ponedeljek, 25. september 2023

Prvič na Triglav

Triglav spremlja kup bedastih stereotipov in idiotskih krilatic, med katerimi kraljuje tista, da nisi pravi Slovenec, če … To je seveda ponižujoče do gore (kot da je tako enostavna, da lahko na njej selfija stisne čisto vsak) in po nepotrebnem daje delo gorskim reševalcem, no, vsaj osebje koč okoli očaka si pa lahko mane roke ob visokih cenah in bolj ali manj stalni polni zasedenosti svojih namestitvenih zmožnosti. Ampak če odmislimo vse to, je Triglav še vedno lepa, krasna, mogočna in hudo visoka gora, ob kateri je težko ne reči »uau«, ko je pred tabo, poleg tega je pa še strahovito daleč, od koder koli se ga lotiš!

Zato je bil za Tastarejšo Triglav pravcati projekt leta (lahko bi celo rekla, da zanj trenira že od rojstva, kajti tura nanj je višja, daljša in težja od vsega, kar je prehodila do zdaj). Lotili smo se ga načrtno in bili od poletnih počitnic naprej stalni gostje v visokogorju, vse skupaj pa je spremljal najpomembnejši pogoj – puncina želja, da bi šla na vrh. Brez tega tja ne pride nobeden, ker je preprosto predaleč, da bi samo malo stisnil zobe za uro ali dve. Stiskanja zob je tukaj za dobra dva dneva … Da bosta morala biti nedelja in ponedeljek, sem se zaradi optimalnega razmerja med gnečo (čim manjšo) in potrebnim številom prostih delovnih dni (tudi čim manjšim) odločila že zdavnaj. Končno je vremenska napoved obetala ponedeljkovo jasnino po prehodu hladne fronte – akcija! Ekipo smo sestavljale tri generacije deklet iz naše družine (Mali je za Triglav sicer izkazal interes, vendar si je vstopnico v odpravo zapravil z nenehnim, neumornim, nehumanim negodovanjem vso pot na Mangart … in še nazaj z njega. Posebna zahvala gre torej Najdražjemu, ki je ostal z njim in nam omogočil feministični vzpon!).

Izlet bo nepozaben, to je bilo jasno že vnaprej, še bolj pa prvi dan, ko smo morale prisopihati iz Vrat, kamor sta nas prijazno dostavila in del poti pospremila najina moška, čez Luknjo na Dolič (Kredarica je bila bojda polna, čemur kar težko verjamem, a kdo sem jaz, da bom rekla NE malo daljši in malo manj zafolkani varianti?). S hojo nobena ni imela težav, pa čeprav Turbobabi sodi v kategorijo mlajših nad 70 let, za Tastarejšo je bila višinska razlika rekordna, mene je pa bremenilo slabih 15 kilc prtljage (tako je pač, če prenašaš kramo za dva človeka). Vzpon nam je zabelil dež, ki sicer ni pretiraval z intenzivnostjo, je bil pa vztrajen. Na Doliču se je spremenil v babje pšeno, ki je ob viharnem vetru vzbujalo mračne misli za naslednje jutro …

Podmladek je bil prvič v Vratih ...

... zato je bilo nekaj prepira glede vponke.

Pri bivaku pod Luknjo smo se poslovile od moških ...

Mučno šodrovje do ...

... Luknje. Par metrov pod robom je bilo že zatišje.

Dobrih 200 metrov sestopa.

In potem dolgo in počasi gor ...

... v ne ravno idealnem vremenu.

K sreči je bolj pršelo, tako da niti nismo bile mokre.

"Obetavni" pogled nazaj.

Do koče je pa dlje, kot izgleda.

Cene v koči so sicer triglavske, spanje je pa udobno
in osebje zelo prijazno.

K sreči je jutro upoštevalo obete vremenoslovcev in nas pozdravilo kristalno, rahlo zabeljeno s prvim poprhom in odevajoče se v zasanjane meglice. Vse je že dišalo po poeziji! Potem se pa na lepem z vzhoda (za božjo voljo, pa od kdaj vreme prihaja z vzhoda!?) pripelje črna plast visokih oblakov in Triglav zagrne v belino. Celotni plezalni del vzpona do najvišje točke smo torej opravile v megli. V spodnjem delu do Triglavske škrbine ga je začinil centimetrček snežne brozge – če bi sijalo sonce, bi se že stopila kot lanski sneg, tako pa nam je, če drugega ne, zmočila rokavice, da je Tastarejša, ki se sicer ni niti enkrat samkrat potožila zaradi česar koli, milo zajokala, češ da jo zebe v prste in da se boji, da ji bojo počrneli in jih bomo morali odrezati … Ker sem bila sama ves čas brez rokavic, me tovrstni strahovi niso najbolj skrbeli, moram pa v bodoče razmisliti, katere himalajistične zgodbice ji bom še pripovedovala. Plezanje je bilo ravno dovolj delikatno, da je odvrnilo večino supergarjev, a še vedno na meji sprejemljivega, da nismo obrnile tudi me.

Našo razglednico z vrha bi lahko predstavljal kateri kol bel list papirja. K sreči se je videl napis ALJAŽEV STOLP, naši nasmehi tudi, megla je pa skrila solzici, ki sta se (spontano in ne da bi se dogovarjali) utrnili tako meni kot Turbobabi. Kako človek z leti postane sentimentalen!

Jutro.


Čarobno.

Pogled na Kanjavec.

In ... konec.

Za spremembo je prišlo z vzhoda!

Snežni poprh v steni. Za večjo varnost smo se vse tri navezale na najino vrv.

V vsej naši krasoti ...

Triglav brez razgledov ima svoje prednosti – med sestopom po grebenu na Mali Triglav se nam skoraj ni bilo treba umikati nasproti hodečim. Skale so bile na tej strani suhe in oblaki so nam spust kvečjemu lajšali, da se ni videlo preveč prepadov na obeh straneh, je bilo pa težko ne preklinjati, kako neverjetno zlizani (da ne rečem »polizani«, kot pravi Mali) in drseči so kamni. Pod Malim Triglavom se je megla končno blagovolila odpirati. V zavetje za Planiko smo se zvalile že v soncu in požrle večino vsega, kar smo imele v nahrbtnikih. Do taksija na Pokljuki so nas ločile še štiri ure poštene hoje, ampak šele zadnji hip, tik preden smo zavile okrog Tosca, se je vsemogočni očak znebil oblačnega okrasja in se pred nami razbohotil v vsej svoji krasoti.

Iz megle.

Proti Planiki.

Vrh ostaja v oblaku.

Planika je sezono že zaključila.

Razjasnilo se je šele ob štirih, ko smo bile že mimo Velega polja.

Daaaaleč je še.

Pri viharniku, ki ga več ni ...

Zadnji vzpon - na Studorski preval.

Končno! Pot dol so lepo uredili ...

... tale je pa še ostal na Jezercih.

Večer na Konjščici.

Za zaključek: s Tastarejšo v hribih še zdaleč niso vse samo rožice, srčki in samorogi, ampak na tokratni turi je bila za čisto desetko. 30 kilometrov, več kot dva tisoč višincev, sedemnajst ur hoje v dveh dneh, vse to je prepešačila skoraj brez premora in brez enega samega jamra, brez zahteve po počitku, še skoraj brez hrane. No, malo lažem – v resnici se je zjokala, in to čisto na koncu, ko je šibala k avtu in si tik pred njim zvila nogo. Ali je jokala od bolečine ali od olajšanja, verjetno še sama ni vedela.

»Nič hudega, če ni bilo razgledov,« je na koncu modrovala Turbobabi. »Midve sva že bili na Triglavu, Tastarejša pa gotovo bo še kdaj.« Ali bo ali ne, bo njena odločitev, tole doživetje pa bo vsekakor nekaj, kar bo še dolgo ostalo z nami.

Turbo planina

Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipeva...