četrtek, 09. april 2020

Ribe

Koronadnevnik, 28. dan samoizolacije


Tastarejša je skakljala par korakov za mano in se na veliko hecala. »Ti bom naredila ribjo pito,« mi je zagrozila. Menda zato, ker imamo ribjo pito z repki, ki gledajo iz testa, v eni od slikanic, ki se še lep čas ne bo vrnila v knjižnico.

Ko beseda nanese na ribe in njihovo zauživanje, je moj tolerančni prag za šale nizek. Očitno me je tudi tokrat zaskrbelo – ne nazadnje je Mali že tako nabrit, da bi se slej ko prej lahko domislil kake lumparije na temo svoje roditeljice in morskega življa. Zato sem mladičema pojasnila, kako sem Najdražjemu, čim je diagnosticiral mojo averzijo do vsega, kar živi pod vodo in ima plavuti, jasno določila pravilo, da se kakršno koli podtikanje tovrstnih vsebin v mojo prehrano lahko konča samo na en način: z ločitvijo. Prav zadovoljna sem bila sama s sabo, kako domiselno sem jima zgodbo prevedla v njuno špraho, potem sem jo pa – brez kančka pameti ali empatije – nadgradila s čudovito, duhovito in sploh super foro: da bom enako naredila tudi v njunem primeru. Če mi bosta na kakršen koli način poskusila podtakniti ribe ali kaj sorodnega, bom tisti hip za vedno odšla!

Nekaj korakov je Tastarejša še skakljala za mano, potem pa je planila v najbolj iskren, najbolj obupan jok, jok, ki je izviral iz najglobljih kotičkov njene otroške dušice.

»Ti naju boš kar pustila! … Pa kje naj sploh dobiva ribe, da bi ti jih podtaknila,« je ihtela.

Ups. Lekcija zame: znotrajzakonskih for ne ponavljaj pri negodnih mladičih!

Kaj sem hotela drugega, kot da sem hčerko stisnila k sebi ter se posula s pepelom do vrha glave in še čez. Koliko so moja opravičila in pridušanja o materinski ljubezni zalegla, še lep čas ne bom izvedela, a vsaj za silo sem jo potolažila. V nadaljevanju sestopa smo sestavili cel nagravžni jedilnik s črvi, čmrlji in drisko vred, doma pa sta mi iz plastelina takoj zamesila prekrasno ribjo pito, pred katero sem seveda pridno bežala.

Sicer smo bili pa prvič skupaj na Šmarni gori, ki sem se ji zaradi strmih in razdrapanih poti v navezi z mladičema do sedaj raje izogibala. Ljudi je bilo celo manj kot običajno, povečana gostota fitnesašev in pajkičark v švohcenih fluorescenčnih supergah se je pobijala samo na odseku od razcepa Romarske in Spodnje Kuhinje do vrha. Mladiča sta bila nad Šmarko nenavadno navdušena. Niti brutalna strmina na Partizanski ju ni motila, še več, celo Mali je je dobršen del sam preplezal po skalah. Kaj bo šele, ko bodo zgoraj odprli še igrišče in hladilnik s sladoledom! Verjetno nisem edina, ki komaj čakam – pa sem daleč od tega, da bi bila ljubiteljica Šmarne gore. Prvi mesec čudaške samoizolacije pač naredi svoje.
 
Strmina na Partizanski poti ju ni niti malo motila. Po skalah je celo Mali plezal sam.

Prav hude gneče na vrhu ni bilo.

Nisem oboževalka gostiln, ampak celo mene
tile čudaški prizori ne osrečujejo.

Mestne oblasti imajo dovolj pameti, da poti ne zapirajo in se zadovoljijo s takimle opozorilom na začetku.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo , ko sta ...