Do Ötzija (z dodatki)

Tastarejša goji blago zanimanje za človeško prazgodovino, zato nam je bil ledeni mož Ötzi prikladen izgovor, da nam zadnjega tedna poletnega dopusta ni bilo treba porabiti v čofotalno-nagnetenih krajih. Če gremo gledat Ötzija, se pa tudi kakšen dan hribov zdrži! Konkretna izvedba ogleda je do zadnjega ostajala nedorečena – in to je dobro, kajti tik pred zdajci nam je uletela gratis izposoja avtodoma. Ponudbe, ki pomeni predvsem bistveno več svobode pri načrtovanju, seveda nismo zavrnili, pa čeprav ima takšen medij potovanja tudi nekaj omejitev (predvsem, ker je dotični avtodom udoben za dve osebi, za štiri pa precej manj …). Preden nam stvari pobegnejo v nepovrat, naj torej na kratko navedem, zakaj so bile počitnice zmaga za vse.

Začnimo kar pri muzejih. Od pogleda na presušeno mumijo zgoraj omenjenega Ötzija se sicer nobenemu ni v temeljih predrugačil svet, je pa muzej lično urejen, Bolzano pa seveda prijetno mestece za kratek sprehod skozi gnečo. Mimogrede, tolikšne količine kolesarjev nisem videla še nikjer v naši bližnji okolici! Predvsem pa sem bila ponosna nase, kako briljantno smo izvedli ta ogled. Saj ne, da se hvalim (no, OK, hvalim se), ampak ponavadi mi ni podobno, da stvari dobro načrtujem vnaprej, tokrat pa se mi je posrečilo, da sem nam termin za ogled ledenega moža rezervirala prek spleta. Kar frajersko smo se počutili, ko smo lahko preskočili res dolgo vrsto za nenaročene obiskovalce pred muzejem in šli naravnost noter. Hja, za pokuk v hladilnik smo še vseeno morali čakati …

Če si cilji niso natančno določeni (in če si bolj analogne šole),
je treba imeti s sabo kar nekaj literature!

Takole nekako je menda izgledal gospod Ö.

Nad Bolzanom nam je uspelo najti tudi zemeljske piramide.
Nič posebnega, mladičema so bile pa kar fajn.

Da je bila muzejska bera polna, smo obiskali tudi prirodoslovni muzej Haus der Natur v Salzburgu. Zadeva je precej obsežna in očitno bomo morali še delati na tozadevni kondiciji – jaz sem bila po dobri uri ogledovanja raznovrstnih razstav tako zasičena s podatki, da sem po preostanku dvoran blodila kot zombi, ne da bi kar koli sploh še videla ali dojela. Očitno je ljubljanska muzejska revščina ravno vse, kar še zmorem. Sicer pa bo moj glavni spomin iz Salzburga sladkobni vonj po konjskih iztrebkih – jodlarske kočije, ki po centru prevažajo turiste, pač terjajo svoje.

V Salzburg nas je zvlekla tale muzejska soba.
Sine je z njo opravil v minutki.

Salzburgu seveda ni kaj očitati - razen vonja ...

Nad hribi, ki nam jih med potjo ni manjkalo, sta bila mladiča seveda malo manj navdušena, a zdi se mi, da sem tokrat prvič slišala Tastarejšo izjaviti: »Kok je pa tuki lepo!« Očitno se zna tudi ona razviti v ljubiteljico granita, kakršna sva njena neposredna prednika. A saj ima prav, na Wimbachkopfu (2442 m) nad Zillertalom je bilo res dih jemajoče. Tudi na Falkertspitzu (2308 m) na Koroškem nam je jemalo sapo, ampak od močnega vetra, ki je mojo ubogo prvorojenko spravil do popolne histerije. Mali je bil nad to zeleno špico bistveno bolj navdušen in je po čisto enostavni, v celoti neizpostavljeni dolini proti vrhu ponosno paradiral v bleščeče modrem plezalnem pasu. Če ga zaradi vetra že ni mogel zares preizkusiti, ga je lahko pa vsaj pokazal!

Sestop z Wimbachkopfa ...

... se je kar zavlekel. Mmmmm!

Večerni pogledi na Zillertal. Še sreča, da imajo (poleg precej dragih žičnic)
tudi ceste, ki te dostavijo tako visoko.

Na Falkerspitz. Ferate bodo zaradi vetra še počakale,
plezalni pas pač ne!

Pogled proti Bad Kleinkirchheimu.

V Dolomitih je bilo še čisto preveč ljudi, le lučaj stran, nad dolino Wilferner Tal,
pa nismo srečali skoraj nikogar. Mogoče je bilo manj prišpičeno, a za negotovo vreme kot nalašč!

Sicer pa je podmladek na poti nadvse prepričala avstrijska skrb za najmlajše. Te res ne manjka – v vsakem kampu (na žalost na Tirolskem prenočevanje na divje ni dovoljeno) imajo vsaj ogromen trampolin ali skromno igrišče, vrhunec pa je bil Triassic Park, na katerega smo naleteli po golem naključju. Slučajno je naneslo, da smo spali pod goro Steinplatte (1869 m), slučajno sem drugo jutro odredila, da s svojo široko linijo kratkih sten ta vrh izgleda dovolj mikaven, da se zapeljemo gor po visoki cesti in gremo nato na vrh, in čisto slučajno imajo prav tam poleti ob smučišču urejen vrhunski otroški park. Dobro, no, tisti dinozavri v njem so bolj za nesmiseln okras kot kaj drugega, ampak igrišča so bila pa res izvrstna. Ju je še bolj kot to osrečilo vaško kopališče malo pod Brennerjem, kjer se nam je na najbolj vroč dan v tednu celo uspelo namočiti. Namočiti je seveda milo rečeno – mladiča sta se po toboganu gotovo spustila več kot dvajsetkrat, ledenica pa ju je začela motiti šele, ko sta bila že čisto plava.

Tako bedno, da je že dobro - Triassic Trail na smučišču Steinplatte ...

... ki je sicer čisto greha vreden vrh. Zadaj Wilder Kaiser (za vse fen(ic)e Bergdoktorja).

Ne bom rekla, da je igrišče z dinozavri na 1600 m smiselno ...

... je pa odlično! Samo voda je pač malo premrzla.

Prednost Avstrije je, da ima vsaka druga vas svoj bazen. In to je lahko čisto dovolj!

Navsezadnje je torej dopust, ki je bil bolj kot po meri otrok zasnovan po meri staršev, izpadel več kot zadovoljujoče za vse. Dokaz? V soboto popoldne, tri ure vožnje od doma, sta bila mladiča postavljena pred izbiro, ali se vrnemo domov že takoj ali prespimo še eno noč na poti. Začuda sta bila enotna, da še ostanemo! Ja, celo Mali, ki ponavadi objavi, da hoče domov, ker pogreša tega ali onega dinozavra ali katero drugo brezvezno igračko …