Tu imava pa z enim od mojih najbližjih temeljno neskladje: on me vsakič prepričuje, kako mu Samarske stijene ne potegnejo, jaz pa vztrajno rinem tja in sem vsakič znova zadeta od čudovitosti (po mojem mnenju) tega skalnatega igrišča za velike otroke ... In tako tudi ob tokratnem obisku, ko sva končno prehodila vse glavne poti na tem območju.
Na turobni ponedeljek sva si ogledala Zeleni vir in Vražji prolaz, kar prijetno izletniško točko pod Skradom. Lepo urejen vintgar, jama na koncu, impresiven slap in zelo divja cestica do tja! Torek pa se je zbudil dovolj lep, da sva s slavnega 13. kilometra oddirkala na Vrh Samarskih stijen in uživaško čez severno skupino stolpov. Prehod skozi Veliki kanjon se mi še vedno zdi eno težjih plezalnih mest, kar sem jih zmogla na markiranih poteh, in priznam, da sva se brez zadržkov varovala.
Po treh urah sva bila pri Ratkovem skloništu in v bistvu šele na izhodišču tiste ture, zaradi katere sva sploh prišla. Najprej sva eno uro porabila za bližnji Zub, kamor vodijo markacije, a je tudi kar resna, na srečo pa kompaktna in torej uživaška plezarija. Potem pa na Vihoraški put do Bijelih stijen. Nisem vedela, ali bi bila bolj očarana ob pragozdnih dolinah, strohnelih drevesih in vseprisotnih drevesnih gobah ali ob poeziji kamnitih oblik, ki jo pišejo nepričakovane skalne tvorbe ... Divje in naporno! V Ljuski, osrednji skupini stolpov na poti, se pot spet razcepi. Seveda sva najprej poskusila težjo varianto, a potem obupala (uradno zaradi snega v kotanji na dnu, neuradno pa ...). Lažja varianta je celo zavarovana in prijetno pestra. Za Ljusko sva bila od pragozdne telovadbe že tako izčrpana, da sva komaj pričakala Boce, prelaz v Bijelih stijenah, kjer sva za ta dan zaključila. Sestop do ceste se nama je že kar vlekel, na srečo pa sva tista dva kilometra po makadamu nazaj do avta nato prehodila v pol urice ... In dirkala domov, proslavit rojstvo moje prve nečakinje!
Fotke so tule.
Na turobni ponedeljek sva si ogledala Zeleni vir in Vražji prolaz, kar prijetno izletniško točko pod Skradom. Lepo urejen vintgar, jama na koncu, impresiven slap in zelo divja cestica do tja! Torek pa se je zbudil dovolj lep, da sva s slavnega 13. kilometra oddirkala na Vrh Samarskih stijen in uživaško čez severno skupino stolpov. Prehod skozi Veliki kanjon se mi še vedno zdi eno težjih plezalnih mest, kar sem jih zmogla na markiranih poteh, in priznam, da sva se brez zadržkov varovala.
Po treh urah sva bila pri Ratkovem skloništu in v bistvu šele na izhodišču tiste ture, zaradi katere sva sploh prišla. Najprej sva eno uro porabila za bližnji Zub, kamor vodijo markacije, a je tudi kar resna, na srečo pa kompaktna in torej uživaška plezarija. Potem pa na Vihoraški put do Bijelih stijen. Nisem vedela, ali bi bila bolj očarana ob pragozdnih dolinah, strohnelih drevesih in vseprisotnih drevesnih gobah ali ob poeziji kamnitih oblik, ki jo pišejo nepričakovane skalne tvorbe ... Divje in naporno! V Ljuski, osrednji skupini stolpov na poti, se pot spet razcepi. Seveda sva najprej poskusila težjo varianto, a potem obupala (uradno zaradi snega v kotanji na dnu, neuradno pa ...). Lažja varianta je celo zavarovana in prijetno pestra. Za Ljusko sva bila od pragozdne telovadbe že tako izčrpana, da sva komaj pričakala Boce, prelaz v Bijelih stijenah, kjer sva za ta dan zaključila. Sestop do ceste se nama je že kar vlekel, na srečo pa sva tista dva kilometra po makadamu nazaj do avta nato prehodila v pol urice ... In dirkala domov, proslavit rojstvo moje prve nečakinje!
Fotke so tule.
Ni komentarjev:
Objavite komentar