Sinetov rojstni dan
tradicionalno proslavimo v karavanškem zakotju pod Košuto. Teh praznovanj se je že nabralo za večino prstov na eni roki, tako da lahko, medtem ko eno še poteka, obujamo spomine na ostale. Ampak tokrat se je Deda med pripravljanjem osrednjega akta praznovanja spravil razlagat štorijo o tem, kako je pred davnimi leti na nekem praznovanju pri prijateljih mama družine iz kuhinje ponosno prinesla torto, jo pazljivo predala očetu družine, ki jo je ravno tako pazljivo prijel … in plaf! Ker je papirnati krožnik zagrabil preveč na robu, se je torta meni nič, tebi nič prekucnila in končala na tleh. O tem, koliko kocin so skupaj s torto, spraskano s tal, konzumirali gostje, pa družinski spomin ne poroča.
In tako smo v krasnem sončnem dnevu med skromno, s sabo prineseno maličko pripravljali krožnike in viličke in čakali, da se ekipa zbere okrog torte. Z veliko ljubezni jo je spekla Turbobabi, iz gumijastih črvov je naredila celo kačo, kar je trenutno rdeča nit vseh pogovorov in interesov našega slavljenca. Skrbno, v posebej za ta namen kupljeni škatli in za vsak slučaj še plastični gajbici, je bila torta nato prinesena pol ure daleč od avta, zdaj pa je bila s tremi svečkami že v nizkem štartu. Da se ne bi po nepotrebnem pajsala na soncu, sem jo odložila v senco na klop, na kateri so vsi skrbno pazili nanjo. Dokler se ni v nekem trenutku izkazalo, da klop ni dobro pritrjena. Samo malo se je zazibala in plaf! Torta je – z obrazom navzdol, kakopak – končala v pesku.
Najdražji se je res izkazal, četrt ure je klečal pod klopco in reševal, kar se je rešiti dalo. Na koncu smo zaklali čisto spodobno skutno-jagodno grmado. Sem in tja je komu malček zaškrtalo med zobmi, a pritožil se ni nihče. Pa bo še ena zgodba! Spodbudila je tudi nekaj jezikovno-filozofskih vprašanj, recimo kaj je tisto, kar iz torte dela torto? Ali torta samo s spremembo oblike preneha biti torta? Ampak bom počakala, da mi bo odgovore na take probleme dala moja Tastarejša, ki me te dni kratkočasi s platonističnimi vprašanji tipa: "Kaj pa, če mi sploh ne živimo? Kaj, če vse to samo sanjamo?" Ob tovrstnih mentalnih mahinacijah se mi je od nekdaj zdelo, da mi kolesca v glavi začnejo kar pregorevati, zato sem vesela, da s temi debatami zaenkrat opraviva na predšolski ravni.
Samo slike praznovanja so pa bolj uboge. Najdražji je s sabo tovoril ta veliko fotografsko kravo, a mi je potem priznal: »Najprej sem malo slikal, potem je pa sine za darilo dobil zmaja.« Kar menda pojasni vse. Tako srečnega človeka, kot je bil moj Najdražji, ko je letal z zmajem sem ter tja po karavanških travnikih, že dolgo nisem videla.
|
"Grmada" za tretji rojstni dan. |
|
Ključni korak v pripravi letošnje torte. Foto: Alenka.
|
|
Pa še ena od nadedbudnih zmajarjev. Foto: Alenka.
|
Lepo, da nisi hotela po nepotrebnem osebno izpostavljati akterjev zgodovinskega dogodka padca torte pod mizo, drugega po vrsti v znani družinski zgodovini.
OdgovoriIzbrišiNaj pa kar ostane konkretno zapisano, da se klop ni kar sama zazibala, ampak je k temu prispeval taisti Deda, torej jaz, ki je deset minut prej pravil zgodbo o padcu prve torte pod mizo!
Medtem, ko smo zaključevali krušni del prehranjevanja, mi je postalo na soncu prevroče in sem se prestavil v senco. Sedel sem na taisto klop, na kateri je slaba dva metra stran v senci čakala torta. Presneta klop pa ni bila dobro pritrjena in se je zavrtela za kakih 15 stopinj naprej. Dovolj, da je torta odletela pod mizo in to, seveda, z zgornjim delom navzdol.
Zanimive so bile naše reakcije: Najprej groza, obup, potem pa vedno več nasmehov in smeha ob spoznanju, da je kar je in se dejstev spremeniti ne da. Najdražji je ob pomoči drugega Andreja mojstrsko rešil kar se je rešiti dalo in postrgal vse kar je bilo dobrega vse do peska čisto na dnu.
Dogodek bo zagotovo ostal v družinskem spominu in se ga bo obnavljalo sedanjim in bodočim generacijam ob primernih priložnostih.
Deda