sobota, 24. november 2018

Oprosti

O opravičilih, žebljih in tangu


»Vse, kar moraš reči, je oprostiiii, vse, kar moraš reči, je oprostiiii,« sva v mojih ledig-in-frej letih žgoleli s prijateljico in se s tako imenitnim refrenom – ki bi ga seveda podkrepili s kakim push-up modrcem – nadejali skorajšnjega uspeha na TV Golica. Turbopopevkarske kariere se potem sicer nisva lotili (Potencialni šlagerhit se je nadaljeval z »Da ne bi pila, kadila, se s fanti veselila in vedno samo tvoja bi bilaaaaa«, tako da verjetno ni imel prav svetle prihodnosti.), se mi pa refrenčič te dni precej mota po glavi, ko se Tastarejša bori z res težko besedo: OPROSTI.

Prava kombinacija gumbov, da prideš do muzike?
Izziv za tastare, mala malica za mlade iz digitalne generacije.

Situacija št. 1: Hčerka mi je med večernimi kopalniškimi rituali zabrusila, da me nima rada. Do takšnih komentarjev imam ničelno toleranco, a sem se tedaj raje umaknila in počakala, da je punca z Najdražjim končala umivanje, se namestila v posteljo in pričakovala, da ji bom prišla brat. Vražički v njenih očeh so se še kar objestno hihitali, ko je zagodrnjala nekakšen »Oprosti«. Prazna beseda, če vprašate mene – kar hočem doseči, je kesanje, ki nakazuje bolečino ob spoznanju, da je nekoga prizadela, in porajajoče se zavedanje, da mala princeska pač ni središče stvarstva in da s(m)o poleg nje na svetu tudi drugi. Če že ne morem izzvati kesanja, me pa zadovolji tudi jok, kar je za štiriletnice verjetno še najboljši približek.

Torej sem jo, preden sem se ulegla k njej, malo grdo gledala, se malo kremžila in jo malo gnjavila, da je vendarle dojela, da nekaj ni bilo čisto po predpisih. Krona mojega teženja je bila prilika o žebljih in luknjicah. Saj veste, tista o grdih besedah, ki so kot žeblji – žebelj sicer lahko potegnemo iz lesa, luknjice v njem pa ostanejo … Tastarejša je sporočilo očitno dojela, saj se je bridko razjokala in šele potem sva se miru in ljubezni spravili spat.

Situacija št. 2: Mali je ponosno dal predvajat svoj trenutno najljubši komad, Hatlakov Twilight Tango.



Sam je zadel ustrezno kombinacijo gumbov na ojačevalcu in CD-predvajalniku (ne čisto majhen dosežek), mi skočil v naročje in sva se zavrtela po sobi! Tla so bila sicer nastlana z igračami in moje plesne sposobnosti niti približno ne ustrezajo duhu plesa, toda Mali je bil čisto zadovoljen in veselo sva se vrtinčila sem ter tja. Tastarejša pa je sedela ob strani in verjetno jo je glodal črviček, kajti ko sva bila sredi dramatičnega B- ali celo C-dela, se je sumljivo nevarno približala CD-predvajalniku.

»Da ne bi slučajno ugasnila,« sem jo opozorila, ker sem pač njena mama in ji zaenkrat še berem misli.

»Ni mi všeč ta muzika, drugo bom dala,« se je začela izgovarjati.

»Lahko, samo počakaj, da ta komad odpleševa do konca!«

Pa ni odnehala, še vedno je čepela ob gumbu, in bolj kot sem jo svarila, bližje je bila, dokler ga ni pritisnila. Kot sem vedela, da ga bo.

Jezna, ker je bilo najinega trenutka konec, sem ji to povedala, ona pa je medtem vtaknila noter nek CD s countryjem. Malo je blefirala, da je točno to tisto, kar je hotela, in hitro je iznašla celo utemeljitev: »Veš, hotela sem muziko, kjer nekdo poje.«

Ampak tokrat se ji je hitreje posvetilo, da od tovrstnih egoterorističnih dejanj človek nima dosti razen grenkega priokusa. Da bi ji dala vedeti, da nama ni prav, sva se z Malim spravila zabavat v kuhinjo. Nisva bila še dolgo tam, kar je v dnevni sobi nastopil hipec tišine, potem pa se je spet oglasil – najin tango! Ni ravno OPROSTI in drobna luknjica je ostala, a vseeno mislim, da jo je Tastarejša tokrat kar dobro zakitala.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

K24, družinska varianta

Po lanskem uspešnem zaključku poletja s  štiridnevnim pohodom od Bohinja prek Komne do Tolmina smo si bili enotni, da bomo tudi letošnjo se...