Milijon razlogov proti

Sv. Jakob iz Legastje

»Ti si najslabša mami na svetu in ati je najslabši ati na svetu in jaz bom šla in si poiskala drugo mami in atija,« mi zasika Tastarejša, medtem ko jo v predsobi priganjam k obuvanju. Ne ravno obetaven uvod v turo in ne ravno besede, ki jih želim slišati od svoje štiriletne hčerke, sploh ker se mi zdi, da nisem ravno brezbrižna mama. Niso pa čisto nepričakovane, saj je pred nekaj dnevi s podobnim rafalom zasula Najdražjega, ko ji med večernimi rituali nekaj ni bilo pogodu.

Poznavajoč hčerkino vzkipljivo naravo, ostanem mirna in pravo pridigo prihranim za malo kasneje, ko se v avtu že približno strezni. Takrat ji dam jasno vedeti, da mi je to rekla prvič, zadnjič in nikoli več, in domišljam si, da sem tako strašljiva, da bo držalo še tudi čez puberteto … Potem z mladičema v avtu še kar spokojno prijadram do Legastje, od koder jo strumno zastavimo proti našemu omiljenemu Jakobu. Iz te perspektive ga Tastarejša vidi prvič in oceni, da zgoraj sploh ni cerkvica, pač pa raketa, ki nas bo odpeljala na Venero. V spremstvu družinskih prijateljev in s pomočjo čokoladnih jajčkov, skrivalnic ter trapastih ugibarij se pot sicer epsko vleče, a nekako priguramo do prepihane vršne strmine, kjer se Mali začne dreti. Ukrep št. 1 – hop iz nahrbtnika – ne deluje, fant se mi zvira v naročju in še glasneje tuli, na vrhu, kjer v zavetrju na sončni strani še zdaleč nismo sami, je pa sploh neutolažljiv. Medtem ko ustavljam kri na ustnici Tastarejše, ki se ji je uspelo nekam butniti, sine zavrača vsa občasno delujoča sredstva tolažbe: vodo, hrano, crkljanje in celo čokolado! Edino, kar ga za hip zamoti, je bedast pogovor o tem, kako dela bager, kako vlak in tako naprej v visoko intelektualnem stilu, nato pa se dere naprej. Predvidevam lahko samo še, da ga zebe v roke, a kaj, ko je dopovedati enoinpolletniku, naj si rokavic ne potegne dol, približno tako plodno kot prepričati štiriletnico, da v baletnem dresu ne sme na telovadbo. Saj bi mu roke skrila v rokave, vendar potem ne more držati bagra in valjarja, ki ju vlači s sabo, če mu ju vzamem, pa tuli še bolj!

Del ekipa, zadaj "raketa"

Hitro prekinemo »prijetni« počitek in začnemo sestopati. Zdaj tulita oba, tudi Tastarejšo namreč menda močno zebe v roke. Odložim kričača, ki še ojača svoje pritožbe, in se pod hudim pritiskom (mirno, samo mirno!) lotim kombiniranja pravega prsta v pravo luknjo na rokavici. Ko je zadeva opravljena, Malega prisilno stlačim v nahrbtnik, hčerko zgrabim za eno roko in šibam čez najbolj prepišen, strm in drseč del. Mali kriči, Tastarejša pa se dere, da bi rada imela roke v žepih …

Ko dosežemo zavetje, Tastarejša užaljeno koraka ob meni. Roke ima končno v žepih, gleda me pa tako grdo, da niti ne vem, ali bom spravila fotografijo tega trenutka, ker je preveč srhljiva. Na hrbtu nosim še večji problem, Malega, ki vrešči ob vsakem poskusu natikanja rokavic. Naša komedija je tako brezizhodna, da prijatelja, ki jima je nekoliko mlajši sine v nahrbtniku sladko zaspal, pošljem naprej, mi se pa potem vsaj za silo skalmiramo, ker je do avta še daleč in pač nimamo izbire. Malemu dam v roke bager in valjar – pa naj ga zebe, samo da bo tiho! –, si ga zadegam na rame in med hčerkinim pritoževanjem, kateri deli nog jo vse bolijo (ker je precej precizna in ker je dejansko zanjo to dolga tura, ji celo verjamem), se privlečemo do asfaltne ceste pri najvišjih hišah. Tam se uspe Tastarejši od vsega hudega polulati v hlače, Mali spet joka, ker ga med ukvarjanjem z izločanjem odložim na tla, jaz pa tuhtam, kako za vraga bomo zmogli še kar nekaj hoje.

Ta lepši travnik med vzponom, žal tudi precej prepišen.

Življenje ni grški teater, a včasih se tudi v resničnosti zgodi deus ex machina. Ob nas se na lepem ustavi črn avto – kar marička se mi prikaže, ko vidim notri prijatelje, ki so že sestopili in so sklepali, da se pa tokrat ne bi branili taksija do doline. Hvala, res pozorno od vas! Z veseljem se damo prepeljati, končno spet v našem avtu pa sta otroka kot prerojena. Nobene slabe volje, sama radost in sreča in igrarije sem ter tja. Celo tako sta razigrana, da med vožnjo domov nobeden od njiju ne zaspi. Mali mirno pokrit z odejo žuli svoj kruh (in seveda drži bager in valjar), Tastarejša pa kot običajno čeblja in v nekem trenutku oznani, da se je spremenila v zajčico. Malo me skrbi, ker vem, da ima v rokah črn flomaster. Šele ko ustavim pred domačo hišo, vidim, da se je porisala v groteskno različico plakatov za movember s črnimi brki, brado in obrvmi.

Eh, z otroki v gore – milijon razlogov proti je, v dnevu, kakršen je bil današnji, pa samo eden za. Pač to, da brez hribov ne morem živeti.