nedelja, 30. junij 2013

Kukovi prodi, desna varianta na Kukovo špico

Proti vrhu Prodov, nad nami je že greben

Mogoče jih tudi vi ves čas gledate z ljubljansko-gorenjske ravnine in tuhtate, kako fantastična smuka mora biti tam? To so Kukovi prodi, široko prodišče/snežišče na vzhodni, desni strani Kukove špice, ki se ga vidi že od daleč in bi bilo verjetno smučarsko silno obiskano, če ne bi bil dostop malček neroden.

Mi smo jih šli pogledat v kopnem, opremljeni samo z zelo približnim Miheličevim opisom in s spomini na nekaj fotk s spleta. Mihelič zadevo spesni malo po svoje, kar smo ugotovili, ko smo prečkali še zasneženo grapo Črlovca že visoko na PP nad Vrati in hitro ugotovili, da ne smemo iti nikamor več proti levi, ker je nad nami samo ruševje. Vrnili smo se torej do Črlovca, šli po njem gor, hitro pa se nam je na levo pokazala kar gnusno šodrasta grapa, po kateri smo odgarali nekaj sto metrov višje. Tu se je zadeva končno obrnila desno, proti stenam Kukove špice, do nje pa nas je čakal še siten skok (mogoče niti ne II, ampak zelo zagruščeno). Nad njim smo bili hitro pod JV razom, od tam pa na naše veliko veselje takoj na Kukovih prodih.

Do vrha je bilo še 600 metrov zelo samotnega sveta, razen gamsov, rožic in padajočega kamenja, ki ima naokrog kar precej možnih virov (recimo odbijajoči Vrh nad mužici), se tu ne dogaja dosti. Vzpon je strm, a večinoma ne moreče meliščast in gladko smo zlezli na vzhodni greben Kukove špice. Tu je bilo najprej prijetno poplezavati nad širnimi razgledi, pri najtežjem mestu pa se nam je ustavilo. Bojda ni težje od II, tako da sem spet vsa zmedena - ali je ta ocena prenizka ali sem jaz res tako nesposobna, da se mi to zdi precej težje (po moji oceni v dvojki še ni treba res razmišljati, kako zasukati boke?)? Kakor koli, vsega skupaj je za 30-40 metrov, najprej se jim je treba umakniti na krušljivo desno stran grebena, potem pa spet levo na rob in po njegovi levi naravnost gor. Z varovanjem od zgoraj ni posebnih težav. Do vrha potem ni več niti težko niti daleč, je pa krušljivo.
S pogledi na Amfiteater se nismo predolgo opajali, ker nismo čisto verjeli, da ne bo neviht, in so nas zaskrbeli črni oblaki nad Triglavom. Previdno smo se zbasali na Gulce, potem pa je sestop verjetno eden najugodnejših glede na razmerje med višinsko razliko in udobnostjo spusta: melišča, snežišča in mehka gozdna pot ... Poezija za kolena!

Velika, samotna tura skozi pozabljen svet. Ampak vseeno, krušljivemu Martuljku še ni uspelo, da bi me zares začaral, in tako je ostalo tudi tokrat.

Fotke najdete tule.

ponedeljek, 24. junij 2013

Ob letu osorej: Samarske stijene in Vihoraški put

Tu imava pa z enim od mojih najbližjih temeljno neskladje: on me vsakič prepričuje, kako mu Samarske stijene ne potegnejo, jaz pa vztrajno rinem tja in sem vsakič znova zadeta od čudovitosti (po mojem mnenju) tega skalnatega igrišča za velike otroke ... In tako tudi ob tokratnem obisku, ko sva končno prehodila vse glavne poti na tem območju.


Na turobni ponedeljek sva si ogledala Zeleni vir in Vražji prolaz, kar prijetno izletniško točko pod Skradom. Lepo urejen vintgar, jama na koncu, impresiven slap in zelo divja cestica do tja! Torek pa se je zbudil dovolj lep, da sva s slavnega 13. kilometra oddirkala na Vrh Samarskih stijen in uživaško čez severno skupino stolpov. Prehod skozi Veliki kanjon se mi še vedno zdi eno težjih plezalnih mest, kar sem jih zmogla na markiranih poteh, in priznam, da sva se brez zadržkov varovala.

Po treh urah sva bila pri Ratkovem skloništu in v bistvu šele na izhodišču tiste ture, zaradi katere sva sploh prišla. Najprej sva eno uro porabila za bližnji Zub, kamor vodijo markacije, a je tudi kar resna, na srečo pa kompaktna in torej uživaška plezarija. Potem pa na Vihoraški put do Bijelih stijen. Nisem vedela, ali bi bila bolj očarana ob pragozdnih dolinah, strohnelih drevesih in vseprisotnih drevesnih gobah ali ob poeziji kamnitih oblik, ki jo pišejo nepričakovane skalne tvorbe ... Divje in naporno! V Ljuski, osrednji skupini stolpov na poti, se pot spet razcepi. Seveda sva najprej poskusila težjo varianto, a potem obupala (uradno zaradi snega v kotanji na dnu, neuradno pa ...). Lažja varianta je celo zavarovana in prijetno pestra. Za Ljusko sva bila od pragozdne telovadbe že tako izčrpana, da sva komaj pričakala Boce, prelaz v Bijelih stijenah, kjer sva za ta dan zaključila. Sestop do ceste se nama je že kar vlekel, na srečo pa sva tista dva kilometra po makadamu nazaj do avta nato prehodila v pol urice ... In dirkala domov, proslavit rojstvo moje prve nečakinje!

Fotke so tule.

nedelja, 23. junij 2013

Čista desetka

V iskanju kratke, a vseeno izzivalne ture pred napovedanim popoldanskim poslabšanjem vremena sva se upičila v Monte Brentoni (2547 m) nad planjavami Casere Razzo. Do njega sem imela sicer nekaj zadržkov, ker sta bila prav tam pred leti moja starša na dan, ko sem se jaz polomila v hribih, ampak vraževerni strahovi so bili odveč in vrh se je izkazal za čisto desetko.


Dostop prek cvetočih zelenih prostranstev je čudovit sam po sebi (pa četudi je ob povratku vzpon do avta malo nadležen), z rdečimi pikami označeni normalni pristop na vrh po zahodni strani pa najidealnejša možna dvojkica. Gredina, po kateri je treba splezati, je čisti užitek, vmes pa je ravno prav nekakšnih sidrišč, da sva se pri sestopu varovala in šla še bolj sproščeno. Glede snega pred turo nisva bila popolnoma prepričana, a sva morala vsega šest korakov prek mehkih snežišč. Najbolj pa se nama je posrečilo z vremenom: jutro je bilo bogovsko jasno in pasje hladno, tako da sva praktično vso turo hodila v puloverju in dolgih hlačah. Ko sva prišla nazaj pod vršno gmoto, je bilo že vse čisto oblačno, kar pa ni ustavilo horde Italijanov, ki so se spravljali na vrh po lahkih smereh v južni steni. In potem sva čepela pod steno in napenjala oči, da bi videla, kje se bašejo čez ... Idej za nove obiske sva tako dobila dovolj!

Fotke so tule.

sobota, 22. junij 2013

Urtisielova brata

Prav hecno je, kako si včasih izberemo cilj. Ta teden sem na nekem italijanskem forumu zasledila pritožbe, da so na Urtisiel Est (2119 m) po novem speljane (pre)goste rdeče pike, in kar za ta vrh še nisem slišala, sem takoj morala preveriti, kje je. Aha, nad Fornijem di Sopra, in ker je ustrezal mojim kriterijem za prvo karnijsko turo sezone (in popolni nevednosti glede stanja snežišč v teh krajih), ni minilo nekaj dni, že sva se znašla na parkirišču pod kočo Giaf.


Še pod kočo sva čudovitem zgodnjem jutru, ki pa je že obetalo popoldanske vremenske nevšečnosti, zavila na markirano pot št. 361. Ta gre najprej kar strmo skozi zelenje, potem pa za to stran gorstva presenetljivo nežno in prijetno med stolpiči pripelje na Forcello Urtisiel (1990 m). Z nje sva najprej poskusila na zahodni Urtisiel Ovest, o katerem nisva imela prav nobene informacije (tudi guglanje ni dalo ničesar). Tako sva pač sledila nosu po strmih, sitno prhkih travah, pod vršno (tako sva mislila) skalno pregrado pa sva zavila levo, južno. Po sistemu krušljivih polic in gredin, pri katerih res nisi vedel, kdaj bo vse skupaj zgrmelo v nepovrat, sva se izvijala iz ene grapice v drugo. Ves čas je šlo naprej, nekaj kvazi možicev pa nama je tudi potrjevalo, da sva v pravi smeri. Vseeno je bilo človeških sledi za karnijske razmere presenetljivo malo. Po 50 višinskih metrih sva prišla na prijaznejše trave in po njih na najvišjo točko ... ki pa to sploh ni! No, je čisto spodoben in izrazit predvrh Urtisiela Ovest, ki bi si zaslužil lastno ime, od glavnega vrha, ki mami z ogromnim možicem, pa ga ločijo globoka škrbina in strašne stene. Ampak midva sva bila tu čisto zadovoljna in sva prav previdno, varovaje se na bolj ali manj sumljive skalne roglje in ruševje, sestopila nazaj na škrbino Urtisiel.

Vreme se je že temeljito zabasalo, zato sva samo še skočila na Urtisiel Est po že omenjenih rdečih pikah, ki se začnejo malo pod prelazom na južni strani in so res kar pregoste. Brez plezalnih težav pa pripeljejo na fletni, razgledni vrh. V strahu pred napovedanimi nevihtami sestopa nato nisva podaljšala skozi dolino Val Menon in čez prelaz Passo Lavinal. Ampak pa kaj, vseeno je bila čudovita in glede na popolno odsotnost informacij o vrhu za naju tako rekoč pionirska tura!

Fotke so tule.

nedelja, 2. junij 2013

Med zeleno in belo

Meni še nepoznan pristop na Malo Rateško Ponco od Spodnjega Belopeškega jezera. Markirano, pestro, zelo primerno za sitno nedeljsko vreme in čudovito v dinamični kombinaciji modrine obeh jezer, beline mangartskih sten, ki so se otresale snega (očitno ga imajo tudi one že čez glavo), ter pekoče zelenine macesnov in gozdov.

Fotke so tule.

sobota, 1. junij 2013

Hecen koroški par

Za Macno in Javornik verjetno še niste slišali, saj sta precej neizstopajoči, komaj 1600 (in drobiž) m visoki gozdnati kopi zahodno od Setič oziroma severno od Košute. A sta prav fleten in presenetljiv par za spodobno sredogorsko pohajanje, ki ga po raznolikosti in estetskosti pokrajine najlažje primerjam s Štegovnikom ali Pristovškim Storžičem. Midve sva si ga vzeli iz Rut nad Borovljami mimo cerkvice sv. Ane na ostro, od avriklja čisto zelenjavasto in delno zavarovano troglavo Macno, z nje pa sva sestopili na jug in šli po slabo shojeni markirani stezi na prostrano, močvirnato planoto Javornika. Ker naju je "taksi" čakal v Selah, sva si luksuzno privoščili še čudovito prečno pot pod Setičami na Užnikovo sedlo in za konec dočakali še osončene poglede na Košuto, točno take, kakršni so v Selah menda skoraj obvezni. Priporočam!

Fotke so tule.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...