Lepše ture kot na Skutnik se ne bi mogli lotiti. Dobrih 500 višinskih metrov vzpona je tako prijetno položenih na senčno mulatjero, da smo jih s planine Kot prehodili tako rekoč v enem zamahu. Na vrhu se odprejo opojni razgledi, uokvirjeni s primorsko rumenimi travami, sestop pa se izvoli podaljšati še mimo ljubko nameščenega bivaka Costantini pod nabritim skalnim špicem Mulcem. Ta je mladičema nudil obilo veselja, njuni roditeljici pa priložnost za prekrasen – čeprav ne čisto za z rokami v žepih – solo skok na Veliko Babo, kjer v vsej svoji zgodovini še nisem bila. Po povratku v rezijanski približek civilizacije pa so nas čakali še fletne vasice, italijanski sladoled in rečica, ravno prav topla za osvežujoče čofotanje.
Se bere prelepo, da bi bilo res? Hja, eno slabost ima vse skupaj: če bi bila Italija človeško telo, bi bila Rezija, če malo zaokrožim, tisti organ, ki ga sam pri sebi brez ogledala ne moreš videti, kar pomeni, da brez triurne vožnje in kar nekaj šoferske telovadbe na ozkih cesticah do tja ne gre. Za en dan se res ne splača vozačkati, prebivalcem doline pa očitno njihovo samozadostno stanje tako ustreza, da prenočitvenih možnosti skorajda ni. Mi smo zadevo rešili z improviziranim prenočevanjem v avtu, za kar ima Rezija dovolj prostora – zdi se, da namenoma ostaja pod radarjem turističnih hipermnožic in je celo avtodomov po dolini presenetljivo malo. Po prijetno družabnem večeru (z razširjeno družinsko zasedbo z lastnim avtodomom) smo si drugi dan osvežili še z osupljivim Črnim potokom (ali kakor koli se to že prav napiše). Vse skupaj smo torej preživeli skoraj popolnoma brez gneče, kar se v najbolj poblaznelem vikendu leta bere kot popolna izmišljotina!
 |
| Jutro pod Skutnikom. |
 |
| Na grebenu - pogled na zahod. |
 |
| Vrh. Poleg nas je bilo zgoraj še precej Italijanov, očitno je bila ravno prometna konica ... |
 |
Sestop po prečni poti proti Babama in bivaku Costantini.
Na otroke je treba na nekaj mestih popaziti. |
 |
| Še enkrat Skutnik. Gor smo prišli desno od vrha, sestopili pa po levem grebenu. |
 |
| Mulac in bivak Costantini, desno Velika Baba. |
 |
| Bivak. |
 |
| Proti sedlu Med Baban. Sem in tja se je treba kar prijeti, Italijani bi verjetno rekli, da je težavnost "I-". |
 |
| Z Velike Babe se odpre pogled čez pode ... |
 |
Sitno mesto pri sestopu, prečenje glavne grape nekje v višini vrha Mulca.
Navzdol sem kar motovilila. |
 |
Še enkrat Velika in Mala Baba, sedlo Med Baban je levo od Velike Babe.
Bivak se vidi pod steno pod Veliko Babo. |
 |
Čisto nenaporno pa očitno le ni bilo.
Na tlakovani cesti do planine Kot. |
 |
| Drugi dan, bližnjica do poti v Črni potok. |
 |
| "Naš" tolmunna začetku soteske. Osvežujoče! |
 |
Pot naprej je lepo nadelana,
a prav daleč se nam ni ljubilo. |
 |
| Mladiča sta imela s potokom obilo veselja. |
 |
Težko pričakovana nagrada: kebab na Bili (Resiutta) in čofotanje po res
domiselno zasnovanem vodnjaku/pitniku. Vsa čast snovalcem! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar