nedelja, 25. november 2018

V divjini nad Hladnikom

Vsega so krivi lovci


Namreč nad tistim nad Martuljkom, ki je postal slaven pred par leti, ko so po njem nadelali menda kar špasno feratico. Najin otrok prosti dan je spet padel na vremensko ne prav ugodne razmere, a ker res ne moreva biti izbirčna, sva se namenila na deževno-sneženo vandranje po Trupejevem Poldnevu. Pa naju je gospa pri eni od zadnjih hiš v Srednjem Vrhu odvrnila, češ da imajo jagri za Lepim vrhom pogon. Malo sva še oklevala, ali bi se vendarle podala po cesti do lovske koče in naprej, a ker sva bila oba oblečena v nesrečno črno-zeleno kombinacijo, nisva hotela tvegati, da naju kak slaboviden lovec zamenja za gamsa ali, bognedaj, celo medveda. Pot skozi Železnico je v kopnem precej duhamorna tlaka, zato sem predlagala vzpon na Visoki (alias Kurji) vrh po grebenu od Vavčarja.

14 let star zapis z mojega zadnjega vzpona nanj je »strašno« informativen: »zelo toplo, lepo in fino«. Eh. Moj spomin pa tako ali tako pretežno spominja na tisti sir, ki ga za hujšanje priporoča Kovičev Muri. Zato je bilo vse skupaj precejšnje presenečenje, kot običajno bistveno zahtevnejše od pričakovanj. Na začetek grebena nad zadnjo kmetijo na tej strani Srednjega Vrha naju je lepo povedel kolovoz, ob njem sta bila edina možica na poti. Sicer so bili edina pomoč pri orientaciji švohcana potka in sem ter tja požagane veje. Ampak je bilo lepo, skozi meglo so se kazali pobeljeni martuljški orjaki, pot je bila mehka, okrog naju pa slikoviti bori. Ko je nadaljevanje po grebenu postalo še bolj švohotno in izpostavljeno, sva naredila tisto, kar se v takih primerih naredi: malo sva sestopila in skušala zadevo obvoziti, pa v strmem, zaradi rahlega snega drsljivem gozdu nikjer ni bilo kruha iz tega in sva spet poskusila kar neposredno. Pretolkla sva se čez nekaj drsečih gozdnatih strmin in kakih dvajset metrov pod vrhom Reza/Rezi (ne dam roke v ogenj, kako se sklanja) vrgla puško v koruzo. Bila sva v nekakšnem strmem travnatem žlebu med ruševjem in skalami. Požagane veje so nama sicer potrjevale, da sva prav, a sledi je bilo le malo, plezanje čez kratek skalnat prag pretvegano, saj so bile skale od prvega snega precej zdrizaste, čez previsno ruševje in trave se mi pa tudi ni dalo vlačiti. Zavest, da imava s sabo od opreme samo nekaj metrov prusika in eno vponko ter da - glede na moj luknjičasti spomin - nimava pojma, kaj naju čaka višje, nama ravno tako ni dvigovala morale. 

Martuljške gore so se lepo odpirale.

Ogromni nanosi peska v strugi Hladnika

Od Vavčarja na greben pripelje lep kolovoz.

Čisto premočena od basanja prek mokrih strmin in s črnimi rokami, s katerimi sva si med sestopom izkopala tudi nekaj oprimkov v mokro zemljo, sva previdno sestopila in se začela vračati v dolino, ogorčena nad nemilo usodo, ki je tako klavrno zaključila najin dragoceni prosti dan. Saj sploh nisva hotela adrenalina, samo predihati sva se želela! Da ne bi šlo vse čisto v nič, sva na najnižjem ovinku na grebenu zavila nad strugo Hladnika po kolovozu, ki pelje proti planini Bašca. Vsaj do tja prideva, če že na vrh ne bova! Najdražji je zastavil v šprinterskem koraku in za silo sem ga dohajala, a le do grape, kjer se je svet postavil hudo pokonci in sva naenkrat močno upočasnila. Ko sva nadaljevanje kolovoza gledala od daleč, sva ocenila, da se dviguje pod kotom 45 stopinj, a tudi če sva krepko ustrelila mimo, je bilo še vseeno strmo. Ko se nama je zdelo, da imava planino že v žepu, se je kolovoz končal, neoznačena pot pa naju je peljala v najglobljo grapo preko hudo načetih in spranih pobočij. V prvem delu so pomagale fiksirane vrvi, ko jih je bilo konec, sva bila pa vesela, da teren še ni pomrznjen, sicer bi se lahko spet obrisala pod nosom. Hecno, od svojega zadnjega obiska se tudi tega prav nič ne spomnim …

Na oni strani grape sta naju rahel dežek, ki je prehajal v sneg, in strm, a mehek macesnov gozd pospremila do planine Bašca (1577 m). Prav poseben kraj med macesni, z očarljivo pastirsko kočico, ki ga odročnost dela še bolj čarobnega. Po vpisih v knjigi sodeč, sva bila letos 51. in 52. obiskovalec, in verjetno za nama to leto ne bo nikogar več. 

Zoprno mesto pod Rezjo

Južen sneg in mokro ruševje pač ne olajšata napredovanja.

Vršič, za katerim sva obrnila.

Malo sva še sanjala o tem, da bi sestopila po drugi poti do lovske koče za Lepim vrhom, a nepoznan teren, drseč sneg in pozna ura so naju odvrnili od namere. K sreči je bil sestop po mehkih, zasneženih pobočjih tako ekspresen, kot sva se gor vlekla počasi, in po najstrmejšem kolovozu sva odtekla, kot bi bila na melišču! Najin avto je na Srednjem Vrhu že sameval, a vendarle sva bila še dovolj zgodnja, da Najdražjemu niso ušli čevapčiči na Jesenicah, o katerih je sanjal vse od jutra.

Z Visokim vrhom imam očitno nekoliko nesrečno zgodovino. Od zadnjih štirih poskusov nanj je bil uspešen samo eden. Mogoče bi se ga kazalo naslednjič lotiti v soncu in brez prvega snega na gozdnih strminah. Najdražji je tako ali tako zagrozil, da se še vrneva in splezava na tisti/tisto Rez.

Planina Bašca

sobota, 24. november 2018

Oprosti

O opravičilih, žebljih in tangu


»Vse, kar moraš reči, je oprostiiii, vse, kar moraš reči, je oprostiiii,« sva v mojih ledig-in-frej letih žgoleli s prijateljico in se s tako imenitnim refrenom – ki bi ga seveda podkrepili s kakim push-up modrcem – nadejali skorajšnjega uspeha na TV Golica. Turbopopevkarske kariere se potem sicer nisva lotili (Potencialni šlagerhit se je nadaljeval z »Da ne bi pila, kadila, se s fanti veselila in vedno samo tvoja bi bilaaaaa«, tako da verjetno ni imel prav svetle prihodnosti.), se mi pa refrenčič te dni precej mota po glavi, ko se Tastarejša bori z res težko besedo: OPROSTI.

Prava kombinacija gumbov, da prideš do muzike?
Izziv za tastare, mala malica za mlade iz digitalne generacije.

Situacija št. 1: Hčerka mi je med večernimi kopalniškimi rituali zabrusila, da me nima rada. Do takšnih komentarjev imam ničelno toleranco, a sem se tedaj raje umaknila in počakala, da je punca z Najdražjim končala umivanje, se namestila v posteljo in pričakovala, da ji bom prišla brat. Vražički v njenih očeh so se še kar objestno hihitali, ko je zagodrnjala nekakšen »Oprosti«. Prazna beseda, če vprašate mene – kar hočem doseči, je kesanje, ki nakazuje bolečino ob spoznanju, da je nekoga prizadela, in porajajoče se zavedanje, da mala princeska pač ni središče stvarstva in da s(m)o poleg nje na svetu tudi drugi. Če že ne morem izzvati kesanja, me pa zadovolji tudi jok, kar je za štiriletnice verjetno še najboljši približek.

Torej sem jo, preden sem se ulegla k njej, malo grdo gledala, se malo kremžila in jo malo gnjavila, da je vendarle dojela, da nekaj ni bilo čisto po predpisih. Krona mojega teženja je bila prilika o žebljih in luknjicah. Saj veste, tista o grdih besedah, ki so kot žeblji – žebelj sicer lahko potegnemo iz lesa, luknjice v njem pa ostanejo … Tastarejša je sporočilo očitno dojela, saj se je bridko razjokala in šele potem sva se miru in ljubezni spravili spat.

Situacija št. 2: Mali je ponosno dal predvajat svoj trenutno najljubši komad, Hatlakov Twilight Tango.



Sam je zadel ustrezno kombinacijo gumbov na ojačevalcu in CD-predvajalniku (ne čisto majhen dosežek), mi skočil v naročje in sva se zavrtela po sobi! Tla so bila sicer nastlana z igračami in moje plesne sposobnosti niti približno ne ustrezajo duhu plesa, toda Mali je bil čisto zadovoljen in veselo sva se vrtinčila sem ter tja. Tastarejša pa je sedela ob strani in verjetno jo je glodal črviček, kajti ko sva bila sredi dramatičnega B- ali celo C-dela, se je sumljivo nevarno približala CD-predvajalniku.

»Da ne bi slučajno ugasnila,« sem jo opozorila, ker sem pač njena mama in ji zaenkrat še berem misli.

»Ni mi všeč ta muzika, drugo bom dala,« se je začela izgovarjati.

»Lahko, samo počakaj, da ta komad odpleševa do konca!«

Pa ni odnehala, še vedno je čepela ob gumbu, in bolj kot sem jo svarila, bližje je bila, dokler ga ni pritisnila. Kot sem vedela, da ga bo.

Jezna, ker je bilo najinega trenutka konec, sem ji to povedala, ona pa je medtem vtaknila noter nek CD s countryjem. Malo je blefirala, da je točno to tisto, kar je hotela, in hitro je iznašla celo utemeljitev: »Veš, hotela sem muziko, kjer nekdo poje.«

Ampak tokrat se ji je hitreje posvetilo, da od tovrstnih egoterorističnih dejanj človek nima dosti razen grenkega priokusa. Da bi ji dala vedeti, da nama ni prav, sva se z Malim spravila zabavat v kuhinjo. Nisva bila še dolgo tam, kar je v dnevni sobi nastopil hipec tišine, potem pa se je spet oglasil – najin tango! Ni ravno OPROSTI in drobna luknjica je ostala, a vseeno mislim, da jo je Tastarejša tokrat kar dobro zakitala.

sobota, 17. november 2018

Milijon razlogov proti

Sv. Jakob iz Legastje


»Ti si najslabša mami na svetu in ati je najslabši ati na svetu in jaz bom šla in si poiskala drugo mami in atija,« mi zasika Tastarejša, medtem ko jo v predsobi priganjam k obuvanju. Ne ravno obetaven uvod v turo in ne ravno besede, ki jih želim slišati od svoje štiriletne hčerke, sploh ker se mi zdi, da nisem ravno brezbrižna mama. Niso pa čisto nepričakovane, saj je pred nekaj dnevi s podobnim rafalom zasula Najdražjega, ko ji med večernimi rituali nekaj ni bilo pogodu.

Poznavajoč hčerkino vzkipljivo naravo, ostanem mirna in pravo pridigo prihranim za malo kasneje, ko se v avtu že približno strezni. Takrat ji dam jasno vedeti, da mi je to rekla prvič, zadnjič in nikoli več, in domišljam si, da sem tako strašljiva, da bo držalo še tudi čez puberteto … Potem z mladičema v avtu še kar spokojno prijadram do Legastje, od koder jo strumno zastavimo proti našemu omiljenemu Jakobu. Iz te perspektive ga Tastarejša vidi prvič in oceni, da zgoraj sploh ni cerkvica, pač pa raketa, ki nas bo odpeljala na Venero. V spremstvu družinskih prijateljev in s pomočjo čokoladnih jajčkov, skrivalnic ter trapastih ugibarij se pot sicer epsko vleče, a nekako priguramo do prepihane vršne strmine, kjer se Mali začne dreti. Ukrep št. 1 – hop iz nahrbtnika – ne deluje, fant se mi zvira v naročju in še glasneje tuli, na vrhu, kjer v zavetrju na sončni strani še zdaleč nismo sami, je pa sploh neutolažljiv. Medtem ko ustavljam kri na ustnici Tastarejše, ki se ji je uspelo nekam butniti, sine zavrača vsa občasno delujoča sredstva tolažbe: vodo, hrano, crkljanje in celo čokolado! Edino, kar ga za hip zamoti, je bedast pogovor o tem, kako dela bager, kako vlak in tako naprej v visoko intelektualnem stilu, nato pa se dere naprej. Predvidevam lahko samo še, da ga zebe v roke, a kaj, ko je dopovedati enoinpolletniku, naj si rokavic ne potegne dol, približno tako plodno kot prepričati štiriletnico, da v baletnem dresu ne sme na telovadbo. Saj bi mu roke skrila v rokave, vendar potem ne more držati bagra in valjarja, ki ju vlači s sabo, če mu ju vzamem, pa tuli še bolj!

Del ekipa, zadaj "raketa"

Hitro prekinemo »prijetni« počitek in začnemo sestopati. Zdaj tulita oba, tudi Tastarejšo namreč menda močno zebe v roke. Odložim kričača, ki še ojača svoje pritožbe, in se pod hudim pritiskom (mirno, samo mirno!) lotim kombiniranja pravega prsta v pravo luknjo na rokavici. Ko je zadeva opravljena, Malega prisilno stlačim v nahrbtnik, hčerko zgrabim za eno roko in šibam čez najbolj prepišen, strm in drseč del. Mali kriči, Tastarejša pa se dere, da bi rada imela roke v žepih …

Ko dosežemo zavetje, Tastarejša užaljeno koraka ob meni. Roke ima končno v žepih, gleda me pa tako grdo, da niti ne vem, ali bom spravila fotografijo tega trenutka, ker je preveč srhljiva. Na hrbtu nosim še večji problem, Malega, ki vrešči ob vsakem poskusu natikanja rokavic. Naša komedija je tako brezizhodna, da prijatelja, ki jima je nekoliko mlajši sine v nahrbtniku sladko zaspal, pošljem naprej, mi se pa potem vsaj za silo skalmiramo, ker je do avta še daleč in pač nimamo izbire. Malemu dam v roke bager in valjar – pa naj ga zebe, samo da bo tiho! –, si ga zadegam na rame in med hčerkinim pritoževanjem, kateri deli nog jo vse bolijo (ker je precej precizna in ker je dejansko zanjo to dolga tura, ji celo verjamem), se privlečemo do asfaltne ceste pri najvišjih hišah. Tam se uspe Tastarejši od vsega hudega polulati v hlače, Mali spet joka, ker ga med ukvarjanjem z izločanjem odložim na tla, jaz pa tuhtam, kako za vraga bomo zmogli še kar nekaj hoje.

Ta lepši travnik med vzponom, žal tudi precej prepišen.

Življenje ni grški teater, a včasih se tudi v resničnosti zgodi deus ex machina. Ob nas se na lepem ustavi črn avto – kar marička se mi prikaže, ko vidim notri prijatelje, ki so že sestopili in so sklepali, da se pa tokrat ne bi branili taksija do doline. Hvala, res pozorno od vas! Z veseljem se damo prepeljati, končno spet v našem avtu pa sta otroka kot prerojena. Nobene slabe volje, sama radost in sreča in igrarije sem ter tja. Celo tako sta razigrana, da med vožnjo domov nobeden od njiju ne zaspi. Mali mirno pokrit z odejo žuli svoj kruh (in seveda drži bager in valjar), Tastarejša pa kot običajno čeblja in v nekem trenutku oznani, da se je spremenila v zajčico. Malo me skrbi, ker vem, da ima v rokah črn flomaster. Šele ko ustavim pred domačo hišo, vidim, da se je porisala v groteskno različico plakatov za movember s črnimi brki, brado in obrvmi.

Eh, z otroki v gore – milijon razlogov proti je, v dnevu, kakršen je bil današnji, pa samo eden za. Pač to, da brez hribov ne morem živeti.

nedelja, 11. november 2018

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni


Na Trojanah je prav tragično deževalo, ampak nismo se prepustili mračnim izgledom. Raje smo verjeli sladkim besedam meteorologom in drveli za sončnimi obljubami proti vzhodu. Brez točno določenega cilja, kar me je krepko teplo po glavi, ko smo se usmerili proti Mozirju in sem odprla zemljevid, da bi poiskala, kam zares gremo. Odpirati zemljevid v avtu že samo po sebi ni praktično, če pa ti iz ozadja avta sitnari prebujeni Mali, zraven Tastarejša kokodajsa »Mami, a se greva letalce, letalce, kam letiš?« (ali nekaj takega, priznam, da nisem čisto dobro slišala), Najdražji pa nerga, da moramo nekam, kjer ne piha, medtem ko vsa drevesa okoli nas norijo v močnem zahodniku, no, potem tudi tako skulirana oseba, kot sem jaz, razen kadar nisem (kar je vse prepogosto), zahteva premor. Da smo se skalmirali in konsolidirali, smo se torej ustavili pri lokalnem Hoferju, bogatejši za paket robčkov, škatlo mačjih piškotov in nekaj svežega kruha pa smo se precej mirneje odpeljali do spodnje postaje nihalke na Golte.


Sveta Radegunda kuka na levi, mi pa malo po gozdu in malo po hudo strmi cesti.

Naš na hitrico skupaj spraskani cilj je bila od daleč vidna cerkvica svete Radegunde (seksi ime, ni kaj) sredi pobočij pod Goltemi. Po prve pol urice smo za sabo imeli že najbolj duhamoren del gozdnate strmine, potem se je pa začelo. Dokler sva z Najdražjim po hribih prenašala samo Tastarejšo, smo hodili brez težav – navajena je bila kako urico spati v nahrbtniku, v tem času pa smo z najinim tempom že prisopihali marsikam in po daljši pavzi brez težav stisnili še urico hoje ali dve. Z Malim je seveda čisto drugače. Ker zdaj hitrost hoje v družini narekuje Tastarejša, je dogajanje približno tako adrenalinsko kot v kakem žalnem sprevodu in dečko začne slejkoprej sitnariti ter laziti iz nahrbtnika. Tudi tokrat se ni izneveril svojemu pravilu, zato sem ga pač dala ven, kar je zame pomenilo konkreten fitnes. Saj fant ni težek, a po petih minutah hoje v breg se deset ali enajst kilc v naročju že pozna. Malo v naročju, pa na tla, pa spet v naročje, pa spet na tla, pa na rame, pa na tla, pa … Vadba je učinkovitejša kot vsak bootcamp! Poleg tega so uteži v telovadnici lepo pri miru, moja zverinica pa se ves čas zvija in klobasa in skratka prav nič konstruktivno ne sodeluje. Dokler smo v hosti iskali kostanj, je bilo še kar v redu – enega je našel celo Mali! –, potem pa smo se vlekli in obirali in vlekli in obirali brez konca in kraja, in to seveda za borih tristo višinskih metrov. Ko mi je prekipelo, sem Malega prisilno spet stlačila v nahrbtnik in ga za nekaj minut celo zamotila, ampak ko je začel na vse kriplje plezati ven, sem ga že kar videla, kako bo mimo vseh trakov in zaponk telebnil na glavo na tla, in je romal spet v naročje.

Do Sv. Radegunde pa sploh nismo prišli. Vohali smo jo za vogalom, a se nam je na pot postavila razpadajoča domačija z dvema hudo glasnima cuckoma. Saj ne, da z Najdražjim padava na prenapihnjene hollywoodske fore, midva že ne, a ob pasji Scili in Karibdi na ozadju srhljivo samotne hiše nama sploh ni bilo treba debatirati. Složno sva se napotila v drugo smer in za prvim ovinkom razglasila, da je hlod ob cesti »naša Radegunda«. Ker so »škrati« otrokoma bonbončke skrili kar tja (neverjetno, kajne, kako vidijo prav vse), sta bila tudi mladiča s ciljem kajpak čisto zadovoljna.

Prav veliko ljudi tu očitno ne hodi, tako da je celo nam uspelo nabrati eno rundo kostanja.

Počitek na "naši" Radegundi

Jesen

Med sestopom je Mali končno zaspal in mi privoščil malček udobnejšo hojo, čeprav teža tudi na hrbtu ni čisto za odpis. A ker drugi nahrbtnik, v katerega Najdražji nabaše tri kile hrane, pet plasti rezervnih oblek in svoj težki fotoaparat, ki ga nato sploh ne da ven, ni dosti lažji, sem ostala kar pri svojem. Čeprav nismo bili tako rekoč nikjer, sem k avtu prišla bolj izčrpana kot po marsikateri »pravi« turi. Pa vseeno zadovoljna, kajti eden naših glavnih ciljev zdaj sta nabiranje in vzdrževanje kondicije za Tastarejšo, in tozadevno smo bili več kot uspešni. Hčerka je k avtu priskakljala vesela, a precej izčrpana. Ravno toliko je še zmogla dati od sebe, da je s kričavim zahtevanjem čokoladnega jajčka, ki ji ga nisva izročila takoj prvo sekundo, zbudila Malega, ki sva ga hotela prelisičiti in ga še spečega zapakirati direktno v avtomobilski sedež. Začuda pa se je Mali pustil mirno namestiti v sedež, in ko je njegovo sestro čez nekaj minut odneslo v popoldansko siesto, je pridno ždel zadaj vse do doma. Kakšen redek blagoslov!

nedelja, 04. november 2018

Dan na Krku

O duhovitih policajih, dežju na morju in popoldanskem spanju


»A nobeden ne dela danes v Ljubljani?« nas je v šali okrcal policaj, ko smo mu na Jelšanah pomolili dokumente.

»Vsem se nam mudi uživat na morje,« sva z Najdražjim duhovičila nazaj, policaj pa je dialog okronal: »Ja, na 35 stopinj, morje jih ima pa 24!«

Tako debato bi takojci pozabili, če ne bi bili sredi krompirjevih počitnic in močnega jesenskega deževja. V atmosferskem stanju okoli nas je izpadla precej posrečeno! A ne glede na brezupne izglede smo strumno – in po zaslugi Malega, ki je pridno dremal v svojem sedežu, tudi tekoče – nadaljevali na morje, čeprav se 35 stopinj seveda nismo nadejali. Po večdnevnem oklevanju, preučevanju vremenskih napovedi za širšo okolico preljube domovine in preigravanju različnih scenarijev smo se nekako le opogumili za tri dni Krka. Če ne drugega, bom končno lahko na terenu preizkusila vodniček s kupom zanimivih hribovskih predlogov.
 
Jesen ob obali (brez dežja!)

Mali se važi: po novem zna sam odpreti in pojesti fruhtcverg.

V praksi se je izkazalo, da smo na Krku lahko zaužili samo en dan (in še malenkost več). Kajti prvi dan, ko smo se pripeljali tja, je tako besno deževalo, da nam kaj drugega kot igrarije v apartmaju ni preostalo. Proti večeru smo se sicer sprehodili do obale, a kaj, ko sta imela ustrezno nepremočljivo zaščito samo mladinca, midva z Najdražjim pa sva zraven čofotala v tankih čeveljcih, medtem ko se mi je slap padavin cedil z dežnika po zadnjici … Prav nič nisem nasprotovala, ko smo čez slabe pol urice priznali poraz in se vrnili na suho.

Naslednje jutro so nas v resnici pozdravili napovedano sonce in tako visoke temperature, da smo dan preživeli samo v puloverjih. Odneslo nas je na jug otoka, kjer smo se sprehodili na Plato Mjeseca nad Baško. Mulatjera je tako položno speljana, da je že kar malo naporna, borov gozdič pa je tako prijeten, da je že kar malo dolgočasen. Ko so drevesa obupala, smo tudi mi končali vzpon. Krčani imajo namreč precej dober smisel za propagando. Tisto, kar prodajajo kot famozni Mesečev plato, je za nas, navajene Paga, običajen, pretežno neprijeten krš. Otroka je bolj kot nezemska narava okoli nas navdušilo leseno zavetišče, v katerem sta sproščeno uganjala svoje skrivalnice in druge norčije. Nadaljnjemu kolovratenju čez gole, ostre kamne smo se složno odpovedali in sestopili po nekoliko zahtevnejši, pa zato precej zanimivejši zahodni poti. Poročam pa lahko, da je vodniček res izvrsten, nadvse uporaben, pa tako prisrčnega formata, da enostavno sede v vsak žep! In tega ne pravim samo zaradi osebne in profesionalne dolžnosti …

Poti na Krku so res vzorno označene.

Udobna (dolgovezna?) pot na Plato Mjeseca

Skrivalnice v zavetišču

Krša smo pa kar navajeni, tako da nas ne fascinira preveč.

Sestop je bil malo bolj alpski.

Zadnji dan sva z Najdražjim še fantazirala o katerem od obmorskih sprehodov na otoku, navsezadnje pa sva sklenila izkoristiti dopoldanski spanec Malega in se prestaviti čim bližje domu, da ne bo popoldne v avtu prevelikega kažina. Da dan ne bi šel v nič, smo si spotoma privoščili še Ostrič v Čičariji, tik ob hrvaški meji. Tja gor je tako prijetno blizu, zgoraj pa je tako samotno, da se prav radi vračamo. Tokratni izletič je zaznamoval predvsem cirkus, ki ga je na vetrovnem vrhu zagnala Tastarejša, ko sva zahtevala, da si obleče vetrovko. Da ne in da ne, je težila, ker se potem ne bo videla njena oblekica! Incident, ki smo ga sicer poskušali preprečiti z genialnimi predlogi v smislu »Kaj, če bi oblekla vetrovko pod oblekico?«, se je sprevrgel v precejšen spektakel, ki se je končal s prisilnim oblačenjem in hčerkinimi besnimi kriki, da zakaj mora biti njen bratec na svetu. Če iščete logično povezavo med vetrovko in družinskimi vezmi, se trudite zaman, ker je ni. Ampak ker je že naslednji hip tulila, da ima samo Malega rada, naju pa nikakor ne, si hipnega bratsko-sestrskega ljubosumja nisva preveč gnala k srcu.

Ostrič (s konjsko publiko)

Eden od radovednežev

Predstava se začenja ... "Ne bom se oblekla!"

Ko se punci tolažita, se fanta crkljata.

A kar se tiče tovrstnih incidentov, smo že precej utrjeni, zato si bomo naš dan (in dve noči) na Krku bolj zapomnili po Tastarejšinem popoldanskem (ne)spanju. Prvi dan ga ni bilo, v avtu smo bili prezgodaj, da bi zadremala, in je siesto preskočila. Ker tudi dan pred tem ni spala (je pač bila pri Babici), sva se z Najdražjim že začela spraševati, ali to nemara pomeni konec popoldanskega počitka. Še zdaleč ne, sva videla po povratku s Platoja Mjeseca, ko je hčerke zmanjkalo v avtu in se je psihično vrnila v družinsko ozračje šele čez štiri ure! Po sestopu z Ostriča pa smo se zakadili v gostilno in ugotovili, da smo ga kapitalno polomili. Mladiča sta bila namreč bolj zaspana kot lačna, valjala sta se valjala po klopeh in sitnarila, tako da sva midva le stežka čakala, da dobimo hrano in se poberemo v avto. Tam je Mali takoj mrknil, Tastarejša pa se je malo sestavila, klepetala in čvekala in prepevala … Vse do Vrhnike. Tam je oznanila, da bo zaspala, in to storila temeljito. Od sedmih zvečer je potegnila vse do jutra. Toliko o tem, kako naši štiriletnici ni več treba spati!

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...