Dan na Krku

O duhovitih policajih, dežju na morju in popoldanskem spanju

»A nobeden ne dela danes v Ljubljani?« nas je v šali okrcal policaj, ko smo mu na Jelšanah pomolili dokumente.

»Vsem se nam mudi uživat na morje,« sva z Najdražjim duhovičila nazaj, policaj pa je dialog okronal: »Ja, na 35 stopinj, morje jih ima pa 24!«

Tako debato bi takojci pozabili, če ne bi bili sredi krompirjevih počitnic in močnega jesenskega deževja. V atmosferskem stanju okoli nas je izpadla precej posrečeno! A ne glede na brezupne izglede smo strumno – in po zaslugi Malega, ki je pridno dremal v svojem sedežu, tudi tekoče – nadaljevali na morje, čeprav se 35 stopinj seveda nismo nadejali. Po večdnevnem oklevanju, preučevanju vremenskih napovedi za širšo okolico preljube domovine in preigravanju različnih scenarijev smo se nekako le opogumili za tri dni Krka. Če ne drugega, bom končno lahko na terenu preizkusila vodniček s kupom zanimivih hribovskih predlogov.

 

Jesen ob obali (brez dežja!)

Mali se važi: po novem zna sam odpreti in pojesti fruhtcverg.

V praksi se je izkazalo, da smo na Krku lahko zaužili samo en dan (in še malenkost več). Kajti prvi dan, ko smo se pripeljali tja, je tako besno deževalo, da nam kaj drugega kot igrarije v apartmaju ni preostalo. Proti večeru smo se sicer sprehodili do obale, a kaj, ko sta imela ustrezno nepremočljivo zaščito samo mladinca, midva z Najdražjim pa sva zraven čofotala v tankih čeveljcih, medtem ko se mi je slap padavin cedil z dežnika po zadnjici … Prav nič nisem nasprotovala, ko smo čez slabe pol urice priznali poraz in se vrnili na suho.

Naslednje jutro so nas v resnici pozdravili napovedano sonce in tako visoke temperature, da smo dan preživeli samo v puloverjih. Odneslo nas je na jug otoka, kjer smo se sprehodili na Plato Mjeseca nad Baško. Mulatjera je tako položno speljana, da je že kar malo naporna, borov gozdič pa je tako prijeten, da je že kar malo dolgočasen. Ko so drevesa obupala, smo tudi mi končali vzpon. Krčani imajo namreč precej dober smisel za propagando. Tisto, kar prodajajo kot famozni Mesečev plato, je za nas, navajene Paga, običajen, pretežno neprijeten krš. Otroka je bolj kot nezemska narava okoli nas navdušilo leseno zavetišče, v katerem sta sproščeno uganjala svoje skrivalnice in druge norčije. Nadaljnjemu kolovratenju čez gole, ostre kamne smo se složno odpovedali in sestopili po nekoliko zahtevnejši, pa zato precej zanimivejši zahodni poti. Poročam pa lahko, da je vodniček res izvrsten, nadvse uporaben, pa tako prisrčnega formata, da enostavno sede v vsak žep! In tega ne pravim samo zaradi osebne in profesionalne dolžnosti …

Poti na Krku so res vzorno označene.

Udobna (dolgovezna?) pot na Plato Mjeseca

Skrivalnice v zavetišču

Krša smo pa kar navajeni, tako da nas ne fascinira preveč.

Sestop je bil malo bolj alpski.

Zadnji dan sva z Najdražjim še fantazirala o katerem od obmorskih sprehodov na otoku, navsezadnje pa sva sklenila izkoristiti dopoldanski spanec Malega in se prestaviti čim bližje domu, da ne bo popoldne v avtu prevelikega kažina. Da dan ne bi šel v nič, smo si spotoma privoščili še Ostrič v Čičariji, tik ob hrvaški meji. Tja gor je tako prijetno blizu, zgoraj pa je tako samotno, da se prav radi vračamo. Tokratni izletič je zaznamoval predvsem cirkus, ki ga je na vetrovnem vrhu zagnala Tastarejša, ko sva zahtevala, da si obleče vetrovko. Da ne in da ne, je težila, ker se potem ne bo videla njena oblekica! Incident, ki smo ga sicer poskušali preprečiti z genialnimi predlogi v smislu »Kaj, če bi oblekla vetrovko pod oblekico?«, se je sprevrgel v precejšen spektakel, ki se je končal s prisilnim oblačenjem in hčerkinimi besnimi kriki, da zakaj mora biti njen bratec na svetu. Če iščete logično povezavo med vetrovko in družinskimi vezmi, se trudite zaman, ker je ni. Ampak ker je že naslednji hip tulila, da ima samo Malega rada, naju pa nikakor ne, si hipnega bratsko-sestrskega ljubosumja nisva preveč gnala k srcu.

Ostrič (s konjsko publiko)

Eden od radovednežev

Predstava se začenja ... "Ne bom se oblekla!"

Ko se punci tolažita, se fanta crkljata.

A kar se tiče tovrstnih incidentov, smo že precej utrjeni, zato si bomo naš dan (in dve noči) na Krku bolj zapomnili po Tastarejšinem popoldanskem (ne)spanju. Prvi dan ga ni bilo, v avtu smo bili prezgodaj, da bi zadremala, in je siesto preskočila. Ker tudi dan pred tem ni spala (je pač bila pri Babici), sva se z Najdražjim že začela spraševati, ali to nemara pomeni konec popoldanskega počitka. Še zdaleč ne, sva videla po povratku s Platoja Mjeseca, ko je hčerke zmanjkalo v avtu in se je psihično vrnila v družinsko ozračje šele čez štiri ure! Po sestopu z Ostriča pa smo se zakadili v gostilno in ugotovili, da smo ga kapitalno polomili. Mladiča sta bila namreč bolj zaspana kot lačna, valjala sta se valjala po klopeh in sitnarila, tako da sva midva le stežka čakala, da dobimo hrano in se poberemo v avto. Tam je Mali takoj mrknil, Tastarejša pa se je malo sestavila, klepetala in čvekala in prepevala … Vse do Vrhnike. Tam je oznanila, da bo zaspala, in to storila temeljito. Od sedmih zvečer je potegnila vse do jutra. Toliko o tem, kako naši štiriletnici ni več treba spati!