Znano je, da si z religijami nisem posebno blizu in da imam do krščanstva približno tako topel odnos kot povprečen vampir do križa. Dobro, no, seveda praznujemo božič, barvamo jajca in te fore, a krščanske navade so v naši hiši prisotne samo v smislu kulturnozgodovinske tradicije. Zato je morda nekoliko nenavadno, da je moj najljubši muzikal
Jesus Christ Superstar (ali pa niti ne, odvisno, kako ga razumete). Zapeti ga znam od začetka do konca – vse vloge in tudi večglasno, če je treba. Kar zveni približno tako očarljivo, kot kadar se kdor koli, ki ni pokojni veliki Freddie, sam spravi peti celotno
Bohemian Rapsody … V zadnjih letih JCS sicer nisem dosti poslušala, ker zadeva niti po vsebinski niti po glasbeni plati ni ravno za deco, ki razume angleščino na ravni telebajskov. A nekako se je zgodilo, da je to postal naš album tega poletja.
Bilo je takole: med vožnjo skozi famozni tunel na Hvaru smo poslušali Laibachov
2525 (kar je bil v tisti ozki, neosvetljeni cevi res popoln tajming), potem je prišel na vrsto njihov
Jesus Christ Superstar, potem sem za foro dala otrokoma poslušat še original in potem ga morala dati še enkrat in še enkrat in še enkrat in potem še druge komade in zdaj se nam celo poletje vrti samo to.
Najljubša izbira otrok je kombinacija
The Last Supper in Jezusove izpovedi
Gethsemane. Saj ne rečem, pesmi sta kompleksni, dramatični, celo pretresljivi, a vseeno napisani za precej starejšo publiko. Najdražji je komentiral, da kako jima je lahko všeč nekaj tako žalostnega. A mladiča ju znata zapeti v celoti in Malega nemalokrat zalotim, kako sam pri sebi na ves glas popeva »ekspektejšnsss« ali pa »džejded mendarin«, ne da bi razumel besedo. Trditi, da čisto nič ne razumeta, je sicer nepošteno. Zadeva jima je bila razložena, tako da kdaj tudi onadva razlagata starim staršem, kdo je bil Jezus, kdo Judež, kaj se dogaja in tako naprej.
Najdražji zadevo spremlja nekoliko od strani. Saj ga razumem, težko mu je, ker je glasbenik z dušo in telesom, pa njegovo potomstvo v celoti ignorira glasbo, ki je všeč njemu, in bolj prisega na materin, bolj sladkobno kičasti repertoar. Ampak JCS smo že tolikokrat preposlušali, da je celo ata družine že priznal, da je pa to res klasična, brezčasna glasba. Večje pohvale kot to verjetno ni mogoče dobiti.
Z bližajočim se koncem poletja se, vsaj kar se tiče Tastarejše, Jezusovi časi rahlo iztekajo. Kar je preveč, še s kruhom ni dobro, in tako kot sta mi po zadnji zimi malo že začela presedati Slon in Sadež, imam zdaj čez glavo Kristusa in Jude! Tastarejši sem zato enkrat – »za foro« – podtaknila še par drugih komadov. Zadostovalo je eno samo samcato poslušanje, da se je prelevila v butasto, samovšečno morilko
Roxie iz muzikala Chicago.
Zdaj smo preklopili v najstniško fazo: kadar punca začenja težačkati (kar ni tako redko), ji najbolj pomaga, da ji v roke porinemo moj telefon in slušalke in že se odklopi v svoj svet. Evo, pa smo še pri nas klonili pred prikladno bližnjico telefona …! Nekoliko nerodno je le, da Tastarejšo zdaj grabi sla, da bi tudi plesala kot Roxie. Ko to vadi doma, me nič ne moti, o tem, da se kot mačka, ki se goni, zvira na ulici ali v trgovini, pa se bova morali očitno še nekajkrat pogovarjati. Kot tudi o primernosti tega, da vsakomur, ki ga sreča, pa ne glede na to, ali je otrok ali odrasli, najprej reče: »Mi smo pa gledali Chicago!«
Saj zaenkrat nam tale glasbena faza še kar gre. Huje bo, ko glavni družinski izbor muzike ne bo več po mojem okusu!
|
Ne moremo reči, da JCS ne vpliva na naša življenja. Tole je Tastarejša naredila iz plastelina. Z žeblji v rokah in nogah vred. |