nedelja, 15. april 2018

Čisto običajen vikend

Pa je za nami še en vikend, po katerem sem prijetno spočita in polna energije po vseh sproščujočih, razveseljujočih dejavnostih, s katerimi sem se kratkočasila. Recimo:

V soboto zjutraj sem peko palačink kombinirala s fizično vadbo (dvigovanje Tastarejše na kuhinjski pult in peka palačink z eno roko, medtem ko v drugi ždi Mali) in nego otroka (čiščenje pokakane ritke in preoblačenje tulečega Malega). Ko se je Najdražji ukvarjal s hišniškimi opravili, sem na hitro zložila posodo v pomivalni stroj, spakirala nepregledne količine oblek in hrane za izlet ter otročad še odpeljala na prvi, dopoldanski sprehodič po soseski.

V avtu je Mali k sreči zaspal (prvič v novem avtosedežu, tako da ni bilo čisto samoumevno), jaz pa sem pripravljala malico za sestradano Tastarejšo in skušala medtem na zemljevidu poiskati navdih, kam sploh gremo.

Ko smo bili na izhodišču, je bilo treba podojiti Malega, obleči, obuti in še enkrat nahraniti vso ekipo ter odbrati obleke in hrano za v nahrbtnik. Ni minilo pol ure, pa smo že lahko začeli hoditi!

Nekako nam je med vsemi temi opravki uspelo zlesti na Bukov vrh (832 m) nad Gorenjo vasjo. Do impozantne cerkve (eni pravijo Žalostna mati božja, drugi sv. Sobota, meni nevednici sta pa obe imeni prav špasni) ni bilo prav daleč, kar pa še ne pomeni, da ni bilo naporno. Ne fizično, saj sem Malega tokrat prvič nesla v nahrbtniku, kar je za nosača bistveno udobneje od kengurujčka. Naporno je bilo predvsem psihično, ker je bila Tastarejša tečna kot najbolj tekoči človeški iztrebki in sva si morali zase vzeti nekaj moralističnih minutk, da ne, ne more bratcu kar vzeti iz rok palice, ki jo je on sam našel, in da so palice tako kot ljudje, vsaka malo drugačna, ampak vsaka najboljša, in blablabla. Saj si predstavljate, kako ubogim, brez zadržkov egocentričnim otročičem težačimo odrasli.

Mali je kar lep kos poti prehodil in pretolkel sam - z "najboljšo" palico.


Blegoš je glavna zvezda. Tastarejša ima "tolažilno" palico.

Sv. Sobota ali kaj že

Pogledi na Grintovce

Krstno turo v nahrbtniku je Mali dobro prestal (in tudi prespal).

Po vrnitvi domov sem se zapodila kuhat, medtem ko je Najdražji zabaval Malega in skušal sproti pospravljati svinjarijo, ki jo za sabo puščajo mladinci. Kot da kaj zaleže - kar pospraviš, je v naslednji minuti spet razmetano. Potem ko sem zmetala vase kosilo, sem izpraznila pomivalni stroj, pospravila kuhinjo in prevzela sineta, ki pa sem ga dokaj hitro morala skopati in dati spat. Ravno sem šla v dnevno sobo pospravljat popolni raztur, že sem bila klicana v kopalnico, ker se Tastarejša ni hotela umivati z Najdražjim … Glede na to, da je po turi spala več kot tri ure, je še razmeroma hitro zaspala, tako da sem bila prosta "že" ob pol enajstih!No, še kuhinjo sem morala pospraviti, dati prat perilo in še malo podojiti Malega, preden sem se malo pred enajsto vsa "čila in spočita" lahko posvetila možgansko zahtevnejšemu delu za računalnikom.

V nedeljo se je zgodba ponovila, obešanje perila, pripravljanje zajtrka, vreč z oblekami, hrane za na turo in podobna domačna razvedrila. Ker je Najdražji hišnikaril doma, sem na Stari grad nad Kamnikom oba otroka odvlekla sama, kar pa nam je šlo bistveno bolje od pričakovanj. Doma nas je čakalo kosilo, potem pa je bilo treba še speči pecivo, pospraviti igrače, sprazniti kahlo, pospraviti kuhinjo, pospraviti igrače, sprazniti pomivalni stroj, pospraviti igrače, peljati otroka na krog po soseski, skopati in dati spat oba otroka, za silo očistiti kuhinjo ... in pospraviti igrače.

Tastarejša je trenutno idealna odjemalka za Vrt palčkov ob poti.

Razgledno igrišče na Starem gradu

Opravičujem se vsem kolesarjem, ki stojala za kolesa ne bodo mogli uporabiti zaradi silnih količin peska v njem
- krivi smo mi.

Čisto običajen vikend, skratka, s to izjemo, da je Mali v soboto ponoči začel neutolažljivo jokati. Pa prej ni jedel makovega peciva! Revež se je drl štiri ure, pomagalo pa ni nič, ne dojenje ne crkljanje ne petje ne guncanje ne sprehajanje (sem pa takole sredi noči vsaj ugotovila, katere od sosedov muči nespečnost!). Malo ga je zamotilo edino branje knjig, ampak ob dveh ponoči mi ni ravno do otroške literature, ki jo preberem kakih petkrat - vsak dan. Vmes sem ga porinila v naročje Najdražjemu in mu zabičala, naj me dve uri pustita spati, a se seveda ni izšlo po mojih željah. Tako hudo je bilo, da sem jaz - jaz! - klicala na otroško urgenco na Metelkovi. Že sem tuhtala, ali si lahko nočni izlet do tja privoščim kar v pižami, potem pa mi je po nekem čudežnem antimurphyju Mali vendarle zaspal v naročju. Kdaj sem ga odložila poleg sebe, se sploh ne spomnim, pa tudi zgoraj opisana nedelja je minila v rahli omotici vseh vpletenih. Hm, če se že gremo odstopanja od običajnega, bi jih raje videla v kaki drugačni obliki!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...