nedelja, 28. avgust 2022

Do Ötzija (z dodatki)

Tastarejša goji blago zanimanje za človeško prazgodovino, zato nam je bil ledeni mož Ötzi prikladen izgovor, da nam zadnjega tedna poletnega dopusta ni bilo treba porabiti v čofotalno-nagnetenih krajih. Če gremo gledat Ötzija, se pa tudi kakšen dan hribov zdrži! Konkretna izvedba ogleda je do zadnjega ostajala nedorečena – in to je dobro, kajti tik pred zdajci nam je uletela gratis izposoja avtodoma. Ponudbe, ki pomeni predvsem bistveno več svobode pri načrtovanju, seveda nismo zavrnili, pa čeprav ima takšen medij potovanja tudi nekaj omejitev (predvsem, ker je dotični avtodom udoben za dve osebi, za štiri pa precej manj …). Preden nam stvari pobegnejo v nepovrat, naj torej na kratko navedem, zakaj so bile počitnice zmaga za vse.

Začnimo kar pri muzejih. Od pogleda na presušeno mumijo zgoraj omenjenega Ötzija se sicer nobenemu ni v temeljih predrugačil svet, je pa muzej lično urejen, Bolzano pa seveda prijetno mestece za kratek sprehod skozi gnečo. Mimogrede, tolikšne količine kolesarjev nisem videla še nikjer v naši bližnji okolici! Predvsem pa sem bila ponosna nase, kako briljantno smo izvedli ta ogled. Saj ne, da se hvalim (no, OK, hvalim se), ampak ponavadi mi ni podobno, da stvari dobro načrtujem vnaprej, tokrat pa se mi je posrečilo, da sem nam termin za ogled ledenega moža rezervirala prek spleta. Kar frajersko smo se počutili, ko smo lahko preskočili res dolgo vrsto za nenaročene obiskovalce pred muzejem in šli naravnost noter. Hja, za pokuk v hladilnik smo še vseeno morali čakati …

Če si cilji niso natančno določeni (in če si bolj analogne šole),
je treba imeti s sabo kar nekaj literature!

Takole nekako je menda izgledal gospod Ö.

Nad Bolzanom nam je uspelo najti tudi zemeljske piramide.
Nič posebnega, mladičema so bile pa kar fajn.

Da je bila muzejska bera polna, smo obiskali tudi prirodoslovni muzej Haus der Natur v Salzburgu. Zadeva je precej obsežna in očitno bomo morali še delati na tozadevni kondiciji – jaz sem bila po dobri uri ogledovanja raznovrstnih razstav tako zasičena s podatki, da sem po preostanku dvoran blodila kot zombi, ne da bi kar koli sploh še videla ali dojela. Očitno je ljubljanska muzejska revščina ravno vse, kar še zmorem. Sicer pa bo moj glavni spomin iz Salzburga sladkobni vonj po konjskih iztrebkih – jodlarske kočije, ki po centru prevažajo turiste, pač terjajo svoje.

V Salzburg nas je zvlekla tale muzejska soba.
Sine je z njo opravil v minutki.

Salzburgu seveda ni kaj očitati - razen vonja ...

Nad hribi, ki nam jih med potjo ni manjkalo, sta bila mladiča seveda malo manj navdušena, a zdi se mi, da sem tokrat prvič slišala Tastarejšo izjaviti: »Kok je pa tuki lepo!« Očitno se zna tudi ona razviti v ljubiteljico granita, kakršna sva njena neposredna prednika. A saj ima prav, na Wimbachkopfu (2442 m) nad Zillertalom je bilo res dih jemajoče. Tudi na Falkertspitzu (2308 m) na Koroškem nam je jemalo sapo, ampak od močnega vetra, ki je mojo ubogo prvorojenko spravil do popolne histerije. Mali je bil nad to zeleno špico bistveno bolj navdušen in je po čisto enostavni, v celoti neizpostavljeni dolini proti vrhu ponosno paradiral v bleščeče modrem plezalnem pasu. Če ga zaradi vetra že ni mogel zares preizkusiti, ga je lahko pa vsaj pokazal!

Sestop z Wimbachkopfa ...

... se je kar zavlekel. Mmmmm!
Večerni pogledi na Zillertal. Še sreča, da imajo (poleg precej dragih žičnic)
tudi ceste, ki te dostavijo tako visoko.

Na Falkerspitz. Ferate bodo zaradi vetra še počakale,
plezalni pas pač ne!

Pogled proti Bad Kleinkirchheimu.

V Dolomitih je bilo še čisto preveč ljudi, le lučaj stran, nad dolino Wilferner Tal,
pa nismo srečali skoraj nikogar. Mogoče je bilo manj prišpičeno, a za negotovo vreme kot nalašč!

Sicer pa je podmladek na poti nadvse prepričala avstrijska skrb za najmlajše. Te res ne manjka – v vsakem kampu (na žalost na Tirolskem prenočevanje na divje ni dovoljeno) imajo vsaj ogromen trampolin ali skromno igrišče, vrhunec pa je bil Triassic Park, na katerega smo naleteli po golem naključju. Slučajno je naneslo, da smo spali pod goro Steinplatte (1869 m), slučajno sem drugo jutro odredila, da s svojo široko linijo kratkih sten ta vrh izgleda dovolj mikaven, da se zapeljemo gor po visoki cesti in gremo nato na vrh, in čisto slučajno imajo prav tam poleti ob smučišču urejen vrhunski otroški park. Dobro, no, tisti dinozavri v njem so bolj za nesmiseln okras kot kaj drugega, ampak igrišča so bila pa res izvrstna. Ju je še bolj kot to osrečilo vaško kopališče malo pod Brennerjem, kjer se nam je na najbolj vroč dan v tednu celo uspelo namočiti. Namočiti je seveda milo rečeno – mladiča sta se po toboganu gotovo spustila več kot dvajsetkrat, ledenica pa ju je začela motiti šele, ko sta bila že čisto plava.

Tako bedno, da je že dobro - Triassic Trail na smučišču Steinplatte ...

... ki je sicer čisto greha vreden vrh. Zadaj Wilder Kaiser (za vse fen(ic)e Bergdoktorja).


Ne bom rekla, da je igrišče z dinozavri na 1600 m smiselno ...

... je pa odlično! Samo voda je pač malo premrzla.

Prednost Avstrije je, da ima vsaka druga vas svoj bazen. In to je lahko čisto dovolj!

Navsezadnje je torej dopust, ki je bil bolj kot po meri otrok zasnovan po meri staršev, izpadel več kot zadovoljujoče za vse. Dokaz? V soboto popoldne, tri ure vožnje od doma, sta bila mladiča postavljena pred izbiro, ali se vrnemo domov že takoj ali prespimo še eno noč na poti. Začuda sta bila enotna, da še ostanemo! Ja, celo Mali, ki ponavadi objavi, da hoče domov, ker pogreša tega ali onega dinozavra ali katero drugo brezvezno igračko …


petek, 19. avgust 2022

JCS

Znano je, da si z religijami nisem posebno blizu in da imam do krščanstva približno tako topel odnos kot povprečen vampir do križa. Dobro, no, seveda praznujemo božič, barvamo jajca in te fore, a krščanske navade so v naši hiši prisotne samo v smislu kulturnozgodovinske tradicije. Zato je morda nekoliko nenavadno, da je moj najljubši muzikal Jesus Christ Superstar (ali pa niti ne, odvisno, kako ga razumete). Zapeti ga znam od začetka do konca – vse vloge in tudi večglasno, če je treba. Kar zveni približno tako očarljivo, kot kadar se kdor koli, ki ni pokojni veliki Freddie, sam spravi peti celotno Bohemian Rapsody … V zadnjih letih JCS sicer nisem dosti poslušala, ker zadeva niti po vsebinski niti po glasbeni plati ni ravno za deco, ki razume angleščino na ravni telebajskov. A nekako se je zgodilo, da je to postal naš album tega poletja.

Bilo je takole: med vožnjo skozi famozni tunel na Hvaru smo poslušali Laibachov 2525 (kar je bil v tisti ozki, neosvetljeni cevi res popoln tajming), potem je prišel na vrsto njihov Jesus Christ Superstar, potem sem za foro dala otrokoma poslušat še original in potem ga morala dati še enkrat in še enkrat in še enkrat in potem še druge komade in zdaj se nam celo poletje vrti samo to.

Najljubša izbira otrok je kombinacija The Last Supper in Jezusove izpovedi Gethsemane. Saj ne rečem, pesmi sta kompleksni, dramatični, celo pretresljivi, a vseeno napisani za precej starejšo publiko. Najdražji je komentiral, da kako jima je lahko všeč nekaj tako žalostnega. A mladiča ju znata zapeti v celoti in Malega nemalokrat zalotim, kako sam pri sebi na ves glas popeva »ekspektejšnsss« ali pa »džejded mendarin«, ne da bi razumel besedo. Trditi, da čisto nič ne razumeta, je sicer nepošteno. Zadeva jima je bila razložena, tako da kdaj tudi onadva razlagata starim staršem, kdo je bil Jezus, kdo Judež, kaj se dogaja in tako naprej.

Najdražji zadevo spremlja nekoliko od strani. Saj ga razumem, težko mu je, ker je glasbenik z dušo in telesom, pa njegovo potomstvo v celoti ignorira glasbo, ki je všeč njemu, in bolj prisega na materin, bolj sladkobno kičasti repertoar. Ampak JCS smo že tolikokrat preposlušali, da je celo ata družine že priznal, da je pa to res klasična, brezčasna glasba. Večje pohvale kot to verjetno ni mogoče dobiti.

Z bližajočim se koncem poletja se, vsaj kar se tiče Tastarejše, Jezusovi časi rahlo iztekajo. Kar je preveč, še s kruhom ni dobro, in tako kot sta mi po zadnji zimi malo že začela presedati Slon in Sadež, imam zdaj čez glavo Kristusa in Jude! Tastarejši sem zato enkrat – »za foro« – podtaknila še par drugih komadov. Zadostovalo je eno samo samcato poslušanje, da se je prelevila v butasto, samovšečno morilko Roxie iz muzikala Chicago.

Zdaj smo preklopili v najstniško fazo: kadar punca začenja težačkati (kar ni tako redko), ji najbolj pomaga, da ji v roke porinemo moj telefon in slušalke in že se odklopi v svoj svet. Evo, pa smo še pri nas klonili pred prikladno bližnjico telefona …! Nekoliko nerodno je le, da Tastarejšo zdaj grabi sla, da bi tudi plesala kot Roxie. Ko to vadi doma, me nič ne moti, o tem, da se kot mačka, ki se goni, zvira na ulici ali v trgovini, pa se bova morali očitno še nekajkrat pogovarjati. Kot tudi o primernosti tega, da vsakomur, ki ga sreča, pa ne glede na to, ali je otrok ali odrasli, najprej reče: »Mi smo pa gledali Chicago!«

Saj zaenkrat nam tale glasbena faza še kar gre. Huje bo, ko glavni družinski izbor muzike ne bo več po mojem okusu!

Ne moremo reči, da JCS ne vpliva na naša življenja. Tole je Tastarejša naredila iz plastelina.
Z žeblji v rokah in nogah vred.


sreda, 17. avgust 2022

Peš po Črnušnici

Vsaj ena dobra stvar v tej ostudni suši, ki je, če vprašate mene, bolj strašljiva kot vsi valovi covida skupaj. Črnuče so trenutno bogatejše za prav udobno sprehajalno pot! V sandalih smo se lagodno sprehodili od izliva Črnušnice v Savo pa vse do Etre oz. vrtičkov pred železniško progo, kjer se začnejo bolj smrdljive luže. Razveseljivo pa je, da z izjemo zmečkane avtomobilske tablice in enega človeškega kakca v strugi skoraj nismo našli smeti. Očitno bo projekt moje mladosti – plovba po Črnušnici na napihljivi blazini – moral počakati na kateri drugi cikel naše Zemlje.


Obvoz nad eno od redkih luž. Eni smo šli pa kar skozi ...

Pod mostičem pred Etro se začnejo bolj strnjene luže,
zato smo izplezali desno ven.



torek, 16. avgust 2022

Idealno nad Rezijo

Lepše ture kot na Skutnik se ne bi mogli lotiti. Dobrih 500 višinskih metrov vzpona je tako prijetno položenih na senčno mulatjero, da smo jih s planine Kot prehodili tako rekoč v enem zamahu. Na vrhu se odprejo opojni razgledi, uokvirjeni s primorsko rumenimi travami, sestop pa se izvoli podaljšati še mimo ljubko nameščenega bivaka Costantini pod nabritim skalnim špicem Mulcem. Ta je mladičema nudil obilo veselja, njuni roditeljici pa priložnost za prekrasen – čeprav ne čisto za z rokami v žepih – solo skok na Veliko Babo, kjer v vsej svoji zgodovini še nisem bila. Po povratku v rezijanski približek civilizacije pa so nas čakali še fletne vasice, italijanski sladoled in rečica, ravno prav topla za osvežujoče čofotanje.

Se bere prelepo, da bi bilo res? Hja, eno slabost ima vse skupaj: če bi bila Italija človeško telo, bi bila Rezija, če malo zaokrožim, tisti organ, ki ga sam pri sebi brez ogledala ne moreš videti, kar pomeni, da brez triurne vožnje in kar nekaj šoferske telovadbe na ozkih cesticah do tja ne gre. Za en dan se res ne splača vozačkati, prebivalcem doline pa očitno njihovo samozadostno stanje tako ustreza, da prenočitvenih možnosti skorajda ni. Mi smo zadevo rešili z improviziranim prenočevanjem v avtu, za kar ima Rezija dovolj prostora – zdi se, da namenoma ostaja pod radarjem turističnih hipermnožic in je celo avtodomov po dolini presenetljivo malo. Po prijetno družabnem večeru (z razširjeno družinsko zasedbo z lastnim avtodomom) smo si drugi dan osvežili še z osupljivim Črnim potokom (ali kakor koli se to že prav napiše). Vse skupaj smo torej preživeli skoraj popolnoma brez gneče, kar se v najbolj poblaznelem vikendu leta bere kot popolna izmišljotina!

Jutro pod Skutnikom.

Na grebenu - pogled na zahod.

Vrh. Poleg nas je bilo zgoraj še precej Italijanov, očitno je bila ravno prometna konica ...

Sestop po prečni poti proti Babama in bivaku Costantini.
Na otroke je treba na nekaj mestih popaziti.

Še enkrat Skutnik. Gor smo prišli desno od vrha, sestopili pa po levem grebenu.

Mulac in bivak Costantini, desno Velika Baba.

Bivak.

Proti sedlu Med Baban. Sem in tja se je treba kar prijeti, Italijani bi verjetno rekli, da je težavnost "I-".

Z Velike Babe se odpre pogled čez pode ...

Sitno mesto pri sestopu, prečenje glavne grape nekje v višini vrha Mulca.
Navzdol sem kar motovilila.

Še enkrat Velika in Mala Baba, sedlo Med Baban je levo od Velike Babe.
Bivak se vidi pod steno pod Veliko Babo. 

Čisto nenaporno pa očitno le ni bilo.
Na tlakovani cesti do planine Kot.

Drugi dan, bližnjica do poti v Črni potok.

"Naš" tolmunna začetku soteske. Osvežujoče!

Pot naprej je lepo nadelana,
a prav daleč se nam ni ljubilo.

Mladiča sta imela s potokom obilo veselja.

Težko pričakovana nagrada: kebab na Bili (Resiutta) in čofotanje po res
domiselno zasnovanem vodnjaku/pitniku. Vsa čast snovalcem!


sobota, 6. avgust 2022

Prvič na kolesu

Malo pretiravam, seveda nismo bili prvič na kolesu, ampak prvič smo šli na malo daljši družinski kolesarski izlet. In kot se spodobi za prvič, je bilo polno drame. Pa ne zaradi kondicijskih ali tehničnih težav – začuda nam je uspelo vsa kolesa stlačiti v notranjost avta brez pretiranega legokockanja (še dobro, da imamo Mirota!), Najdražji pa je bil verjetno še posebej vesel, da smo turo prevozili brez incidentov, po katerih bi kolovratil naokrog s šmirom za vsemi nohti.

Ne, drama je bila izključno psihične narave in skoraj v celoti v pristojnosti Tastarejše, ki je takoj na začetku pod MTB centrom pri Kočevju začela stokati, da je njeno kolo pokvarjeno, ker z njim ne more voziti v breg. Demonstracija Najdražjega, da to ne drži, je bila ravno toliko slikovita kot popolnoma brezplodna. Sčasoma smo torej vzeli v zakup, da v klanec pač ne bo šlo drugače kot peš, a čim smo zavili iz zavetja kočevskih vasi, se je hčerkino javkanje sprevrglo v histeričen strah pred domnevnim kosmatim prebivalstvom okoliških host. Ker tovrstno paniko dobro poznam (se bojim, da je nagnjenost k dramatiziranju Tastarejša dobila po materini strani) in morda tudi zaradi tega težko prenašam cviluckanje brez predaha, ki bi težko bilo bolj tečno, kot je, sem se raje odstranila iz hčerkine bližine. Se mi zdi, da mojega recitiranja Medvedov od Slona in Sadeža v tistem trenutku tudi ni preveč cenila … Ko smo se zaradi bližajoče se nevihte iz vasi Mozelj na izhodišče usmerili kar po asfaltni cesti, pa spet ni bilo prav. Tukaj je bil klanec obrnjen v napornostno bolj ugodno smer, kar je bilo pa za punco spet strašno. Med spustom ji je uspelo bremzati celo bolj kot meni – in verjemite mi, da vem, kako je biti posran na kolesu navzdol, kajti še vsakokrat, ko sem to izvajala v skupini, sem bila daaaaleč za vsemi …

Del familije mi bo sicer zameril, da ne hvalim obeh mladičev enako, ampak kar je res, je res: v primerjavi s starejšo sestro se je Mali izvrstno obnesel. Pa čeprav ima edini kolesce brez prestav! K sreči smo na koncu imeli ravno prav ravnega asfalta prek prostranih polj, da se je tudi Tastarejša malo sprostila. Po 17 kilometrih in treh urah »osupljivih« brzin smo se na izhodišče torej vrnili suhi in brez poškodb (vsaj fizičnih). Še več, Najdražji, ki sicer sploh ni ne vem kako zagret kolesar, je že navdušeno načrtoval, kam bomo šli kolesarit naslednji dan!

V breg nam prav hitro ni šlo.

Ne vem, ali je bilo počitek v MTB centru pri Dolgi vasi pametna ideja. Spustašev na progah je bilo dovolj, da je Mali dobil nekaj kolesarskih idej, kakršnih matere ponavadi nismo najbolj vesele.


Pasja posodica

Posodica je kovinska, majhna, precej neapetitlih, z dvema nakazanima ročajema. V takšni bi brez težav dala jesti psu, zato sem ji tudi nadel...