo vred.

nedelja, 17. maj 2020

Pika na i

Čudovit dan smo preživeli. Naredili smo krog po pobočjih Struške, čez planino Seča do Svečice in spet dol na gozdno cesto. Belkasto-temačni oblaki so skrbeli za slikovitost in nam prihranili močo, vsemogočega cvetja pa je bilo toliko, da sta ga zaznala celo mladiča. Moje poznavanje imen se bolj ali manj konča pri avriklju in jegliču, tako da naj zadostuje, da so bili tu še neki rumeni metuljčki pa modri zaspančki, raznorazni kosmatinci in tako naprej. Narcise bi se nam težko skrile, ker so se dale zavohati že od daleč, med sestopom pa so nam postavile cel špalir. In nikjer nikogar, samo rožice in mi. Bili smo višje kot kadar koli letos in v dolino se nam ni mudilo, podmladek je plezaril po skalah ter se igral s kamni, palicami in drugimi didaktičnimi pripomočki Velike matere, Najdražji se je ta čas kratkočasil s svojim novim spremljevalcem zmajem, jaz pa sem samo uživala v igri oblakov. Po spolzkem sestopu me je čakal še dober kilometer teka po gozdni cesti, namreč kot spremljevalka mladičev na kolesih, ki med downhillom za najmlajše kar nista prenehala vriskati. »To je bila pa pika na i,« je našo zadnjo nedeljo komentiral Najdražji, s čimer je verjetno mislil na nekaj desetin koronskih izlet(k)ov po Sloveniji.

Po prihodu domov sem dokončno razpakirala vreče z rezervnimi oblačili, ki so se nam v zadnjih dveh mesecih nakopičile v prtljažniku. Namesto da bi bila olajšana, da se zaključuje obdobje tiranije nočnega dela in 24/7 varstva otrok, pa me je prišla obiskat Joža Otoža. Kajti ja, bilo je težko, naporno, stresno in vse to, a kot da sem vse skrbi, nerganje, robantenje, pridušanje in občutke ujetosti že nekako pozabila. In namesto da bi se veselila vsaj približne normalizacije življenja, ta čudaški, posebni čas že kar malo pogrešam!

Ker ob zaključku te dobe vem, da je bila poseben blagoslov. Čudovita priložnost, kakršne nismo doživeli nikoli prej in je morda (upam, da res ne!) ne bomo nikoli več. Še najlažje bi jo primerjala s kakim dolgim potovanjem – brez potovanja, seveda. To sta bila dva meseca, v katerih smo živeli brez budilke in smrkljev. Mladiča sta bila zdrava kot nikoli prej, in če bi sodili samo po naši porabi robčkov, bi papirna industrija potonila v globljo krizo kot naftarji.

V teh dveh mesecih smo spoznali, kako razčlovečeni smo ljudje v izolaciji in kako je prav kontakt tisto, kar najbolj šteje. Mladiča sta se na naših samotnih koronskih pohodih drla »Živjo!« vsaki živi duši, ki smo jo ugledali tri travnike stran. Najbolj od vsega so ju osrečevala druženja – tista z žlahto, na skrivaj, a presenetljivo sta predpisano distanco držala z veliko manj težavami kot odrasli. Ob sproščanju ukrepov pa se je razcvetelo ulično življenje, kakor je nazadnje uspevalo davnega junija 1991. Samo s kakim metrom lufta več med odraslimi. Že res, da so igrišča zaprta, toda najmanj frekventirani ovinek v naši soseski je postal središče starega in mladega, kjer se meče žogo, kolesari, nori in skače na skakalnicah! In to ne brez občutka za druge: Malega je starejši del klape najprej odganjal, češ ti si še premajhen, a v isti sapi so že postavljali skakalničko samo zanj, čez katero zdaj neustrašno drvi s svojim tekalnim kolesom.

V teh dveh mesecih sta nam rekreacija in igranje na prostem še bolj kot prej postala samoumevna. Vsaj tri kilometre hoje na dan je bila okvirna enota, ki sem si jo zamislila za razgibavanje sebe in svoje mladine, in to smo vneto presegali v soncu in dežju, peš in na kolesih, po ravnem in v klanec, po vsej Sloveniji ali znotraj naše občine. Spoznavali smo črnuške kuclje in grebene, lazili po bregovih Save in bili veseli konca suše, saj smo vsako lužo na cesti prekolesarili vsaj dvakrat. Še nikoli prej nismo pomladi tako čutili, živeli in dihali z njo. Od prvih sramežljivih cvetov v zaspanih gozdovih, pisane eksplozije na našem vrtu, aleje kronic na Vovarju, parade žafranov na Ožboltu in zapoznelega snega, ki smo ga drajsali nad Trojanami, pa do popolnega razcveta v vetru šepetajočih travnikov na Šilentaboru. Ob odsotnosti igrišč sta se otroka guncala na hlodih in podrtih drevesih, tobogane pa sta našla na najbolj blatni strmini, šodrastem klančku ali strmi travi. Čofotala sta po lužah in potočkih, mešala po blatu, se valjala v listju in skakala čez jarke. Plezala na drevesa in skakala s skal. Spuščala zmaja. S sabo na izlete smo vlačili traktorje, džipe, barbike, playmobile, legokocke, dojenčke in še kaj. Odkrivali smo divjino pod Jančami, se potikali po globokih dolinah, kjer so človeške sledi precej redkejše kot borovničevi grmi, in delali maratonske ture. V zadnjih izdihljajih znotrajobčinske ujetosti smo si privoščili še dvodnevni mini treking in odmarširali čez hrib v sosednjo občino. Mladini se je od sreče mešalo, mene je pa pretreslo spoznanje, kako je – kljub nezanemarljivemu fizičnemu naporu in prijetnosti druženja z bližnjimi – takšen treking čisto nenavdihujoč, če poteka po dobro znanih in niti malo estetskih krajih! Tisto, ko se mi zvečer v predspalni omotici še rolajo podobe doživetega, kar nekako umanjka …

Ob koncu občin, kot sta temu rekla mladiča, smo se prvič peljali proti Kamniku in Mali je začudeno opazil: »U, kako so hribi blizu!« Res so nam v tem času postali kar malo bližje, kajti šele zdaj smo opazili, kako so naše sposobnosti napredovale. Kar naenkrat je pot na Sv. Jakoba s Katarine za nas samo še prekratek sprehod, na planino Dolgo njivo pod Košuto pritečemo za malo malico, sotesko Reke pa mirno zmoremo v enem zamahu, čeprav smo jo še lani morali razdeliti na dva dela. A glavni dosežek v dveh mesecih je bil menda, da ni bilo treba prav k nobenemu izlet(k)u nikogar siliti, še več, prvo vprašanje vsako jutro je bilo: »Kam gremo danes?«

V teh dveh mesecih sem prvič v roke prijela frizerske škarje – in rezultat sploh ni bil grozen. Lakirali smo si nohte, sestavljali kocke, postavili šotor na vrtu, sestavljali kocke, pekli pico in piškote ter sestavljali kocke (a sem to že napisala?). Težko je prešteti, koliko jabolk smo pojedli. In kruha. Jogurtov z bonbončki. Jagod. Sladoleda in smetane. Pomivalni stroj smo zaganjali večkrat kot kadar koli. Mladiča sta vlekla stolčke h kuhinjskemu pultu vsakič, ko sem iz omare vzela lonec. »A ti lahko pomagam?« Če se ne motim, jaz tega vprašanja v tem kontekstu nisem izgovorila nikoli … In seveda smo ure in ure sestavljali kocke, a se mi zdi, da sem to že nekajkrat omenila.

Ob vseh omejitvah smo bili še toliko bolj veseli drobnih nagrad. Skrivnega obiska Turbobabi – na distanci, pa vseeno. Švercanja čuft prek vrha Rašice. Družinskih praznovanj v globokih hostah. Prvega obiska živalskega vrta – v popolnem dežju in brez vrhunca (= igrišč), a je bilo vseeno fajn. Prvega sladoleda iz slaščičarne. Z masko, pa kaj potem. Prvega kosila iz bližnjega okrepčevalnice, ki je domov priromalo v šestih praznih škatlah od sladoleda. Pa kaj, če zrezek, ocvrti sir in pomfrit niso bili ravno višek zdrave hrane, nam so se zdeli božanski! In – v popolnem nasprotju s tistim, kar sledi spodaj, a takšno je življenje – prve urice brez otrok …

Najbolj smo bili v teh dveh mesecih važni mi, ujeti v svojem mehurčku, v štiriplanetnem osončju z občasnimi sateliti bližnjih sorodnikov in prijateljev ter še bolj občasnimi službenimi kometi. Skupaj smo živeli, dihali in kakali. Brez minutke predaha. Se objemali in stiskali, mlatili in boksali, lubčkali in crkljali, brali knjige in gledali risanke, se učili vljudnosti in umivanja rok. Še bolj kot vse skupaj pa me veseli, kako neprekosljiva ekipa sta postala mladiča. Seveda vsakih par minut kričita drug na drugega in se cufata okoli vedno istih, kakopak lastninskih vprašanj, hkrati sta pa sama sebi najtrdnejše jedro, ki se proti komur koli, celo proti svojim lastnim prednikom, postavi v položaj »midva proti svetu«. Lepo je bilo, krasno je bilo, čudovito je bilo in neskončno dragoceno, a k sreči in na žalost se je končalo. Torej sem spet nastavila budilko, že ob enajstih ugasnila računalnik, vedoč, da bom jutri lahko delala ob normalnih urah, in se spravila v posteljo. Življenje gre naprej – in prav je tako.

Ekstaza na Belški planini.

Narcisni špalir med sestopom.

In sta šla, nasmejana, naprej v svet in v življenje.

torek, 12. maj 2020

Pitoni

Naša družina je bogatejša za novega člana. Plišastega. Plišastih igrač sicer že lep čas ne dobivamo, še manj pa jih kupujemo, ker se nam v oddaljenem kotu dnevne sobe v velikanski škatli pretežno prašijo. Še najbolj pridejo do izraza kot pomožni kup pri gverilskem plezanju čez kavč ali za blažitev redkih padcev na napačno stran. A pred nekaj meseci je sinetovo vzhičenje nad kmetijsko-gradbeno mehanizacijo, ki se je začelo že pred njegovim prvim rojstni dnem, usahnilo in na lepem sva se z Najdražjim znašla v podobnem položaju kot pri Tastarejši, ko med vožnjo izven občinskih meja vzklikava na vse strani »Glej, gasilski dom! Glej, gasilski avto!«, njej pa niti približno ni jasno, zakaj noriva. Zdaj se bova morala podobno odvaditi pogojnega refleksa »Glej, traktor!« in »Uuuu, poglej bager!«, ker Mali na to ne trzne več.

Najprej so traktorje nadomestili dinozavri. K sreči to ni trajalo dolgo, ker mi je prebiranje o prazgodovinskih bitjih približno tako zanimivo kot spremljanje prenosa tiskovne konference ob izdaji nove knjige Jožeta Pirjevca na Novi24 TV. Potem smo presedlali na morski živelj. Marsikaj novega sem se naučila o kitih! A odkar je ob bregovih Save vzbuhtela pomlad in po grmovju kar gomazi od plazilstva, so vse, kar zanima Malega, kače. Prav v globino njegovi interesi sicer ne grejo: vsak večer morava »prebrati« nekakšen mladinski atlas živali in neko prastaro, že precej zbledelo enciklopedijo in v njiju poiskati vse kače. Če povem, da jih je samo v drugi več kot petdeset, je jasno, da imava kar nekaj dela! Dlje kot do imen zaenkrat ne prideva in večine si očitno nikoli ne bom zapomnila, ampak zdaj vsaj vem, da obstajajo puhnica, Waglerjeva suličarka in nočni drevolaz, da je anakonda največja, kobra najdaljša med strupenjačami, neka morska kača pa rekorderka v strupenosti. Da ne bi bila popoln analfabet, sem in tja še sama malo poguglam, tako da zdaj vem, da obstaja boomslang in da je grozno strupena in da te lahko piči, pa se ti pol dneva zdi, da si čisto okej, potem pa umreš. Najdražji ob tem še najraje komentira, kako je vesel, da živimo, kjer živimo, Tastarejša mi pa daje misliti z vprašanji tipa »Pa kako vemo, da je na svetu res toliko vrst kač? Kaj pa, če nam o tem nekdo samo laže?« Potem je čas za malo medijske vzgoje, razlage o lažnih novicah ipd., ampak zdi se mi, da je za nekatere koncepte še malo prezgodaj.

Kakor koli že, dan pred sinetovo slavnostno obletnico je Najdražji sredi dopoldneva letel v živalski vrt, iskat kačo v tamkajšnjo trgovino s spominki. Nagravžnejših gumijastih, v katere sva se upičila na spletni strani, v živo sicer (še) nimajo, zato se je vrnil s precej debelo in konkretno dolgo plazečo zadevščino iz pliša. Mali se je z njo spoznal takoj zjutraj med odpiranjem daril in bil grozno navdušen. Sikal je po dnevni sobi, jo stiskal k sebi in nam jo obešal okrog vratu. Saj ne, da bi se kač nerazumno bala, a vseeno mi več želja po mečkanju vzbujajo bolj kosmate živali, tako da se moram pri igračkanju s kačami kar ugrizniti v jezik (ups!). Seveda smo Malega začeli gnjaviti, kako bo kači ime, a dlje kot do Pitona ni prišel. Se je pa silno razburil, češ da to že ni anakonda, ker da je fant, ne pa punca.

Ker je bilo vreme ves dan polulano, je bilo čez glavo časa za torto, igranje z igračami in poslušanje muzike. S tremi leti je očitno Mali dozorel v poslušalca Čukov, tako da je njegov najljubši komad ta hip Ferrari polka, medtem ko je Tastarejša že dovolj spretna, da zna sama upravljati s tako dinozavrskim pripomočkom, kot je naš CD-predvajalnik, in nam mrcvari ušesa z I'm a Barbie girl … In to večkrat zapored! Da je še nekaj po mojem izboru, pa zadnje čase prepevam Toni ma pa lepo kapo. Če tega goličastega komada ne poznate, zadostuje, če povem, da mi ga je Najdražji zapel samo enkrat, pa me ne zapusti več. Na mojo žalost začneta mladiča, čim odprem usta s Tonijem, tuliti in se pritoževati, potem je pa samo stvar jakosti in vztrajnosti, kdo prevlada (običajno ne jaz).

Danes se pa Tastarejša začuda ni pritožila, samo narahlo me je popravila: »Ne, mami! Tako moraš peti: Pitoni ma pa lepo kapo …« In glej čudo, s tem popravkičem lahko svojega (Pi)tonija vreščim po mili volji. Sinetov novi ljubljenček pa je končno dobil razpoznavno ime. Dobrodošel, Pitoni!

Moški del družine. S Pitonijem vred.

sobota, 09. maj 2020

Zakleta torta

Sinetov rojstni dan tradicionalno proslavimo v karavanškem zakotju pod Košuto. Teh praznovanj se je že nabralo za večino prstov na eni roki, tako da lahko, medtem ko eno še poteka, obujamo spomine na ostale. Ampak tokrat se je Deda med pripravljanjem osrednjega akta praznovanja spravil razlagat štorijo o tem, kako je pred davnimi leti na nekem praznovanju pri prijateljih mama družine iz kuhinje ponosno prinesla torto, jo pazljivo predala očetu družine, ki jo je ravno tako pazljivo prijel … in plaf! Ker je papirnati krožnik zagrabil preveč na robu, se je torta meni nič, tebi nič prekucnila in končala na tleh. O tem, koliko kocin so skupaj s torto, spraskano s tal, konzumirali gostje, pa družinski spomin ne poroča.

In tako smo v krasnem sončnem dnevu med skromno, s sabo prineseno maličko pripravljali krožnike in viličke in čakali, da se ekipa zbere okrog torte. Z veliko ljubezni jo je spekla Turbobabi, iz gumijastih črvov je naredila celo kačo, kar je trenutno rdeča nit vseh pogovorov in interesov našega slavljenca. Skrbno, v posebej za ta namen kupljeni škatli in za vsak slučaj še plastični gajbici, je bila torta nato prinesena pol ure daleč od avta, zdaj pa je bila s tremi svečkami že v nizkem štartu. Da se ne bi po nepotrebnem pajsala na soncu, sem jo odložila v senco na klop, na kateri so vsi skrbno pazili nanjo. Dokler se ni v nekem trenutku izkazalo, da klop ni dobro pritrjena. Samo malo se je zazibala in plaf! Torta je – z obrazom navzdol, kakopak – končala v pesku. 

Najdražji se je res izkazal, četrt ure je klečal pod klopco in reševal, kar se je rešiti dalo. Na koncu smo zaklali čisto spodobno skutno-jagodno grmado. Sem in tja je komu malček zaškrtalo med zobmi, a pritožil se ni nihče. Pa bo še ena zgodba! Spodbudila je tudi nekaj jezikovno-filozofskih vprašanj, recimo kaj je tisto, kar iz torte dela torto? Ali torta samo s spremembo oblike preneha biti torta? Ampak bom počakala, da mi bo odgovore na take probleme dala moja Tastarejša, ki me te dni kratkočasi s platonističnimi vprašanji tipa: "Kaj pa, če mi sploh ne živimo? Kaj, če vse to samo sanjamo?" Ob tovrstnih mentalnih mahinacijah se mi je od nekdaj zdelo, da mi kolesca v glavi začnejo kar pregorevati, zato sem vesela, da s temi debatami zaenkrat opraviva na predšolski ravni.

Samo slike praznovanja so pa bolj uboge. Najdražji je s sabo tovoril ta veliko fotografsko kravo, a mi je potem priznal: »Najprej sem malo slikal, potem je pa sine za darilo dobil zmaja.« Kar menda pojasni vse. Tako srečnega človeka, kot je bil moj Najdražji, ko je letal z zmajem sem ter tja po karavanških travnikih, že dolgo nisem videla. 

"Grmada" za tretji rojstni dan. 


Ključni korak v pripravi letošnje torte. Foto: Alenka.


Pa še ena od nadedbudnih zmajarjev. Foto: Alenka.

četrtek, 07. maj 2020

Nekaj dobrega

Če ste v zadnjih mesecih kaj brali moj blog, veste, da nisem nobena fenica koronadobe in z njo povezanih ukrepov. Samo eno prijateljico imam, ki je v znotrajobčinski zapori menda trpela še bolj kot jaz … A čisto vse, kar je norija prinesla s sabo, le ni slabo. Recimo gozdovništvo mojega podmladka.

»Kam gremo danes?« je vprašanje, s katerim v koronadobi Tastarejša začenja dan. In ko vsakih nekaj dni oznanim: »Nekam na izlet« ali »Na Rašico« ali »Na Šmarno goro«, ni prav nobenega vzdihovanja ali zavijanja z očmi. Še več, ko se ob dveh popoldne zaderem »Greeeeemoooooo!«, mladiča zdrvita v avto kot dva mlada kužka, ki komaj čakata na sprehod.

Med švicanjem po Partizanski (to je ta res strma pot na Šmarno goro) nam sicer ni šlo čisto gladko, Mali se je plezarjenja po skalah razmeroma hitro naveličal in se mi začel ulegati na glavo, zato sem iz brisače, ki jo imam vedno s sabo, scumprala nekakšno nosilko, če bi slučajno res zadremal. Tastarejšo pa je misteriozno začel strašno boleti trebušček in šele na mojo pobudo (s figo v žepu, kakopak), da se vrnemo v dolino, je ocenila, da bo vendarle zmogla do vrha. Ko je bilo ta hudo za nami, se je pa začelo eno samo veselje. Prosta izbira sladoleda! (Nazadnje sem seveda jaz morala pojesti dve nagravžno modri lučki. Ob besedni zvezi »modro nebo« me spreleti srh.) Pa še fanta za povrh! In igranje pod klopco! (Nobenega redarja ni bilo na spregled, sicer bi me to verjetno stalo še več kot naš lanski izlet po Toskani, ko smo s polletno zamudo na dom dobili nezanemarljivo kazen za vožnjo po centru mesta. In to dvakrat!) Navdušenje nad Šmarno goro, pomladjo in življenjem je bilo tolikšno, da je Mali celotno pot v dolino zmogel sam. V skokih in lahnem drncu, precej spretneje kot večina nabildanih korenčkarjev in dišečih pajkičark, ki se v svetlečih supergah pobijajo čez vse tiste gladke skale in blatne zaplate.

A podmladka ni to prav nič upehalo. Po kosu jabolka, zglodanem v avtu, sta dobila toliko energije, da sva si doma z Najdražjim komaj uspela predati štafeto. Jaz sem oddrvela na popoldanski šiht, on pa na še dveurno otroško norenje s kolesi, ki se ga udeležuje večina okoliške populacije, mlajša od osem let. Edini znak, da je za mladičema naporen dan, je bil, da sta brez velikega pompa složno ugasnila že ob pol desetih. Za naše razmere perverzno zgodaj!

Improvizacija z brisačo. 


Ojej. Moder sladoled. Vsakič rečem, da je to pa res zadnjič.

Če niste vedeli, je ob Romarski poti
prvovrsten tobogan.

petek, 01. maj 2020

Konec runde?

Saj ne vem, ali je res konec runde ali ne, in tudi tega ne vem, koliko takih ali še hujših rund nas čaka, ampak na bolje se je vsekakor spremenilo. Predvčerajšnjim zvečer, ko je bila napovedana seja vlade o novih omejitvah, niti nisem hotela gledati, do kakih lobotomističnih novih ukrepov bodo spet prišli. Za vsak slučaj sem samo pošnofala, kaj zajema območje »Upravne enote Ljubljana«, o katerem se je govorilo kot o potencialni razširitvi, in ugotovila, da če nam bodo tako skopuško razširili domet, prav dosti na boljšem kot do sedaj ne bomo. Potem pa je med kopanjem otrok vesela novica priletela po SMS-u, in ko sem jo – za vsak slučaj – še dvakrat preverila na spletu, mi je uboga Tastarejša panično skočila v naročje, tako jo je prestrašilo moje vreščanje. A se je hitro potolažila, ko sva – ona čisto naga, ker je ravno stopila iz banje – odplesali zmagovito hako po vsem nadstropju.

Da proslavimo, smo takoj zjutraj švignili v drugo občino. Saj to smo nameravali v vsakem primeru, a na srečo smo lahko to naredili legalno. Da ne bi prehitro izgubili vsega dobrega, kar nam je dala karantena, smo tja odkolesarili. Tastarejša je deset kilometrov zvozila brez težav, pa še zdaleč nima dolgoprogaškega kolesa. Glavno besedo pri tem ima nedvomno izjemna motivacija. Po poti smo se ustavili samo enkrat, pa še to samo za par požirkov vode in kos jabolka. Obljuba igralnega raja (pri starejši generaciji) je pač močnejša kot magnet. 

Triumfalno, legalno in na lastni pogon.

Danes smo obdobje čudnih ne-čisto-počitnic zaključili, kot zaključimo večino naših dopustov: na Sv. Jakobu. Gneče ni bilo nobene in pasje lepo je bilo. Smo se pa naučili, da nam je 50 dni samoizolacije in intenzivne rekreacije dalo še eno spremembo. Naenkrat nam tale naš Jakobček ni več dovolj! Postal je samo sprehodič, ki ga, če nam za vrat diha skorajšnja nevihta, zmoremo v dobri urici, in to na lastni pogon vseh vpletenih. Pa nisem preveč žalostna zaradi tega, z veseljem bom ekipo gnala višje in dlje.

Morda ste opazili, da sem nehala šteti dneve naše samoizolacije. Že lep čas smo jo špilali po malček ohlapnejših, bolj ljudskih predpisih, odkar se je začelo otroško ulično življenje, je šlo pa vse skupaj še bolj v maloro. Tako boste lahko od zdaj naprej brali samo še navaden blog.

Kot običajno - Jakob. Ekipa je bila malo razširjena;
Mali je na svojem poganjalcu že komaj opazen, tako je drvel naprej.

Za slovo od prve koronadobe pa še pogled na domače kuclje.

Podpis

»Kaj je podpis?« me je vprašala Tastarejša. Vprašanje sploh ni lahko, tako da sem ji jela razlagati nekaj v stilu, da napišeš svoje ime, s ...