Pitoni

Naša družina je bogatejša za novega člana. Plišastega. Plišastih igrač sicer že lep čas ne dobivamo, še manj pa jih kupujemo, ker se nam v oddaljenem kotu dnevne sobe v velikanski škatli pretežno prašijo. Še najbolj pridejo do izraza kot pomožni kup pri gverilskem plezanju čez kavč ali za blažitev redkih padcev na napačno stran. A pred nekaj meseci je sinetovo vzhičenje nad kmetijsko-gradbeno mehanizacijo, ki se je začelo že pred njegovim prvim rojstni dnem, usahnilo in na lepem sva se z Najdražjim znašla v podobnem položaju kot pri Tastarejši, ko med vožnjo izven občinskih meja vzklikava na vse strani »Glej, gasilski dom! Glej, gasilski avto!«, njej pa niti približno ni jasno, zakaj noriva. Zdaj se bova morala podobno odvaditi pogojnega refleksa »Glej, traktor!« in »Uuuu, poglej bager!«, ker Mali na to ne trzne več.

Najprej so traktorje nadomestili dinozavri. K sreči to ni trajalo dolgo, ker mi je prebiranje o prazgodovinskih bitjih približno tako zanimivo kot spremljanje prenosa tiskovne konference ob izdaji nove knjige Jožeta Pirjevca na Novi24 TV. Potem smo presedlali na morski živelj. Marsikaj novega sem se naučila o kitih! A odkar je ob bregovih Save vzbuhtela pomlad in po grmovju kar gomazi od plazilstva, so vse, kar zanima Malega, kače. Prav v globino njegovi interesi sicer ne grejo: vsak večer morava »prebrati« nekakšen mladinski atlas živali in neko prastaro, že precej zbledelo enciklopedijo in v njiju poiskati vse kače. Če povem, da jih je samo v drugi več kot petdeset, je jasno, da imava kar nekaj dela! Dlje kot do imen zaenkrat ne prideva in večine si očitno nikoli ne bom zapomnila, ampak zdaj vsaj vem, da obstajajo puhnica, Waglerjeva suličarka in nočni drevolaz, da je anakonda največja, kobra najdaljša med strupenjačami, neka morska kača pa rekorderka v strupenosti. Da ne bi bila popoln analfabet, sem in tja še sama malo poguglam, tako da zdaj vem, da obstaja boomslang in da je grozno strupena in da te lahko piči, pa se ti pol dneva zdi, da si čisto okej, potem pa umreš. Najdražji ob tem še najraje komentira, kako je vesel, da živimo, kjer živimo, Tastarejša mi pa daje misliti z vprašanji tipa »Pa kako vemo, da je na svetu res toliko vrst kač? Kaj pa, če nam o tem nekdo samo laže?« Potem je čas za malo medijske vzgoje, razlage o lažnih novicah ipd., ampak zdi se mi, da je za nekatere koncepte še malo prezgodaj.

Kakor koli že, dan pred sinetovo slavnostno obletnico je Najdražji sredi dopoldneva letel v živalski vrt, iskat kačo v tamkajšnjo trgovino s spominki. Nagravžnejših gumijastih, v katere sva se upičila na spletni strani, v živo sicer (še) nimajo, zato se je vrnil s precej debelo in konkretno dolgo plazečo zadevščino iz pliša. Mali se je z njo spoznal takoj zjutraj med odpiranjem daril in bil grozno navdušen. Sikal je po dnevni sobi, jo stiskal k sebi in nam jo obešal okrog vratu. Saj ne, da bi se kač nerazumno bala, a vseeno mi več želja po mečkanju vzbujajo bolj kosmate živali, tako da se moram pri igračkanju s kačami kar ugrizniti v jezik (ups!). Seveda smo Malega začeli gnjaviti, kako bo kači ime, a dlje kot do Pitona ni prišel. Se je pa silno razburil, češ da to že ni anakonda, ker da je fant, ne pa punca.

Ker je bilo vreme ves dan polulano, je bilo čez glavo časa za torto, igranje z igračami in poslušanje muzike. S tremi leti je očitno Mali dozorel v poslušalca Čukov, tako da je njegov najljubši komad ta hip Ferrari polka, medtem ko je Tastarejša že dovolj spretna, da zna sama upravljati s tako dinozavrskim pripomočkom, kot je naš CD-predvajalnik, in nam mrcvari ušesa z I'm a Barbie girl … In to večkrat zapored! Da je še nekaj po mojem izboru, pa zadnje čase prepevam Toni ma pa lepo kapo. Če tega goličastega komada ne poznate, zadostuje, če povem, da mi ga je Najdražji zapel samo enkrat, pa me ne zapusti več. Na mojo žalost začneta mladiča, čim odprem usta s Tonijem, tuliti in se pritoževati, potem je pa samo stvar jakosti in vztrajnosti, kdo prevlada (običajno ne jaz).

Danes se pa Tastarejša začuda ni pritožila, samo narahlo me je popravila: »Ne, mami! Tako moraš peti: Pitoni ma pa lepo kapo …« In glej čudo, s tem popravkičem lahko svojega (Pi)tonija vreščim po mili volji. Sinetov novi ljubljenček pa je končno dobil razpoznavno ime. Dobrodošel, Pitoni!

Moški del družine. S Pitonijem vred.