četrtek, 7. maj 2020

Nekaj dobrega

Če ste v zadnjih mesecih kaj brali moj blog, veste, da nisem nobena fenica koronadobe in z njo povezanih ukrepov. Samo eno prijateljico imam, ki je v znotrajobčinski zapori menda trpela še bolj kot jaz … A čisto vse, kar je norija prinesla s sabo, le ni slabo. Recimo gozdovništvo mojega podmladka.

»Kam gremo danes?« je vprašanje, s katerim v koronadobi Tastarejša začenja dan. In ko vsakih nekaj dni oznanim: »Nekam na izlet« ali »Na Rašico« ali »Na Šmarno goro«, ni prav nobenega vzdihovanja ali zavijanja z očmi. Še več, ko se ob dveh popoldne zaderem »Greeeeemoooooo!«, mladiča zdrvita v avto kot dva mlada kužka, ki komaj čakata na sprehod.

Med švicanjem po Partizanski (to je ta res strma pot na Šmarno goro) nam sicer ni šlo čisto gladko, Mali se je plezarjenja po skalah razmeroma hitro naveličal in se mi začel ulegati na glavo, zato sem iz brisače, ki jo imam vedno s sabo, scumprala nekakšno nosilko, če bi slučajno res zadremal. Tastarejšo pa je misteriozno začel strašno boleti trebušček in šele na mojo pobudo (s figo v žepu, kakopak), da se vrnemo v dolino, je ocenila, da bo vendarle zmogla do vrha. Ko je bilo ta hudo za nami, se je pa začelo eno samo veselje. Prosta izbira sladoleda! (Nazadnje sem seveda jaz morala pojesti dve nagravžno modri lučki. Ob besedni zvezi »modro nebo« me spreleti srh.) Pa še fanta za povrh! In igranje pod klopco! (Nobenega redarja ni bilo na spregled, sicer bi me to verjetno stalo še več kot naš lanski izlet po Toskani, ko smo s polletno zamudo na dom dobili nezanemarljivo kazen za vožnjo po centru mesta. In to dvakrat!) Navdušenje nad Šmarno goro, pomladjo in življenjem je bilo tolikšno, da je Mali celotno pot v dolino zmogel sam. V skokih in lahnem drncu, precej spretneje kot večina nabildanih korenčkarjev in dišečih pajkičark, ki se v svetlečih supergah pobijajo čez vse tiste gladke skale in blatne zaplate.

A podmladka ni to prav nič upehalo. Po kosu jabolka, zglodanem v avtu, sta dobila toliko energije, da sva si doma z Najdražjim komaj uspela predati štafeto. Jaz sem oddrvela na popoldanski šiht, on pa na še dveurno otroško norenje s kolesi, ki se ga udeležuje večina okoliške populacije, mlajša od osem let. Edini znak, da je za mladičema naporen dan, je bil, da sta brez velikega pompa složno ugasnila že ob pol desetih. Za naše razmere perverzno zgodaj!

Improvizacija z brisačo. 


Ojej. Moder sladoled. Vsakič rečem, da je to pa res zadnjič.

Če niste vedeli, je ob Romarski poti
prvovrsten tobogan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...