nedelja, 11. november 2018

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni


Na Trojanah je prav tragično deževalo, ampak nismo se prepustili mračnim izgledom. Raje smo verjeli sladkim besedam meteorologom in drveli za sončnimi obljubami proti vzhodu. Brez točno določenega cilja, kar me je krepko teplo po glavi, ko smo se usmerili proti Mozirju in sem odprla zemljevid, da bi poiskala, kam zares gremo. Odpirati zemljevid v avtu že samo po sebi ni praktično, če pa ti iz ozadja avta sitnari prebujeni Mali, zraven Tastarejša kokodajsa »Mami, a se greva letalce, letalce, kam letiš?« (ali nekaj takega, priznam, da nisem čisto dobro slišala), Najdražji pa nerga, da moramo nekam, kjer ne piha, medtem ko vsa drevesa okoli nas norijo v močnem zahodniku, no, potem tudi tako skulirana oseba, kot sem jaz, razen kadar nisem (kar je vse prepogosto), zahteva premor. Da smo se skalmirali in konsolidirali, smo se torej ustavili pri lokalnem Hoferju, bogatejši za paket robčkov, škatlo mačjih piškotov in nekaj svežega kruha pa smo se precej mirneje odpeljali do spodnje postaje nihalke na Golte.


Sveta Radegunda kuka na levi, mi pa malo po gozdu in malo po hudo strmi cesti.

Naš na hitrico skupaj spraskani cilj je bila od daleč vidna cerkvica svete Radegunde (seksi ime, ni kaj) sredi pobočij pod Goltemi. Po prve pol urice smo za sabo imeli že najbolj duhamoren del gozdnate strmine, potem se je pa začelo. Dokler sva z Najdražjim po hribih prenašala samo Tastarejšo, smo hodili brez težav – navajena je bila kako urico spati v nahrbtniku, v tem času pa smo z najinim tempom že prisopihali marsikam in po daljši pavzi brez težav stisnili še urico hoje ali dve. Z Malim je seveda čisto drugače. Ker zdaj hitrost hoje v družini narekuje Tastarejša, je dogajanje približno tako adrenalinsko kot v kakem žalnem sprevodu in dečko začne slejkoprej sitnariti ter laziti iz nahrbtnika. Tudi tokrat se ni izneveril svojemu pravilu, zato sem ga pač dala ven, kar je zame pomenilo konkreten fitnes. Saj fant ni težek, a po petih minutah hoje v breg se deset ali enajst kilc v naročju že pozna. Malo v naročju, pa na tla, pa spet v naročje, pa spet na tla, pa na rame, pa na tla, pa … Vadba je učinkovitejša kot vsak bootcamp! Poleg tega so uteži v telovadnici lepo pri miru, moja zverinica pa se ves čas zvija in klobasa in skratka prav nič konstruktivno ne sodeluje. Dokler smo v hosti iskali kostanj, je bilo še kar v redu – enega je našel celo Mali! –, potem pa smo se vlekli in obirali in vlekli in obirali brez konca in kraja, in to seveda za borih tristo višinskih metrov. Ko mi je prekipelo, sem Malega prisilno spet stlačila v nahrbtnik in ga za nekaj minut celo zamotila, ampak ko je začel na vse kriplje plezati ven, sem ga že kar videla, kako bo mimo vseh trakov in zaponk telebnil na glavo na tla, in je romal spet v naročje.

Do Sv. Radegunde pa sploh nismo prišli. Vohali smo jo za vogalom, a se nam je na pot postavila razpadajoča domačija z dvema hudo glasnima cuckoma. Saj ne, da z Najdražjim padava na prenapihnjene hollywoodske fore, midva že ne, a ob pasji Scili in Karibdi na ozadju srhljivo samotne hiše nama sploh ni bilo treba debatirati. Složno sva se napotila v drugo smer in za prvim ovinkom razglasila, da je hlod ob cesti »naša Radegunda«. Ker so »škrati« otrokoma bonbončke skrili kar tja (neverjetno, kajne, kako vidijo prav vse), sta bila tudi mladiča s ciljem kajpak čisto zadovoljna.

Prav veliko ljudi tu očitno ne hodi, tako da je celo nam uspelo nabrati eno rundo kostanja.

Počitek na "naši" Radegundi

Jesen

Med sestopom je Mali končno zaspal in mi privoščil malček udobnejšo hojo, čeprav teža tudi na hrbtu ni čisto za odpis. A ker drugi nahrbtnik, v katerega Najdražji nabaše tri kile hrane, pet plasti rezervnih oblek in svoj težki fotoaparat, ki ga nato sploh ne da ven, ni dosti lažji, sem ostala kar pri svojem. Čeprav nismo bili tako rekoč nikjer, sem k avtu prišla bolj izčrpana kot po marsikateri »pravi« turi. Pa vseeno zadovoljna, kajti eden naših glavnih ciljev zdaj sta nabiranje in vzdrževanje kondicije za Tastarejšo, in tozadevno smo bili več kot uspešni. Hčerka je k avtu priskakljala vesela, a precej izčrpana. Ravno toliko je še zmogla dati od sebe, da je s kričavim zahtevanjem čokoladnega jajčka, ki ji ga nisva izročila takoj prvo sekundo, zbudila Malega, ki sva ga hotela prelisičiti in ga še spečega zapakirati direktno v avtomobilski sedež. Začuda pa se je Mali pustil mirno namestiti v sedež, in ko je njegovo sestro čez nekaj minut odneslo v popoldansko siesto, je pridno ždel zadaj vse do doma. Kakšen redek blagoslov!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...