nedelja, 30. junij 2013

Kukovi prodi, desna varianta na Kukovo špico

Proti vrhu Prodov, nad nami je že greben

Mogoče jih tudi vi ves čas gledate z ljubljansko-gorenjske ravnine in tuhtate, kako fantastična smuka mora biti tam? To so Kukovi prodi, široko prodišče/snežišče na vzhodni, desni strani Kukove špice, ki se ga vidi že od daleč in bi bilo verjetno smučarsko silno obiskano, če ne bi bil dostop malček neroden.

Mi smo jih šli pogledat v kopnem, opremljeni samo z zelo približnim Miheličevim opisom in s spomini na nekaj fotk s spleta. Mihelič zadevo spesni malo po svoje, kar smo ugotovili, ko smo prečkali še zasneženo grapo Črlovca že visoko na PP nad Vrati in hitro ugotovili, da ne smemo iti nikamor več proti levi, ker je nad nami samo ruševje. Vrnili smo se torej do Črlovca, šli po njem gor, hitro pa se nam je na levo pokazala kar gnusno šodrasta grapa, po kateri smo odgarali nekaj sto metrov višje. Tu se je zadeva končno obrnila desno, proti stenam Kukove špice, do nje pa nas je čakal še siten skok (mogoče niti ne II, ampak zelo zagruščeno). Nad njim smo bili hitro pod JV razom, od tam pa na naše veliko veselje takoj na Kukovih prodih.

Do vrha je bilo še 600 metrov zelo samotnega sveta, razen gamsov, rožic in padajočega kamenja, ki ima naokrog kar precej možnih virov (recimo odbijajoči Vrh nad mužici), se tu ne dogaja dosti. Vzpon je strm, a večinoma ne moreče meliščast in gladko smo zlezli na vzhodni greben Kukove špice. Tu je bilo najprej prijetno poplezavati nad širnimi razgledi, pri najtežjem mestu pa se nam je ustavilo. Bojda ni težje od II, tako da sem spet vsa zmedena - ali je ta ocena prenizka ali sem jaz res tako nesposobna, da se mi to zdi precej težje (po moji oceni v dvojki še ni treba res razmišljati, kako zasukati boke?)? Kakor koli, vsega skupaj je za 30-40 metrov, najprej se jim je treba umakniti na krušljivo desno stran grebena, potem pa spet levo na rob in po njegovi levi naravnost gor. Z varovanjem od zgoraj ni posebnih težav. Do vrha potem ni več niti težko niti daleč, je pa krušljivo.
S pogledi na Amfiteater se nismo predolgo opajali, ker nismo čisto verjeli, da ne bo neviht, in so nas zaskrbeli črni oblaki nad Triglavom. Previdno smo se zbasali na Gulce, potem pa je sestop verjetno eden najugodnejših glede na razmerje med višinsko razliko in udobnostjo spusta: melišča, snežišča in mehka gozdna pot ... Poezija za kolena!

Velika, samotna tura skozi pozabljen svet. Ampak vseeno, krušljivemu Martuljku še ni uspelo, da bi me zares začaral, in tako je ostalo tudi tokrat.

Fotke najdete tule.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote ...