petek, 27. april 2018

Mar bi ostali doma

O pakiranju, lučkah na avtocesti in stiskanju v katrcah


Ko smo do konca spakirali za dopust, sem se strinjala z modrimi glavami, ki pravijo, da bi bilo bolje, če bi z otroki ostali kar lepo doma. Potrpežljivost pač ni moja vrlina, hitrost pa ni vrlina mojega Najdražjega, tako da smo potrebovali dobrih pet ur, da smo pripravili tisto tretjino prtljage, ki je nisem mogla večer prej, in se zmigali od doma. Pa tu ni bilo prav nič zabušavanja, oba z Najdražjim sva garala s polno paro, on je pakiral in pospravljal, jaz pa sem čuvala otroka. Ker si Mali ob vsem dogajanju ni mogel privoščiti dopoldanskega lepotnega spanca – bognedaj, da bi kaj zamudil! ­– je hotel biti samo pri meni v naročju, na joški ali pa na svojem trenutnem favoritu, triciklu. Nergal je sicer razmeroma tiho, glasno drl se je samo vsakokrat, ko sem ga skušala uspavati.

Ob pol dveh smo se končno odpeljali. Avto je bil nabasan do vrha, hiša je bila za silo pospravljena (če že ne čista), Mali je v trenutku mrknil, Tastarejša je veselo čebljala svoje pesmičarske pravljice, primorska avtocesta ni bila več zabasana, sonce je sijalo in hladilna skrinja je zadovoljno predla za sedeži. Potem pa – blink blink blink! Na armaturi so se prižgale vse lučke in Oto, kot je ime našemu avtu, se je meni nič tebi nič ugasnil. Z nekaj rinjenja naključnih mimoidočih nam je uspelo na Vrhniki zapeljati z avtoceste in prijadrati do parkirnega mesta, ki je bilo po hecnem naključju nekaj sto metrov oddaljeno od parkirišča, kjer sem pred desetimi dnevi zaradi identično neduhovitega obnašanja našega konjička že klicala avtovleko. Očitno popravilo ni bilo najbolj uspešno!

Kaj zdaj? Predvsem sva bila hvaležna, da se nam to ni zgodilo na kakem odročnejšem mestu. Najdražji je oddrvel domov po drugi avto. Na praznični dan ni imel druge izbire kot taksi, tako da sta lahko s taksistom moževala o kvarečih se avtomobilih. Jaz sem spet čuvala otroka, ko smo čakali na avtovleko. V bližnjem lokalu smo oblajali vse pse in motoriste, se vsi trije najedli enega krožnika špagetov (ne vem, zakaj jih imajo otroci tako radi, ko pa so res nepraktični za zauživanje), po terasi raztresli poln lonček ostrih kamenčkov in poslinili polovico legokock iz igralnega kotička. Ko se je Najdražji pojavil, situacija še ni bila razrešena, saj je bilo treba prestaviti vso kramo – v manjši avto. Zdaj sva bila hvaležna, da sem hyudaijevega atosa pred leti že razbila in ga je nadomestil vsaj nekoliko večji getz. Glede na pričakovanja je šlo kar dobro, kajti na Vrhniki smo pustili samo največje kose, ki jih – hecno – rabi naš najmanjši: nahrbtnik za prenašanje, stolček za hranjenje (zložljiva Ikeina klasika) in voziček (itak ga ne bi uporabili več kot dvakrat). Smo bili pa pošteno nabasani – prtljažnik je bil poln do stropa, otroka sta bila zapakirana vsak v svojem brlogcu, med njima je skoraj do vrha segala hladilna skrinja, jaz sem imela pod nogami pručko in kalorifer (nujna oprema za jadranske destinacije), v naročju pa dva nahrbtnika in polno vrečo nekakšnih igralnih plošč, ki so se Tastarejši v trenutku prepakiravanja zdele tako ključnega pomena, da se je bila zanje pripravljena kričavo boriti, pa čeprav jih je potem dala iz vreče točno enkrat.


Saj ne zgleda tako hudo ...

Mali v svojem brlogcu

Z dvema nahrbtnikoma in eno vrečo v naročju!


In tako nam je spet kar dobro šlo. Kot v dobrih starih časih, ko smo se še preganjali okrog v kliotih in podobnih, smo drveli na jug in je Mali spet spal. Tastarejša pa se ni dala, vso pot je kokodakcala in sčasoma zbudila bratca. In smo se morali spet ustaviti. K sreči sva si ob prejšnjih obiskih zapomnila, da je v Obrovu pred mejo dobro igrišče, nekoliko umaknjeno od glavne ceste. Prav veliko mimoidočih se verjetno ne ustavlja tam.

Potem se nam pa skoraj ni več zapletalo. Samo še na meji, kjer je bila nepričakovana kolona, da sem z obema otrokoma izskočila iz avta in smo šli peš, medtem se je pa seveda kolona začela premikati … In pred Reko, ker je bil avtocestni izvoz zaprt in smo morali narediti dolg obvoz … In petnajst minut pred ciljem, ko se je Tastarejša polila z vodo in se je začela dreti, da jo zebe. Dečva je ugotovila, da s tem argumentom Najdražjega takojci prepriča, ampak tokrat se je junaško držal in smo brez preoblačenja prispeli na cilj. Potem se pa ni pustila preobleči, ker je to vendarle majčka s flamingom in bleščicami …

V začasni domek smo prispeli v najslabšem možnem terminu – tik pred časom za spanje. Tako smo morali dati skozi še hčerkin živčni zlom zaradi razhajanja mnenj o nujnosti puloverja, navratnanosno iskanje pripomočkov za spanje v milijonu vreč in potovalk ter sinovo norenje po postelji.

"Smo pa največji frajerji v kampu," je naslednje jutro pred našo mobilno hišico komentiral Najdražji. Res – povsod okrog nas so bili parkirani avtodomi, karavani in kombiji, mi pa smo se edini pripeljali z novodobno katrco kot kaka študentska družinica. S tem da Tastarejša niti za svojega poganjalčka ni prikrajšana!

sreda, 25. april 2018

Robi

Nekoč, pred davnimi časi, ko so svetu še kraljevali videorekorderji in podložena ramena, je v našo hišo prišla mikrovalovka. Čudo tehnike je bila in nezanemarljiva alineja v družinskem proračunu, tako da smo se vsi zbrali okrog nje in se jo, polni občudovanja, spravili testirat. Verjetno je pobudo za to dal moj oče, ki je že v otroštvu slovel po eksperimentatorski žilici, kakršna "navdušuje" starše po vsem svetu - kronska je bila njegova izdelava t. i. mokometalca, ki vključuje sesalnik, moko in domačo kuhinjo … Poskus, kakršnega si lahko privoščiš samo enkrat! No, v mikrovalovko smo vtaknili marsikaj in gledali, kaj se bo zgodilo s tistim. Naša serija eksperimentičev se je končala z jajcem. Svinjarija, potem ko ga je razneslo, je na srečo ostala v mikrovalovki, jo je bilo treba pa pošteno očistiti, in to že kar prvi dan.

Robi

Te dni je v mojo novo družino prišel še en član - Robi. Ime ni prav domiselno, priznam, glede na to, da gre za robotski sesalnik. Ne Najdražji ne jaz nisva mahnjena na čistočo ali na tehnološke igračke, tako da smo čisto dobro živeli brez njega, a s prihodom toplega vremena, ko po hiši skačemo bosi, mi pod stopali tako neprijetno hrustlja, da je bilo treba ukrepati. In ker ni zelo verjetno, da bi kdor koli od nas začel vsak večer sesati in pomivati, smo se zakadili v bližnji hofer po najcenejšo izvedbo menda neprecenljivega aparata. Brez pretiranih pričakovanj, a kar koli bo pospravil, bo bolje od tega, kar imamo zdaj!

Pridno smo ga nahranili z elektriko in ga poslali na testno vožnjo v prvem nadstropju. Robi je zaokrožil po predsobi in se podal v kopalnico, ampak ker je tam še najmanj prahu, sem se vmešala v njegove odločitve in ga, potem ko je Malega minilo prvo navdušenje ob Robijevem brnenju in je šel počet nekaj drugega, prenesla v spalnico. Robi mi je to tako zameril, da je kar obmiroval in sem ga morala ponovno vžgati.

"O, super, bo pospravil pod posteljo!" je bil navdušen Najdražji, ki ga mrliči prahu pod posteljo, do katerih je z našim navadnim sesalnikom skoraj nemogoče priti, še bolj jezijo kot mene.

Robi je tam spodaj še nekaj časa brnel, potem pa naenkrat tišina. Ups! Šele takrat se nama je zazdelo, da pa tolikšna količina prahu za takle bogi sesalniček morda ni najboljša ideja. Malo sva ga še pustila, če bi dečko slučajno sam od sebe prilezel izpod postelje, ampak ne, Robi je užaljeno obstal skoraj na najtežje dosegljivem mestu. Najdražjemu ni preostalo drugega, kot da je iz kleti privlekel dolgo leseno palico in ga z njo zbezal na plano, pa še to ni šlo čisto zlahka. Robi je torej prikašljal na plano, zabasan s prahom z vseh strani, in to že kar prvi dan. Ne vem, zakaj sem se ob tem spomnila na mikrovalovno jajce …

Robiju sva obljubila, da bo v prihodnosti zadolžen za blažje svinjarije. Zaenkrat pa je v kleti, kjer čaka, da se bo našel junak, ki ga bo očistil. Kolikor poznam našo družino, bo na vrsti že čez nekaj mesecev!

sobota, 21. april 2018

Darilo za Smiljana

Smiljan je dobil ime po Smiljanu Moriju, famoznem motivatorju (ali kar koli že počne), v našem žargonu je pa škrat. Najprej smo tako generično poimenovali kar vse škrate, s katerimi veselo flancamo Tastarejšo, da bolj zagreto hodi v breg, zdaj pa se je gospoda nekoliko specializirala, in če gremo na primer na Sv. Miklavža, je tudi škratu ime Miklavž in podobno. Ampak na Sv. Jakobu v Polhograjcih, kamor gremo največkrat, pa še vedno prebiva prvotni, eden in edini škrat Smiljan, ki pod klopco na senčni strani cerkve skrije kinderjajček ali kakšno drugo presenečenje. 

Klasični pogled na Jakoba - zame še vedno eden najlepših prizorov v Sloveniji!

Tastarejša se vedno pofočka pri tabli.
Danes sem imela sicer višje ambicije, a je Mali ponoči zakuhal. Kar koli načrtovati pri tako majhnih otrocih je vedno znova izgubljen trud … Zjutraj se je k sreči pokazalo, da je bil preplah bolj zobne narave, še vseeno pa je bil Mali pasje volje in ga je bilo treba čim prej nekam peljati/nesti, tako da je bil Jakob, kot že tolikokrat prej, izhod v sili. Tastarejša je bila sprva navdušena, ko je slišala, kam gremo, potem pa je ugotovila, da Jakob ni kamniški Stari grad, kjer smo bili prejšnji teden in so "zmajeva vrata" in sladoled na vrhu in je po novem očitno njen najljubši cilj. Razočaranje ni trajalo dolgo, sploh ko sva ji dovolila, da hodi v novih opankah. Še sreča, da je toplo, ker bi imeli kar sceno, ko bi hotela v njih ven v dežju in mrazu … S Katarine Tastarejša zdaj pride do Jakoba brez težav, preventivno pa preverja okoli vseh klopc po poti, ali ni Smiljan slučajno česa skril že kje prej. 

Tastarejši se dopade, da hodi sama ...
Za nekaj trenutkov smo bili na vrhu začuda sami. Prav mirno je bilo, Mali je z Najdražjim pohajal okoli cerkve, Tastarejša pa si je na najbolj fotogenični klopci pod lipo privoščila tistih pet minut, kolikor otroke zanimajo nove igrače, ki grejo potem takoj v pozabo. Tokrat je bil to mini gasilec, ki ji ga je v nepravem kinderjajčku pustil Smiljan. Potem je pa Najdražji nekaj kolovratil okrog Tastarejše - in cop, mini gasilec je izginil iz vidnega polja!

Najprej smo preiskali bližnjo in daljno okolico klopce, a gasilca ni bilo. Zadnja, najslabša možnost je bila votla, napol strohnela notranjost klopce - in glej ga zlomka, tja noter je padel! Dovolj blizu je bil, da se ga je še videlo, a predaleč, da bi ga kdor koli lahko dosegel. Najdražji je začel preklinjati, kako je bil neroden (z manj izbranimi besedami), Tastarejša je tulila, Mali je stal zraven in solidarnostno jokcal, jaz pa sem takoj vklopila blagohotno pedagoško držo in fantazirala, da kako bomo lahko gasilca pustili v klopci, češ da je to darilo za Smiljana, ker reveži škratje vedno samo dajejo in se nimajo s čim igrati … Tastarejša se ni dala in je vztrajala, jaz pa sem že odrejala, da se bomo sprijaznili z nedosegljivostjo. "Bomo enkrat drugič prišli s kvačko," sem kvasila, seveda v upanju, da bo hčerka pozabila na vse skupaj. Toda delala sem računa brez krčmarja - Najdražjega, ki je najboljši pri ravno take sorte problemih!

Oborožil se je z žepnim nožem, paličko in obiljem potrpežljive vztrajnosti ter začel drezati po klopci. Drezal je … in drezal … in drezal … in šel po daljšo paličko … in drezal naprej … in bezal in drezal … in Mali se je že zelo dolgočasil in se posvinjal s polovico sadne kašice iz kozarčka, ki jo je hotel jesti sam … in Tastarejša je najprej spremljala, kaj se dogaja, potem je pa začela z eno od paličk packati po pokrovčku od omenjene kašice in "kuhati" in prijazno ponujati, da pejmo dol, da bomo pustili "darilo za Cmiljana" … Najdražji pa je drezal naprej. Navsezadnje smo se z otrokoma odpravili z vrha in pustili Najdražjega, naj zaključi reševalno akcijo. 

Tastarejša in gasilec, ko je bil še zanimiv.

Reševalna akcija!
Za nami je prihitel, ko smo že bili na najbolj fotogeničnem odseku poti - zmagoslavno, v eni roki je imel gasilca, v drugi pa tri paličke, ki so mu pomagale pri preciznostnem manevru. Doma se bodo pridružile ostalim v naši kleti, saj Najdražji sentimentalno zbira vse, ki jih iz hribov privleče Tastarejša. Pravi, da bomo to imeli za kurjavo, če bodo Rusi kdaj zaprli pipico na zemeljskem plinu, in glede na to, kako raste naš kup, nas vsaj kak dan ne bo zeblo.

Smiljan se je za darilo lahko torej obrisal pod nosom, njegov nesojeni gasilec pa je pozabljen obležal na armaturni plošči v avtu. Tam bo ostal, dokler ga ne bo jaz, najbolj neusmiljena članica družine, fliknila v škatlo s podobno navlako. Vice na poti do smetišča!

nedelja, 15. april 2018

Čisto običajen vikend

Pa je za nami še en vikend, po katerem sem prijetno spočita in polna energije po vseh sproščujočih, razveseljujočih dejavnostih, s katerimi sem se kratkočasila. Recimo:

V soboto zjutraj sem peko palačink kombinirala s fizično vadbo (dvigovanje Tastarejše na kuhinjski pult in peka palačink z eno roko, medtem ko v drugi ždi Mali) in nego otroka (čiščenje pokakane ritke in preoblačenje tulečega Malega). Ko se je Najdražji ukvarjal s hišniškimi opravili, sem na hitro zložila posodo v pomivalni stroj, spakirala nepregledne količine oblek in hrane za izlet ter otročad še odpeljala na prvi, dopoldanski sprehodič po soseski.

V avtu je Mali k sreči zaspal (prvič v novem avtosedežu, tako da ni bilo čisto samoumevno), jaz pa sem pripravljala malico za sestradano Tastarejšo in skušala medtem na zemljevidu poiskati navdih, kam sploh gremo.

Ko smo bili na izhodišču, je bilo treba podojiti Malega, obleči, obuti in še enkrat nahraniti vso ekipo ter odbrati obleke in hrano za v nahrbtnik. Ni minilo pol ure, pa smo že lahko začeli hoditi!

Nekako nam je med vsemi temi opravki uspelo zlesti na Bukov vrh (832 m) nad Gorenjo vasjo. Do impozantne cerkve (eni pravijo Žalostna mati božja, drugi sv. Sobota, meni nevednici sta pa obe imeni prav špasni) ni bilo prav daleč, kar pa še ne pomeni, da ni bilo naporno. Ne fizično, saj sem Malega tokrat prvič nesla v nahrbtniku, kar je za nosača bistveno udobneje od kengurujčka. Naporno je bilo predvsem psihično, ker je bila Tastarejša tečna kot najbolj tekoči človeški iztrebki in sva si morali zase vzeti nekaj moralističnih minutk, da ne, ne more bratcu kar vzeti iz rok palice, ki jo je on sam našel, in da so palice tako kot ljudje, vsaka malo drugačna, ampak vsaka najboljša, in blablabla. Saj si predstavljate, kako ubogim, brez zadržkov egocentričnim otročičem težačimo odrasli.

Mali je kar lep kos poti prehodil in pretolkel sam - z "najboljšo" palico.


Blegoš je glavna zvezda. Tastarejša ima "tolažilno" palico.

Sv. Sobota ali kaj že

Pogledi na Grintovce

Krstno turo v nahrbtniku je Mali dobro prestal (in tudi prespal).

Po vrnitvi domov sem se zapodila kuhat, medtem ko je Najdražji zabaval Malega in skušal sproti pospravljati svinjarijo, ki jo za sabo puščajo mladinci. Kot da kaj zaleže - kar pospraviš, je v naslednji minuti spet razmetano. Potem ko sem zmetala vase kosilo, sem izpraznila pomivalni stroj, pospravila kuhinjo in prevzela sineta, ki pa sem ga dokaj hitro morala skopati in dati spat. Ravno sem šla v dnevno sobo pospravljat popolni raztur, že sem bila klicana v kopalnico, ker se Tastarejša ni hotela umivati z Najdražjim … Glede na to, da je po turi spala več kot tri ure, je še razmeroma hitro zaspala, tako da sem bila prosta "že" ob pol enajstih!No, še kuhinjo sem morala pospraviti, dati prat perilo in še malo podojiti Malega, preden sem se malo pred enajsto vsa "čila in spočita" lahko posvetila možgansko zahtevnejšemu delu za računalnikom.

V nedeljo se je zgodba ponovila, obešanje perila, pripravljanje zajtrka, vreč z oblekami, hrane za na turo in podobna domačna razvedrila. Ker je Najdražji hišnikaril doma, sem na Stari grad nad Kamnikom oba otroka odvlekla sama, kar pa nam je šlo bistveno bolje od pričakovanj. Doma nas je čakalo kosilo, potem pa je bilo treba še speči pecivo, pospraviti igrače, sprazniti kahlo, pospraviti kuhinjo, pospraviti igrače, sprazniti pomivalni stroj, pospraviti igrače, peljati otroka na krog po soseski, skopati in dati spat oba otroka, za silo očistiti kuhinjo ... in pospraviti igrače.

Tastarejša je trenutno idealna odjemalka za Vrt palčkov ob poti.

Razgledno igrišče na Starem gradu

Opravičujem se vsem kolesarjem, ki stojala za kolesa ne bodo mogli uporabiti zaradi silnih količin peska v njem
- krivi smo mi.

Čisto običajen vikend, skratka, s to izjemo, da je Mali v soboto ponoči začel neutolažljivo jokati. Pa prej ni jedel makovega peciva! Revež se je drl štiri ure, pomagalo pa ni nič, ne dojenje ne crkljanje ne petje ne guncanje ne sprehajanje (sem pa takole sredi noči vsaj ugotovila, katere od sosedov muči nespečnost!). Malo ga je zamotilo edino branje knjig, ampak ob dveh ponoči mi ni ravno do otroške literature, ki jo preberem kakih petkrat - vsak dan. Vmes sem ga porinila v naročje Najdražjemu in mu zabičala, naj me dve uri pustita spati, a se seveda ni izšlo po mojih željah. Tako hudo je bilo, da sem jaz - jaz! - klicala na otroško urgenco na Metelkovi. Že sem tuhtala, ali si lahko nočni izlet do tja privoščim kar v pižami, potem pa mi je po nekem čudežnem antimurphyju Mali vendarle zaspal v naročju. Kdaj sem ga odložila poleg sebe, se sploh ne spomnim, pa tudi zgoraj opisana nedelja je minila v rahli omotici vseh vpletenih. Hm, če se že gremo odstopanja od običajnega, bi jih raje videla v kaki drugačni obliki!

sreda, 11. april 2018

Na spidu

Spat sva se spravila kot običajno. Med kopanjem je Mali že zaspano sitnaril, zato sva se tam nekje ob pol devetih lotila ustaljenega četveroboja: dojenje, divjanje po postelji, crkljanje, tiho prepevanje. Kar dobro je kazalo, Mali mi je že začel tlačiti roko v usta in nosnice (ne sprašujte), kar pomeni, da ga odnaša v alfa stanje, nenadoma pa je začel jokati. Poskusila sem z dudo, pa jo je samo pljunil stran, v usta sem mu tlačila bradavico, pa je le vedno glasneje tulil. V glavi se mi je takoj oblikovalo nekaj delovnih hipotez:
  1. Na poti je nov zob.
  2. Polna luna.
  3. Če ne, pa prazna luna.
  4. Ali kateri od luninih krajcev.
  5. Vreme se kvari.
  6. Pretirana samozavest (Čez dan se dečko zadnje čase prav upira spati, tako zelo je prepričan o tem, kako velik in super sposoben je. Če ste pozabili - star je enajst mesecev.)
Z luno ni bilo nič posebnega, tako da so hipoteze 2-4 odpadle, a ne glede na vzrok je bilo treba rešiti večer. Kake četrt ure sva se s sinetom še pretepala po postelji, pomiril pa se je šele, ko sem ga spravila iz horizontale. Očitno res ni bil zaspan! Tako sva k spanju pospremila Tastarejšo, prebrala nekaj knjig in se še malo dojila, ampak rezultat vsega skupaj je bil, da so bile moje bradavice razgrizene, jaz čisto živčna, kot sem vsakokrat, kadar se mi podmladek zažre v dragocene večerne urice, ko se lahko ukvarjam še s čim drugim kot s potomstvom, Mali pa še vedno ni bil zaspan. Malo sva se skregala, ker sva imela različni mnenji o primernosti ropotanja s flavto in bobnarskimi palicami po hiši ob desetih zvečer. Potem pa je bil čas za skrajni ukrep, ki mi ga pri Malem k sreči še ni bilo treba uporabiti, ker se mi tega res ne ljubi početi: Nočni sprehod po ulici.

Zavila sem ga v odejo in sva šla, v pričakovanju tega, da bo mrknil za prvim vogalom. Toda ne, Mali je dvakrat zazehal, a je hkrati nadvse angažirano opazoval temno okolico.

"Uuuuuuuu!" je komentiral letalo, ki je moralo ravno tedaj leteti tako nizko nad našo hišo.

"Oooooooo!" je bil navdušen nad razsvetljeno proizvodno halo tovarne na koncu ulice.

"Mijav!" je pozdravil naš maček, ki je moral ravno tokrat z nama na špancir, da se je Mali ves čas nervozno oziral, kje je Nace.

"!!!!!!!!!!!!!!!!!!!???!!!!!!!" se je navsezadnje začel glasno dreti, ko mu nisem pustila, da bi v pižami še sam malo pohajal po cesti.

Skratka, Nočni sprehod je bil neuspešen. Vrnila sva se v hišo, a je Mali še poskušal šibati naokrog. Nazadnje sem ga odnesla v spalnico in ga ne najbolj nežno položila na posteljo, ob čemer se je glasno smejal in se takojci obrnil, da bi dirjal naprej. Pa sem ga spet zgrabila, ga prilepila na dojko, ugasnila luč in čakala. Ko sta se slišala samo vedno globlje dihanje in sesljanje, sem vedela, da je uspavanje končno doseglo svoj cilj.

Glavni krivec za večerno norenje

In takrat me je spreletelo. Ni bil ne zob ne slabo vreme ne pretirana samozavest, pač pa makovo pecivo, ki ga je spekla moja mama. Maka sicer ne maram, v tem pecivu je pa dovolj dobro zakamufliran, da mi gre. Ko sem se mastila z njim, mi je Mali planil v naročje in ga hotel poskusiti. Seveda mi ni padlo na kraj pameti, da bi nanj lahko kakor koli vplivalo. Presenetljivo veliko ga je pojedel, ker ponavadi sladkarij sploh ne mara. No, bilo je vsega nekaj grižljajev, a dovolj, da je bila plenica naslednje jutro polna črnih pikic in da Mali, ubogi revež, dve uri ni mogel zaspati, tako naspidiran je bil. O opijski omami in raznih halucinogenih učinkih sicer ne bi znala povedati nič iz prve roke, a vseeno, kdo ve, kaj se je Malemu vrtelo v glavi, ko je na sprehodu po ulici gledal vse tiste luči!

Glede hrane pri otrocih res ne kompliciram, a zdaj imamo novo pravilo: nič več makovega peciva!

Mladi samozavestnež (še pred srečanjem z makom)

nedelja, 8. april 2018

Couchsurfing z otroki

"Briljantno idejo imam," sem obvestila Najdražjega. Dovolj dobro me pozna, da se ob tem kar zakrči, saj imam take "briljantne ideje" skoraj vsak teden in ponavadi pomenijo, da se bo nekam šlo, po možnosti prenočevat, in bo spet treba vse sobotno dopoldne pakirati, potem pa ves nedeljski večer pospravljati. Resnici na ljubo je Najdražji - kljub negodovanju, s katerim me obklada med večino pripravljalno-pospravljalnih manevrov - običajno za stvar, tako da ima recimo Tastarejša za sabo že zavidljivo število nočitev izven domače postelje. Ker sem človek reda in evidenc, vam lahko statistično precej natančno zaupam, da je spala že v več kot 50 posteljah, kar v glavnem pomeni različne apartmaje.

Z današnjimi spletnimi storitvami je iskanje hlevčka za čez noč seveda precej enostavno, neosebno in nazorno, a vsi opisi, ocene, komentarji in fotografije še ne pomenijo, da mačkov ni več v žaklju. Naša najbolj besno pihajoča sta bila dva; eden je bil v stari hiši na Gran Canarii, ki je bila tako "spretno" prenovljena, da smo zvečer, ko se je zunaj shladilo na znosnih 16 stopinj, v spalnici še vedno švicali pri blizu 30 stopinjah, prezračiti pa se ni dalo. Neslavna zmagovalka naših poraznih nastanitev pa je bila lesena hiška pri Nemcu Fritzu na (prav tako kanarski) La Palmi. Kočica je bila skromna, a srčkana, na očarljivi plantaži, med svežimi figami in drugim sline cedečim sadjem, za katerega je bilo treba le stegniti roko. Zveni rajsko, dokler ni hiške zavzela armada bolh, ki so brez predaha skakale po naših nogah in nas tudi neusmiljeno grizle. Vam povem, bila sem še bolj paranoična kot med klopi v Iški!

Ob pomanjkanju fotografij iz Branika naj bo ena z La Palme: idilična hiška sredi sadovnjaka (bodite pozorni na bolhatega psa na levi, ki vanjo sicer ni smel vstopiti) ...

... in noga Najdražjega po prvih napadih bolh (ja, tista črna pikica je bolha).

Da se vrnem k svojim briljantnim idejam - tokrat me je preblisknilo, da če bomo že v soboto na širšedružinskem izletu v Vipavski dolini, pa dajmo tam nekje prespat, tako ali tako bomo šli v nedeljo spet nekam na Primorsko! Kot je bilo pričakovati, se je Najdražji strinjal in tako sem jadrno poiskala apartma v Braniku. Ne čisto najcenejšega, toliko sem se že naučila, da si z dvema otrokoma prav vsake luknje ne moremo več privoščiti.

Kratka vožnja od gostilne, v kateri smo kaotično opravili s širšedružinskim kosilom, do Branika je bila precej adrenalinska, malo zaradi našega Jerryja (= navigacijske naprave), ki vneto odkriva precej inovativne najhitrejše poti in nas tako mimogrede zapelje v neprevozno ožino sredi primorskih vasic, malo pa zaradi Malega, ki se je zadnje dni odločil, da dude ne mara več (kar je menda dobro) in da bo v avtu, če bo slučajno zaspan, raje tulil kot spal. Ko smo se le znašli sredi vrstnih hiš v Braniku, je Najdražji šel v izvidnico in se vrnil nekoliko bled. Njegova izjava "Saj boš videla" me ni ravno ohrabrila. Ne, ni bil couchsurfing, kot zavajajoče obljublja naslov tega prispevka, je bilo pa, kar se mene tiče, podobno grozno. Namesto apartmaja sta nas v hiši namreč čakali samo dve spalnici.

Da sem razvajena, mi pravi Najdražji, in kar se tega tiče, ima prav. Kot rojena Ljubljančanka nikoli nisem izkusila sobivanja v študentskih domovih, in pri vseh luknjah, v katerih sem spala na potovanjih, si v situaciji, v kateri moram deliti kuhinjo, do stranišča tiholaziti mimo lastnikovega kavča in se vsakokrat v zadregi nasmihati, še vedno želim samo stisniti rep med noge in pobegniti čim dlje. Z otroki pa še toliko bolj! Ampak tako varčna pa sem, da če je storitev že plačana, jo bom vsaj izkoristila, a ne da. Sama pri sebi sem se skušala repenčiti, kako so me opetnajstili, ampak potem sem šla preverit na splet in ugotovila, da je bilo tam čisto korektno opisano, da gre za zasebno sobo. Samo tisti briljantni Zajec, ki mora ves čas nekaj organizirati (torej jaz; če ne veste, zakaj Zajec, preberite Medveda Puja), je stvari pač površno prebral.

Še najbolj sem torej trpela jaz (ki se imam za véliko popotnico). Najdražji se je dobro držal in me ni preveč gnjavil, otroka, ki sta mi bila za izgovor, zakaj to ni kul, se pa tako ali tako sploh nista sekirala. Da je "apartma" malo drugačen, kot sta navajena, nista niti opazila, saj smo se hitro spravili v kopalnico, ki je bila še največja od naših sob, in potem spat. Zjutraj nama je z Malim sicer zmanjkal prostor za igranje/raziskovanje, tako da sva, preden se je zbudil preostanek družine, v pomanjkanju atrakcij oblezla bližnje braniško pokopališče, Mali je bil pa posebej navdušen nad traktorji na vsakem dvorišču. Z Najdražjim sva potem oprezala, ali so se naši gostitelji že spravili k nedeljski maši in ali je zrak čist, da se odpravimo v kuhinjo na nam namenjen zajtrk. Ko smo končno zaprli vhodna vrata in se poslovili od Branika, sva se počutila malodane kot lopova, ki sta jo še enkrat srečno odnesla.

Pa še "zmagovalni" apartma z Gran Canarie: središčni atrij je bil nespametno prekrit s plastično streho, ki je delovala kot odlična topla greda.

Mnja, bo že tako, da se karmični krog vedno sklene. "Ne glede na to, kolikokrat imaš kaj napisano, vedno se bodo našli trije bebci, ki tega ne bodo prebrali in te bodo spraševali prav o tem," sem pametovala v eni od svojih prvih služb, ko sem morala po telefonu dajati vedno iste osnovne informacije. Zdaj sem precej modrejša in vem, da nihče ni imun. Tokrat sem bila bebka, ki ne prebere, kar je napisano, pač jaz. "Nikoli več ne bom ničesar organizirala," je bil moj zaključek te neslavne epizode. Nedvomno se bom tega držala - vsaj do sredine prihodnjega tedna ...

nedelja, 1. april 2018

V prekmurskih Alpah

Mene nahecati za prvi april je približno tako težko kot Tastarejši pojesti cel kinderjajček, torej ne sploh. Ampak vseeno, če bi mi kdo rekel, da gre na hribovski oddih v Prekmurje, bi ga ozmerjala, da tako slabim foram celo jaz ne nasedam. V onem drugem življenju, jasno. Pred nekaj leti pa se je moja družinica s še ne polletno Tastarejšo čisto zadovoljivo nahodila na Madžarskem in od takrat se vzhodnim gričem ne posmehujem več. Letos, ko smo mlado damo dokončno nehali tovoriti in se je naš domet še znižal, ni bila zato nobena prvoaprilska potegavščina, da smo šli v hribe - v Prekmurje.

Ni prvoaprilska fotka - prekmurski alpaka Mihec

Odkar dobršen del svojega časa preživim z Najdražjim, vodostaju Mure precej bolj sledim kot kadar koli prej, a se še nisem navadila, da je, ko se enkrat spustiš iz Slovenskih Goric v ravnino, kot v drugi državi. Drugačna kultura, drugačna arhitektura, drugačna špraha. Človek iz osrednje Slovenije niti krajevnih tabel ne zna pravilno prebrati (kar poskusite z "Bolehnečici" in "Kokoriči")! V zadnjih letih je sicer moja recepcijska zmožnost v prleščini skokovito narasla, še vedno pa ob nerodnem kramljanju s stricem svojega Najdražjega večinoma kimam in upam, da je moja reakcija primerna vsebini izrečenega.

Ker je kokošja glava Slovenije za nas tako daleč, smo se nastanili v obnovljeni hiški v turističnem kompleksu Lovenjakovega dvora blizu Murske Sobote. S slamo krita streha zveni bolj romantično, kot v resnici je, a kočica je bila dobesedno med ribnikom z racami in ogrado z drobnico. Samo vrata smo odprli in že so bili tam dobro rejeni kozli in ovce, med katerimi je bil moj najljubši zvedavi alpaka. Vsakokrat, ko smo ga poklicali po imenu ("Mihec!"), se je delal, da ga ne zanimamo preveč, a vendarle pritekel, da bi videl, če se mu obeta kaj slastnega. Lahko si mislite, da smo imeli kar nekaj dela in veselja, da smo oblezli vse živali in ostale otrokom namenjen atrakcije v kompleksu.

Naš apartma, na desni ograda z drobnico, vhod pa je skozi hlev.

Smo si pa dopustič na oni strani Mure začinili s problemom, ki ga poznamo samo razvajeni meščani. (Da ne bo pomote, čisto živčna postanem vsakokrat, ko mi kdo začne utrujati s tem, kako so podeželani več vrednejši ipd. kot meščani - ali obratno. Nihče me ne bo prepričal, da je nekdo boljši človek samo zaradi tega, ker je kdaj brodil s škornji po gnojnici … ali ker lahko vsak dan kofetka v Cityparku. Ampak naša tokratna zadrega je pa bila čisto mestne narave.) Pri zajtrku smo ugotovili, da imamo le še skorjo kruha. Torej smo se - na velikonočno nedeljo - spravili plenit po Murski Soboti. S klavrnim izplenom, saj je bilo v najstrožjem krščanskem duhu vse vestno zaprto. Prevozili smo tudi kar nekaj vasi; v vsaki so vsaj tri gostilne oz. bifeji, kamor se je po nedeljskem žegnu zgrinjalo staro in mlado, pekarne (ali odprtega merkatorja) pa nikjer.

Tako smo se z bolj skromno jedačo v malhi podali na enega od "najprestižnejših" ciljev v premurskih "Alpah", na Goričkem. Serdiški breg na slovensko-avstrijski meji je s 416 metri le dva metra nižji od najvišjega Sotinskega brega (na katerega smo se zapeljali, ko sta otroka spala v avtu). Blagi grič me je prav prijetno presenetil. Od nekdanjega maloobmejnega prehoda je po severni, gozdni strani nanj lepo speljana in dobro označena pot, ki je dovolj kratka in položna, da jo je Tastarejša gladko zmogla. Vrh je odprt, travnat in zelo razgleden (resnici na ljubo je skoraj vse, kar se vidi, višje ali enako visoko), na njem pa je poleg spomenika, lesene koče in radioamaterskega oddajnika najbolj impozantno veliko zidano stranišče. Žal zaklenjeno! Pot na južno stran, proti Sotini, se prikupno spušča po travnikih in kolovozih in šele na dnu nas je čakalo nekaj ceste. Če ne bi Mali, ki intenzivno razvija svojo voljo, vmes začel neutolažljivo jokati, bi bil izlet sproščujoč in ravno pravšnji za naše zmožnosti, tako je pa tuljenje, ki sta ga pregnala šele dojenje in intenziven študij kamenčkov na poti, poskrbelo za vsaj malo adrenalina.

Začetek poti pri mejnem prehodu

Vrh Serdiškega brega, na levi stranišče!

Takole se Tastarejša vpiše na vrhu.

Pogled na goričanske griče in doline

Po končani turi je bilo treba nahraniti popadljivo lačno ekipo. Ob polomu s kruhom se iskanja odprte restavracije raje sploh nismo lotili, zato sem morala zimprovizirati omako za makarone. Lastniki apartmajev se namreč trdovratno borijo proti gostom, ki na dopust ne priselijo celotne kuhinje, in jim vztrajno ne lajšajo ničesar s tem, da bi jim poleg štedilnika pustili kapljico olja ter ščepec soli. Na srečo so bili moji tako sestradani, da so pogoltnili tudi zanič omako iz kuhane zelenjave, zalite s paradižnikovo mezgo. Začuda se Tastarejša ni niti enkrat ni namrdnila, da ne bo jedla "tistega zelenega", in je čisto zadovoljna mlatila tudi stročji fižol.

Pa še ena s Sotinskega brega

Po večerji se je Najdražji odpravil k žlahti na prleško stran Mure, meni je pa vljudnostni obisk prejšnjega dne čisto zadostoval in sem raje mladino spakirala na kopanje v bazen, ki je v hotelčku onstran račjega ribnika. Kaj mi je tega treba bilo, sem se spraševala, ampak očitno sem preveč škrta, da v ceno vključene možnosti ne bi izkoristila. Izletek je oteževalo dejstvo, da bazen nima garderobe, tako da če nisi nastanjen v hotelski sobi na istem hodniku, moraš vse oblačilne manevre, ki jih je pri dveh otrocih kar precej, izvesti na ležalniku tik poleg vode … Ob takih operacijah že vnaprej zaigram na hčerkino vest in mi potem precej pomaga, le kakšna noga, ki noče čisto takoj pogledati skozi hlačnico, jo spravi do meketajočega jokcanja. Mali je pa strašna nadlega: v vodo ga vleče kot samomorilskega postrušnika, zanimajo ga tudi vse ostale stvari, ob katerih vreščimo "NE!!!", npr. električni kabli, vtičnice in straniščne metlice, vse to pa je združeno z močno če-ne-bom-pri-mami-bom-glasno-tulil-fazo. Nazaj v apartma smo se prebili živi, a brez nogavic (jaz), z mojimi nogavicami in mokrimi lasmi (Tastarejša) oziroma zaviti v odejo (Mali). Izčrpan od adrenalinskega prekmurskega dne je Mali zaspal kot klada v nekaj minutah, Tastarejši pa je še uspelo pričakati Najdražjega, ki je priromal k nam s polno vrečo kruha. Hura za Petrol!

Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...