torek, 29. oktober 2019

Izgubljeni e

Takole gre proces naročanja v našem zdravstvu:
  1. Zdravnica mi izda eNapotnico.
  2. Prijazni medicinski tehnik v sprejemni ambulanti mi jo natisne.
  3. Ko pridem domov, eNapotnico fotografiram.
  4. Fotko eNapotnice kot priponko po e-pošti pošljem na ustrezno kliniko.
  5. Po nekaj urah na mejl dobim odgovor: »Prejeli smo vašo napotnico / potrdilo o izdani E-napotnici. O datumu pregleda vas bomo obvestili naknadno po pošti. V prilogi imate naše čakalne dobe.«
Se samo meni zdi, da se je tisti e nekam izgubil?


nedelja, 27. oktober 2019

Tinetova na Pihavec

Na osamljeni vrh med Luknjo in Kriškimi podi sva se z Najdražjim namenila že pred časom, ko sva bila še precej bolj ledig in frej in sta bila edina, ki sta bila od naju življenjsko odvisna, dva mačka. Od vzpona so naju odvrnile megle, ki so se vlačile ravno po najbolj brezpotnem delu, in sva na Luknji raje zavila preverjeno levo na vsemogočnega Ata. Od takrat je Slavkica odkorakala na Mačji planet, najine obveznosti pa so se tako namnožile, da se nama je šele po sedmih letih odprlo časovno okno za ponoven poskus.

Na Luknji je bilo prepišno kot vedno, za sonce pa še prezgodaj, zato sva jadrno nadaljevala po poti proti Bovškemu Gamsovcu. Na uravnavi nad prvo jeklenico sva se poslovila od markacij, majčkene skrbi, da ja ne bi zgrešila pravega Tinetovega žleba, pa so odpihnili v živahne barve oblečeni predhodniki, ki so nama jasno kazali smer. Ob ponovnem obisku bi jo do vstopa v žleb zlahka primahala tudi višje z markirane poti na Gamsovec in si prihranila nekaj travnate strmine, ampak po bitki je vsak lahko general. (Oprostite mi tudi, da pisarim o »Tinetu«, kot da sva se s pokojnim Miheličem skupaj prepuščala klicu gora, a ker nisem prva, ki njegovo ime uporablja v povezavi s to smerjo na Pihavec, in ker sem velikana slovenske vodniške literature vendarle vsaj osebno poznala – če že on mene ni, hehe –, si to predrznost menda lahko dovolim.) 

Klasično jutranja v Vratih.

Pod Luknjo.

Prve jeklenice nad Luknjo.

Posušenim cvetovom, ki so bili zataknjeni za Miheličevo spominsko ploščo, sem dodala skromno travico, sam žleb me je pa kar presenetil. Nisem si mislila, da je detajl nad ploščo, prestop z leve stene nazaj v žleb, tako siten. Kako lahko v takšnile dvojkici tako cvilim in motovilim!? Že res, da se trenutno ne bi hvalila z uplezanostjo, pa vseeno se mi je zdelo za malo. (Šele doma, ko sem zadevo še enkrat poguglala in ugotovila, da je tisto mesto vendarle ocenjeno s trojko, se mi je kamenček odvalil s srca ...) Višje je bila najina mantra »levo« in tako sva se čez nekaj trav, skal ter siten, a kratek prehod skobacala na melišče pod grebenom. Najdražji se je v brezpotnem svetu tako razgrel, da si je do škrbine Čez kamen poiskal še nekaj težav, jaz pa sem se držala desne strani in do grebena prišla s palicama v rokah. Na levi strani škrbine sva hitro ujela markacije, vendar se duh hoje z njimi dosti spremenil. Oznake so zelo upehane, steza skromna, teren pa do vrha zahteva skrotasto pazljivost. 

Tik pred odcepom z markacij. Šla bova levo po melišču
med soncem in senco, nad njim pa desno.

Sonce kuka iznad Plemenic.

Najdražji pod žlebom.

Tinetov žleb.

Plošča.

Najtažje mesto, prestop levo nazaj v žleb.

Strme trave nad žlebom.

Drugo sitno mesto. Je pa kratko.

Pod škrbino Čez kamen.

Impresivni pogledi so ves čas zagotovljeni.

Škrbina Čez kamen.

V dobrih štirih urah sva stala na verjetno zadnjem slovenskem dvatisočaku z markirano potjo, na katerem še nisem bila. Presenetljivo prostorno je zgoraj, a tako raztreščeno, da sva prav težko našla udoben in hkrati pred vetrom zaščiten prostorček, na katerem sva se lahko opajala z razgledi. Vsaj na eno stran, če že ne vse naokrog. 

Trenta z vrha.

Kanceljni in vse ostalo.

Bavški Grintavec s kompanijo.

Celo Najdražji je izvlekel fotoaparat.

V najbolj kamnitih podrtijah pa težko podpišem izjavo, da so naše gore najlepše na svetu ...

Kot večina aktualnih obiskovalcev Pihavca sva sestopila po označeni poti na Kriške pode, ki je uradno zaprta. Glede na trenutno stanje tudi težko vidim, da jo bodo kadar koli spet odprli, tako da se zna zgoditi, da bo Pihavec spet postal brezpotna gora. Varovala v žlebu pod škrbino so hvala bogu sicer v odličnem stanju, nad njimi pa je toliko nestabilnega grušča, da je pri sestopu v skupini, ki ima več kot enega člana, treba nekaj kombinatorike za varen prehod. Pravi vzrok zaprtja poti pa je menda pod vznožjem grapice, kjer je podor višje v steni teren spremenil v zoprno melišče, pretežno neuporabno za elegantno sestopanje. Dol je še nekako šlo, vzpon bi bil pa sizifovo delo! Ko sva se skobacala do dna, je Najdražji negodoval, da bova zdaj morala nazaj gor na Dovška vratca, a naju je navsezadnje lepo uhojena prečnica čez melišča kar udobno privedla v vedno lepši kraški svet in na glavno pot na Kriške pode. 

Sestopni previsič. Brez varoval bi šlo kar težko.

Podrtija pod grapico.

Pogled nazaj. Na sredi fotke je lepo viden podor, ki je zakrivil vse tole,
markirana pot pa vodi levo, čez najnižji del stene na greben.

Klasika nad Kriškimi podi.

Še ena klasika. Zanimivo, večina črede se je raje namestila v senco.

Pogled nazaj na Pihavec (v sredini) in Šplevto (desno).

Najdražji, Križ in Stenar.

Med sestopom čez Sovatno sva ravno še ujela toliko sončka, da je Najdražjemu za par sladkih hipov uspelo čisto zares zaspati. Najnapornejši del spusta je bil v gozdu. Vse bukve so se že otresle listja, ki je pot spremenilo v zoprno drsalnico. V Vrata sva po 1500 prehojenih višinskih metrih priskakljala kar športno, a zdaj že vem, da je pri najinih ne več rosnih letih in vse prej kot zavidljivi fizični kondiciji to varljivo. Po pol urice vožnje sva iz avta vstala kot najglasnejša pripadnika lokalnega kriplbataljona!

Še ena klasična.

Nekaj sonca sva med sestopom vendarle še ujela.

nedelja, 20. oktober 2019

V troje v Celje

Kadar moram letošnjo jesen sama zabavati svoja mladinca, se, kdo bi vedel zakaj, znajdemo v Celju. Prvič pred par tedni, ko je bila vremenska napoved gluha za želje po svežem zraku in smo se kratkočasili tako, da smo se v Celje odpeljali z vlakom. Čisto jasnega cilja nisem imela, moj tihi načrt, če bi se oblaki še kolikor toliko držali, pa je bil sprehod na Celjski grad.

Pravzaprav smo se v temnem, poscanem dnevu imeli krasno. Zapletena kombinatorika javnega prevoza se je otrokoma strašno dopadla, tako da se Mali ni dal premamiti drdranju vagonov in se je vso vožnjo uspešno upiral mamljivemu klicu popoldanske sieste. No, ko sem ga v Celju stlačila v nosilko, je zaspal v hipu, a šele potem, ko se je Tastarejši pri luštnih fontanicah pred mestno hišo ali čim že uspelo zmočiti. Do gat! V takih primerih sem hvaležna za svoj svinjski, zdrajsani sportbili nahrbtnik, v katerem je vedno tudi vsaj en komplet suhih oblačil za vsakega družinskega člana, mlajšega od štirideset let. Kmalu pa ni bilo več razlike, kajti med pešačenjem na grad se je prvo pršenje spremenilo v konkreten naliv, tako da smo se – brez dežnika, večni optimisti! – le še za silo suhi zatekli v grad. 

Mali je srečanje s fontanami začuda preživel suh, Tastarejša pač ne.

Naš cilj, Celjski grad, in bus, za katerega še nismo vedeli, da ga bomo potrebovali.

Kaj pa zdaj? Brez dežnika po obzidjih nismo imeli kaj pohajati, pa še Najdražji bi me pribil na križ, če bi izvedel, da smo šli na ogled nečesa grajskega brez njega. Mladiča sta bila sestradana in edini suhi prostorček za malico, če nismo hoteli pacati s kruhom in pašteto pred grajsko blagajničarko, je bil obokani grajski vhod. Žal ima fizika takšnih ozkih lukenj to nevšečnost, da se premikajoči se zrak v njih zgosti v konkreten veter. Po domače povedano je torej skozi tisto luknjo vleklo kot pri norcih. Otroka sta bila v kamniti niši vsaj malo umaknjena od prepiha in sta nemoteno goltala svoj kruh, jaz pa sem zmrzovala tam v tanki jopici, ker moj sportbili nahrbtnik vendarle ni tako sportbili in v njem ni bilo prostora še za mojo vetrovko, in si mislila: »Stara moja, tole si pa malo zaj… Kaj boš pa zdaj?«

In potem – deus ex machina! Mimo nas v dež odhiti familija, ki je končala z ogledom gradu, in mimogrede ujamem besedico avtobus. Malo iztegnem vrat v močo na prostem in res, na parkirišču pod gradom stoji avtobusič redne mestne linije. Juhej!

»A peljete v center?« sem vprašala šoferja, ko smo zadihani pritekli na toplo. Na celjske četrti se pač ne spoznam in napis na busu mi ni kaj dosti povedal.

»Molim?« je odgovoril šofer.

Aha. Nadaljevanje pogovora, ki se je vrtelo okoli kompleksnih tem, kot sta destinacija avtobusa in znesek, ki ga moram plačati, sva morala izvesti v tujem jeziku, da je sploh razumel, kaj hočem. Očitno je gospod v Slovenijo prišel ravno tisto jutro ... Ampak v center mesta smo bili dostavljeni suhi in na toplem, tam pa smo v prvi piceriji zadovoljni počakali na Najdražjega, ki nas je pobral na poti od prleške žlahte.

Drugič smo se Celja lotili minuli vikend v precej prijaznejšem vremenu in s precej ambicioznejšim ciljem. Za odraslega Celjska koča ni bogve kakšen izziv, mi trije pa smo se morali kar pomujati. A s posrečeno kombinacijo zahtevne poti v začetnem delu, detajlnih pogovorov o skorajšnji družinski Ceremoniji št. 1 (beri: hčerinem rojstnem dnevu) na poti skozi najmanj privlačno hosto in marljivim iskanjem pozabljenih kostanjev, ki nam jih je vendarle uspelo zbrati za eno pošteno merico, nam je dobro šlo. Celjska koča je pa za mladino itak izbira, ki ne zgreši. Ne samo, da smo se tam dobili z ljubimi sorodniki in prijatelji, ampak smo vsi skupaj še dodobra izkoristili igrišče, prehranjevalnico in predvsem poletno sankališče. 

Po takšni veselici se v krepko povečani ekipi ni bil noben problem v dolino odpraviti peš. Za spremembo po najkrajši poti, je pa vseeno trajalo dve uri, da sva z bratom pet mladincev varno privedla do parkirišča ob Savinji. Najini punci sta se samo enkrat spričkali, kar sploh ni slabo, in se precej hitro spet pobotali. Celo Mali, ki se je na presenečenje vseh poznavalcev namestil na bratova ramena in dolgo ni dal nobenega znaka, da namerava kdaj sestopiti z njih, je navsezadnje sam prehodil, pretekel in preskakljal konkretno dolg odsek. Ko je po nas tik pred temo prišel Najdražji, je sine iz prtljažnika izvlekel poganjalca in v mraku oddrvel še par krogov po parkirišču. A očitno sta mladiča vendarle bila izčrpana, kajti v avtu sta svoj delovnik za tisti dan končala oba. Prvič po zelo dolgem času sva bila z Najdražjim ob devetih zvečer že prosta starševskih obveznosti. In za (res kratek) hip celo izgubljena, kaj naj zdaj z vsem tem časom!

Pridno smo prebrskali vse ostanke kostanja.

Menda ni treba poudarjati, da sem se tudi jaz kar nekajkrat spustila ...

Vzpončič med sestopom je Mali začuda prehodil sam
(ob obljubi sladke podkupnine). Zadaj Celjska koča.

Pa še en nedeževen pogled na Celjski grad.

nedelja, 13. oktober 2019

Po Koroškem ...

Kope in Peca


Pri nas  imamo novo uspešnico. Ni ravno iz najbolj zguljenega nabora otroških hitov: Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zoriiii … Peti sem jo začela, ko smo se vozili po Koroški, in čim sem prišla do konca, mi je bilo z zadnjega sedeža zaukazano: »Še!« Od takrat je komad na sporedu večkrat na dan, kadar Mali, ki mu bo sicer ideja slovenskih pokrajin še nekaj časa približno enako tuja kot logaritemske tabele, zaprosi: »Še tisto po Koroškem …«

Mali na Kopah.

Koroška ni naša običajna destinacija, pa ne vem, zakaj, ker smo se tam imeli res fajn. Še več, očitno je bil tole Tisti vikend. Saj veste, tisti, ki se zgodi samo enkrat na leto, ko se zlato na macesnih in zlato na nebu poklopita v nebeško pravljico. Nam se je od sreče strgalo že v soboto, ko smo se od Grmovškove koče na Kopah sprehodili na vrh Velike Kope. Pot po smučarski progi ni nič posebnega, je pa kratka. A zgoraj smo padli v čudežne rumene trave na ozadju temnih smrek in lesenih količkov, ob katerih se menda čakre še posebej dobro odprejo. Še Tastarejša, ki je malo prej sitnarila, kako hoče počivati na lesenem podestu za gorske kolesarje (ki je bil že v hladni senci), je ob lepoti zrelega popoldneva pozabila na svoje nerazumne zahteve.

Ko smo ravno pri Tastarejši: odrašča hitreje, kot bi si želela. Itak! Potem ko sta z Malim na vrhu uspešno našla »darilo«, ki so jima ga pustili »škrati«, je pritekla k meni, me objela in mi zamrmrala na uho: »Kaj pa, če niso bili škrati, ampak je eden od vaju z atijem ponoči šibal sem gor in nama pustil sokec?« Punca nedvomno razmišlja v pravi smeri … Kar pa še ne pomeni, da »škratovska« presenečenja išče kaj manj zagreto.

Veliko navdušenje: stari jajčki ob smučišču na Kopah.

Sprehod na Veliko Kopo je res lahkoten. Razen če tovoriš Malega ...

Vrh.

Pa zakaj še nisem šla peš čez Pohorje, se sprašujem,
odkar so moje gorniške ambicije in zmogljivosti malo nižjega dometa.

Da si malo skrajšamo nezanemarljivo vožnjo, smo prenočili v gostišču blizu Prevalj. S sabo smo imeli kalorifer (ki je stalni del naše prtljage, razen takrat, ko se odločimo, da ga pa res ne potrebujemo, in potem sredi poletja spimo v nogavicah ter dvojni jopici), ki pa se je izkazal za popolnoma odvečnega. V sobi je bilo tako tropsko, da se je celo naš dežurni zmrzljivec Najdražji pomirjeno režal, mladičema se je pa tako ali tako utrgalo in sta napol naga norela po vseh policah ter omarah (kot da nikoli ne bi spali nikjer drugje kot doma). Še bolj pa ju je navdušilo dejstvo, da sem doma pozabila celotni komplet zobnih ščetk (kot da nikoli ne bi spali nikjer drugje kot doma!), in tako je bilo Malemu prihranjeno najbolj kruto trpinčenje, ki ga je deležen znova in znova – umivanje zob.

V nedeljo smo se namenili na Peco. Ker bi bila običajna pot mimo doma za nas vendarle še malo predolgovezna, smo se dali na 1700 metrov pripeljali z žičnico z avstrijske strani. Ta vozi ob koncih tedna, in sodeč po solidni količini gorskih kolesarjev ter otrok na parkirišču, je kar dobro obiskana. Mi smo bili vsi tu prvič, in bili smo več kot očarani, ko so nas jajčki dostavili točno med zlate macesne. Prav prijetno ležerno je zgoraj, brez pretiranega turističnega vrveža in komercialne ponudbe. Še koče oz. gostilne so tako umaknjene od glavne poti, da jih sploh nismo opazili. Vzpon po smučarski progi med žarečimi macesni je bil čarobno doživetje. V nadaljevanju smo bili po Kniepsovi poti hitro na Knipsovem sedlu, kjer so macesni obupali, so se pa začeli vriskajoči razgledi. Za nameček je bilo tako opojno toplo, da smo se na bližnjem Končnikovem vrhu (2109 m) pasli samo v tankih puloverjih in se domov vrnili vsi rdeči od sonca.

Med sestopom nas je najbolj okupirala uganka, kako se bomo vrnili v dolino. Mimoidoči so nam namreč povedali, da je kmalu za nami žičnica crknila, tako da so nekateri reveži v jajcih čakali tudi eno uro, nazadnje pa so jih gor zvlekli na roko. Od daleč smo lahko opazovali, kako se pred žičnico v vlogi taksijev za obiskovalce izmenjujejo gasilska vozila. Seveda smo bili precej vzhičeni ob misli, da se bomo v dolino vrnili z gasilci, a ti šment, žičnico so medtem že popravili. No, tudi v njej nam ni bilo prehudo.
 
Smučišče na Peci.

Ostanki koče pod Knipsovim sedlom.

Knipsovo sedlo, zadaj Končnikov vrh.

Pa še pogled na Kordeževo glavo. Če dobro pogledate, lahko vidite, da je bila z nami tudi Muca.

Obiskovalka na vrhu.

Mi (minu Najdražji, ki je za objektivom).


Gugalna klopca nad umetnim jezerom na smučišču.

Zgornja postaja žičnice.

Kar je bilo za odrasla zaključek, je bil za mladiča najlepši del vikenda: pri spodnji postaji žičnice imajo mini kolesarski park. Otroka so strašno fascinirale velike gugalnice za kolesa (no, pa tudi kak odrasli – in to ne samo jaz – se je z veseljem prekopicnil čeznje), še bolj pa je bil Mali srečen, ko se je s svojim poganjalcem spravil obdelovat tamkajšnje kuclje in ovinke. Da je takole motoriziran šele slab mesec dni, ga prav nič ne moti. Mene pa, ko ga gledam, samo skrbi, kaj bo šele počel, ko bo znal in zmogel več!

Saj ne vem, kako se temu sploh reče - nekakšne prekucne gugalnice za kolesarje (in otroke po duši).

Zeleno-belo

Tako očarljiva kombinacija zeleno-bele se ne zgodi vsako leto, in ker je v trenutni zagatni situaciji težko vedeti, koliko časa nam bo sploh...