sreda, 11. april 2018

Na spidu

Spat sva se spravila kot običajno. Med kopanjem je Mali že zaspano sitnaril, zato sva se tam nekje ob pol devetih lotila ustaljenega četveroboja: dojenje, divjanje po postelji, crkljanje, tiho prepevanje. Kar dobro je kazalo, Mali mi je že začel tlačiti roko v usta in nosnice (ne sprašujte), kar pomeni, da ga odnaša v alfa stanje, nenadoma pa je začel jokati. Poskusila sem z dudo, pa jo je samo pljunil stran, v usta sem mu tlačila bradavico, pa je le vedno glasneje tulil. V glavi se mi je takoj oblikovalo nekaj delovnih hipotez:
  1. Na poti je nov zob.
  2. Polna luna.
  3. Če ne, pa prazna luna.
  4. Ali kateri od luninih krajcev.
  5. Vreme se kvari.
  6. Pretirana samozavest (Čez dan se dečko zadnje čase prav upira spati, tako zelo je prepričan o tem, kako velik in super sposoben je. Če ste pozabili - star je enajst mesecev.)
Z luno ni bilo nič posebnega, tako da so hipoteze 2-4 odpadle, a ne glede na vzrok je bilo treba rešiti večer. Kake četrt ure sva se s sinetom še pretepala po postelji, pomiril pa se je šele, ko sem ga spravila iz horizontale. Očitno res ni bil zaspan! Tako sva k spanju pospremila Tastarejšo, prebrala nekaj knjig in se še malo dojila, ampak rezultat vsega skupaj je bil, da so bile moje bradavice razgrizene, jaz čisto živčna, kot sem vsakokrat, kadar se mi podmladek zažre v dragocene večerne urice, ko se lahko ukvarjam še s čim drugim kot s potomstvom, Mali pa še vedno ni bil zaspan. Malo sva se skregala, ker sva imela različni mnenji o primernosti ropotanja s flavto in bobnarskimi palicami po hiši ob desetih zvečer. Potem pa je bil čas za skrajni ukrep, ki mi ga pri Malem k sreči še ni bilo treba uporabiti, ker se mi tega res ne ljubi početi: Nočni sprehod po ulici.

Zavila sem ga v odejo in sva šla, v pričakovanju tega, da bo mrknil za prvim vogalom. Toda ne, Mali je dvakrat zazehal, a je hkrati nadvse angažirano opazoval temno okolico.

"Uuuuuuuu!" je komentiral letalo, ki je moralo ravno tedaj leteti tako nizko nad našo hišo.

"Oooooooo!" je bil navdušen nad razsvetljeno proizvodno halo tovarne na koncu ulice.

"Mijav!" je pozdravil naš maček, ki je moral ravno tokrat z nama na špancir, da se je Mali ves čas nervozno oziral, kje je Nace.

"!!!!!!!!!!!!!!!!!!!???!!!!!!!" se je navsezadnje začel glasno dreti, ko mu nisem pustila, da bi v pižami še sam malo pohajal po cesti.

Skratka, Nočni sprehod je bil neuspešen. Vrnila sva se v hišo, a je Mali še poskušal šibati naokrog. Nazadnje sem ga odnesla v spalnico in ga ne najbolj nežno položila na posteljo, ob čemer se je glasno smejal in se takojci obrnil, da bi dirjal naprej. Pa sem ga spet zgrabila, ga prilepila na dojko, ugasnila luč in čakala. Ko sta se slišala samo vedno globlje dihanje in sesljanje, sem vedela, da je uspavanje končno doseglo svoj cilj.

Glavni krivec za večerno norenje

In takrat me je spreletelo. Ni bil ne zob ne slabo vreme ne pretirana samozavest, pač pa makovo pecivo, ki ga je spekla moja mama. Maka sicer ne maram, v tem pecivu je pa dovolj dobro zakamufliran, da mi gre. Ko sem se mastila z njim, mi je Mali planil v naročje in ga hotel poskusiti. Seveda mi ni padlo na kraj pameti, da bi nanj lahko kakor koli vplivalo. Presenetljivo veliko ga je pojedel, ker ponavadi sladkarij sploh ne mara. No, bilo je vsega nekaj grižljajev, a dovolj, da je bila plenica naslednje jutro polna črnih pikic in da Mali, ubogi revež, dve uri ni mogel zaspati, tako naspidiran je bil. O opijski omami in raznih halucinogenih učinkih sicer ne bi znala povedati nič iz prve roke, a vseeno, kdo ve, kaj se je Malemu vrtelo v glavi, ko je na sprehodu po ulici gledal vse tiste luči!

Glede hrane pri otrocih res ne kompliciram, a zdaj imamo novo pravilo: nič več makovega peciva!

Mladi samozavestnež (še pred srečanjem z makom)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem...