V iskanju kratke, a vseeno izzivalne ture pred napovedanim popoldanskim poslabšanjem vremena sva se upičila v Monte Brentoni (2547 m) nad planjavami Casere Razzo. Do njega sem imela sicer nekaj zadržkov, ker sta bila prav tam pred leti moja starša na dan, ko sem se jaz polomila v hribih, ampak vraževerni strahovi so bili odveč in vrh se je izkazal za čisto desetko.
Dostop prek cvetočih zelenih prostranstev je čudovit sam po sebi (pa četudi je ob povratku vzpon do avta malo nadležen), z rdečimi pikami označeni normalni pristop na vrh po zahodni strani pa najidealnejša možna dvojkica. Gredina, po kateri je treba splezati, je čisti užitek, vmes pa je ravno prav nekakšnih sidrišč, da sva se pri sestopu varovala in šla še bolj sproščeno. Glede snega pred turo nisva bila popolnoma prepričana, a sva morala vsega šest korakov prek mehkih snežišč. Najbolj pa se nama je posrečilo z vremenom: jutro je bilo bogovsko jasno in pasje hladno, tako da sva praktično vso turo hodila v puloverju in dolgih hlačah. Ko sva prišla nazaj pod vršno gmoto, je bilo že vse čisto oblačno, kar pa ni ustavilo horde Italijanov, ki so se spravljali na vrh po lahkih smereh v južni steni. In potem sva čepela pod steno in napenjala oči, da bi videla, kje se bašejo čez ... Idej za nove obiske sva tako dobila dovolj!
Fotke so tule.
Dostop prek cvetočih zelenih prostranstev je čudovit sam po sebi (pa četudi je ob povratku vzpon do avta malo nadležen), z rdečimi pikami označeni normalni pristop na vrh po zahodni strani pa najidealnejša možna dvojkica. Gredina, po kateri je treba splezati, je čisti užitek, vmes pa je ravno prav nekakšnih sidrišč, da sva se pri sestopu varovala in šla še bolj sproščeno. Glede snega pred turo nisva bila popolnoma prepričana, a sva morala vsega šest korakov prek mehkih snežišč. Najbolj pa se nama je posrečilo z vremenom: jutro je bilo bogovsko jasno in pasje hladno, tako da sva praktično vso turo hodila v puloverju in dolgih hlačah. Ko sva prišla nazaj pod vršno gmoto, je bilo že vse čisto oblačno, kar pa ni ustavilo horde Italijanov, ki so se spravljali na vrh po lahkih smereh v južni steni. In potem sva čepela pod steno in napenjala oči, da bi videla, kje se bašejo čez ... Idej za nove obiske sva tako dobila dovolj!
Fotke so tule.
Ni komentarjev:
Objavite komentar