Darilo za Smiljana

Smiljan je dobil ime po Smiljanu Moriju, famoznem motivatorju (ali kar koli že počne), v našem žargonu je pa škrat. Najprej smo tako generično poimenovali kar vse škrate, s katerimi veselo flancamo Tastarejšo, da bolj zagreto hodi v breg, zdaj pa se je gospoda nekoliko specializirala, in če gremo na primer na Sv. Miklavža, je tudi škratu ime Miklavž in podobno. Ampak na Sv. Jakobu v Polhograjcih, kamor gremo največkrat, pa še vedno prebiva prvotni, eden in edini škrat Smiljan, ki pod klopco na senčni strani cerkve skrije kinderjajček ali kakšno drugo presenečenje. 

Klasični pogled na Jakoba - zame še vedno eden najlepših prizorov v Sloveniji!

Tastarejša se vedno pofočka pri tabli.

Danes sem imela sicer višje ambicije, a je Mali ponoči zakuhal. Kar koli načrtovati pri tako majhnih otrocih je vedno znova izgubljen trud … Zjutraj se je k sreči pokazalo, da je bil preplah bolj zobne narave, še vseeno pa je bil Mali pasje volje in ga je bilo treba čim prej nekam peljati/nesti, tako da je bil Jakob, kot že tolikokrat prej, izhod v sili. Tastarejša je bila sprva navdušena, ko je slišala, kam gremo, potem pa je ugotovila, da Jakob ni kamniški Stari grad, kjer smo bili prejšnji teden in so "zmajeva vrata" in sladoled na vrhu in je po novem očitno njen najljubši cilj. Razočaranje ni trajalo dolgo, sploh ko sva ji dovolila, da hodi v novih opankah. Še sreča, da je toplo, ker bi imeli kar sceno, ko bi hotela v njih ven v dežju in mrazu … S Katarine Tastarejša zdaj pride do Jakoba brez težav, preventivno pa preverja okoli vseh klopc po poti, ali ni Smiljan slučajno česa skril že kje prej. 

Tastarejši se dopade, da hodi sama ...

Za nekaj trenutkov smo bili na vrhu začuda sami. Prav mirno je bilo, Mali je z Najdražjim pohajal okoli cerkve, Tastarejša pa si je na najbolj fotogenični klopci pod lipo privoščila tistih pet minut, kolikor otroke zanimajo nove igrače, ki grejo potem takoj v pozabo. Tokrat je bil to mini gasilec, ki ji ga je v nepravem kinderjajčku pustil Smiljan. Potem je pa Najdražji nekaj kolovratil okrog Tastarejše - in cop, mini gasilec je izginil iz vidnega polja!

Najprej smo preiskali bližnjo in daljno okolico klopce, a gasilca ni bilo. Zadnja, najslabša možnost je bila votla, napol strohnela notranjost klopce - in glej ga zlomka, tja noter je padel! Dovolj blizu je bil, da se ga je še videlo, a predaleč, da bi ga kdor koli lahko dosegel. Najdražji je začel preklinjati, kako je bil neroden (z manj izbranimi besedami), Tastarejša je tulila, Mali je stal zraven in solidarnostno jokcal, jaz pa sem takoj vklopila blagohotno pedagoško držo in fantazirala, da kako bomo lahko gasilca pustili v klopci, češ da je to darilo za Smiljana, ker reveži škratje vedno samo dajejo in se nimajo s čim igrati … Tastarejša se ni dala in je vztrajala, jaz pa sem že odrejala, da se bomo sprijaznili z nedosegljivostjo. "Bomo enkrat drugič prišli s kvačko," sem kvasila, seveda v upanju, da bo hčerka pozabila na vse skupaj. Toda delala sem računa brez krčmarja - Najdražjega, ki je najboljši pri ravno take sorte problemih!

Oborožil se je z žepnim nožem, paličko in obiljem potrpežljive vztrajnosti ter začel drezati po klopci. Drezal je … in drezal … in drezal … in šel po daljšo paličko … in drezal naprej … in bezal in drezal … in Mali se je že zelo dolgočasil in se posvinjal s polovico sadne kašice iz kozarčka, ki jo je hotel jesti sam … in Tastarejša je najprej spremljala, kaj se dogaja, potem je pa začela z eno od paličk packati po pokrovčku od omenjene kašice in "kuhati" in prijazno ponujati, da pejmo dol, da bomo pustili "darilo za Cmiljana" … Najdražji pa je drezal naprej. Navsezadnje smo se z otrokoma odpravili z vrha in pustili Najdražjega, naj zaključi reševalno akcijo. 

Tastarejša in gasilec, ko je bil še zanimiv.

Reševalna akcija!

Za nami je prihitel, ko smo že bili na najbolj fotogeničnem odseku poti - zmagoslavno, v eni roki je imel gasilca, v drugi pa tri paličke, ki so mu pomagale pri preciznostnem manevru. Doma se bodo pridružile ostalim v naši kleti, saj Najdražji sentimentalno zbira vse, ki jih iz hribov privleče Tastarejša. Pravi, da bomo to imeli za kurjavo, če bodo Rusi kdaj zaprli pipico na zemeljskem plinu, in glede na to, kako raste naš kup, nas vsaj kak dan ne bo zeblo.

Smiljan se je za darilo lahko torej obrisal pod nosom, njegov nesojeni gasilec pa je pozabljen obležal na armaturni plošči v avtu. Tam bo ostal, dokler ga ne bo jaz, najbolj neusmiljena članica družine, fliknila v škatlo s podobno navlako. Vice na poti do smetišča!