sreda, 26. februar 2020

Krive so hlače

Zakaj na pustni torek ni pametno imeti službenih sestankov: Mali je oznanil, da bo za pusta morski lev. Velik napredek, če upoštevamo, da je še pred par meseci v živalskem vrtu cvilil že samo, če je kdo nakazal smer gibanja proti bazenu. A predstava v zooju na Fuerteventuri je naredila svoje in tako sem bila postavljena pred zagatno nalogo, kako oblikovati prepričljiv kostum (oziroma dva, ker je njegovo idejo takojci zagrabila tudi Tastarejša). Kar izziv za nekoga, katerega šiviljske (ne)spretnosti so še po toliko letih predmet vsesplošnega družinskega posmeha! Nekako sem scumprala skupaj osem še kar uporabnih plavuti – za vsakega mladiča po dva para. Ko sem ju oblekla v črno in jima narisala še brke, sta bila prav prikupna, zelo zadovoljna in vsaj toliko prepoznavna, da so sosedje, potem ko smo jima med popoldanskim pustahrustanjem pojasnili, kaj predstavljata, odobravajoče prikimali.

Pustno jutro je potekalo razmeroma tekoče, je pa Malega zelo vznemirjal tudi moj kostum. Sploh se nisem nameravala šemiti, ampak ko so kolegice izrazile željo, da bi me videle v opravi, s katero sem lani obeležila svojo okroglo obletnico, si nisem dala dvakrat reči. 


»Tako lepa si, da kar dišiš,« je zavzdihnil Mali, ko sem v pritličje vkorakala kot tehno bejba. Pustimo ob strani, da je verjetno vohal nagravžni gel za lase, ki sem si ga v izobilju napacala na glavo – bila sem res prekrasna! Sine mi je takoj zaplenil ogrlico in si v nekem trenutku nehote strgal eno od plavuti, a s spenjačem in še nedotaknjeno plahto črne plastične pene, ki jo je iz svoje zaloge samoiniciativno in osvežujoče nesebično prispevala Tastarejša, smo rešili težavo in gladko prišli do trenutka, ko smo se v predsobi začeli oblačiti.

»Tvoje hlače bi mel,« je izjavil Mali. Očitno so se mu dopadle moje zlate hlače.

Sledila je scena, ki je v naši hiši na sporedu enkrat ali dvakrat na dan. Racionalna pojasnila, da ne bo šlo, so bila približno tako učinkovita kot pihanje na buške in poškodbe, Mali pa je v pogajanjih popustljiv toliko kot najradikalnejši teroristični kamikaze. Po nekaj minutah pregovarjanja, v katerih je ponavljal samo »Tvoje hlače bi mel«, je Najdražji že predlagal, da kaj pa, če bi mu jih dala samo za hip, a nobenega namena nisem imela slačiti tiste zoprne oprijete plastike med vrati. Sine je pritisk stopnjeval z vedno glasnejšim kričanjem in tuljenjem, jaz pa sem v odmev norela, da se moramo spakirati, ker bom zamudila. Končno je pat položaj rešil Najdražji, ki je iz omare privlekel nekakšne sinetove kavbojke in Mali je milostno prikimal, da to je pa v redu.

Med divjim kolesarjenjem v službo sem že kovala izgovore, da zamujam zaradi (prelepih) hlač. V resnici potem nisem bila pozna več kot par minut, sem pa na poti zašvicala kot še nikoli. Verjetno so se tako potile dame, ki so pred leti hujšale v Mr. Džirlotovih savna oblekah.

Ko sem prišla popoldne po Malega v vrtec, so me v njegovi skupini pozdravili miška, princeska, morski lev in pet gasilcev. Sine je bil malo razočaran, da nisem več »tekmo bejba«, a ves vesel, ko sem mu doma kot šal okrog vratu zavezala hlače njegovega hrepenenja. K sreči pa je bil pritisk vrstnikov močnejši od oprijetih hlač – na pepelnično jutro sva morala v vrtec odtrogati vso njegovo gasilsko opremo …

sobota, 15. februar 2020

Divji jug Fuerteventure

Preden koronorija odnese naše kanarske spomine v nepovrat, naj zaključim našo letošnjo kanarsko sago. Po hipijevski toplini odštekanega severa Fuerteventure od zadnjih nekaj dni na jugu nisem pričakovala veliko, pa bi morala – če bi le vrgla oko na zemljevid, ki na tem koncu kaže nenavadno oblikovan rep. Polotok Jandía je hecno ozek. Nikjer ni širši kot nekaj kilometrov, pa vendar so prav tu najvišji vrhovi otoka s Picom de la Zarza na čelu. Da se ne zlomijo naravnost v ocean, preprečujejo peščene plaže, ki Jandío obkrožajo z vseh strani. Na jugovzhodni, zavetrni strani so blage in prijazne, a žal nam je za rekordno dolge bosonoge sprehode zmanjkalo dni. Tako ali tako razglede nekoliko kvarita Morro Jable in Costa Calma, dva turistična giganta, poleg tega pa še kup manjših hotelskih kompleksov, da množice propadlih gradbenih projektov, ki kot srhljiva okostja štrlijo na vsakih par kilometrov, niti ne omenjam. Severna, privetrna stran Jandíe pa gleda proti Ameriki. Divja in skoraj v celoti neposeljena …

Za blage plaže na jugovzhodni obali nam je zmanjkalo časa. Bomo morali spet priti!

Čim bolj divje, tem bolj mikavno za nas! Eden od vrhuncev naših počitnic je bil zame pohod čez osrčje polotoka do znamenite plaže Cofete, kamor pripelje tudi edina cesta. Ko se konča Morro Jable (sem ta stavek drugače začela, ampak tega imena res ne znam spodobno sklanjati, hehe), je konec tudi asfalta, naprej po polotoku pa vodijo samo makadamske ceste. Malemu so se grozno v srce usedli buggyji, ki so v karavanah drveli mimo nas, meni pa se reveži predvsem smilili. Res ne razumem, zakaj bi se kdo po takem prahu hotel preganjati brez karoserije … Kreh kreh!

Po nekaj kilometrih smo parkirali na začetku Velike doline (Gran Valle), skozi katero smo odpešačili z zavetrne na privetrno stran Jandíe. Daleč res ni in sedlo na 347 m ni prav himalajsko visoko, se je pa v pusti dolini pod impresivnimi pobočji naredil tako brezvetrn kotel, da smo švicali kot konji in se počutili, kot bi bili na čisto pravem – in precej daljšem – trekingu. Srečevali smo tudi precej pohodnikov in kolesarjev, ki so se ture lotevali v obratni smeri, a ko smo prišli na Degollado de Cofete, mi je bilo takoj jasno, da so naredili napako. Kajti tako so bili popolnoma ob tisti uau efekt, ko se po razmeroma monotoni puščobi s sedla odpre pogled na … brezkončne plaže, ki jih prekinjajo nenavadni klifi, kot hiša velike neumorne valove, zaradi katerih tu tišina vedno glasno rohni, in na neužitne stene najvišjih vrhov, ki se repenčijo kot strašno, temno obzidje. Malo je tako osupljivih pogledov!

Na začetku Gran Valle.

Markacije ob poti.

Pogled nazaj, na pusto južno obalo.

Spust v Cofete.

Na severni strani je le malo hiš, na fotki je neka znamenita vila.

V Cofete pripelje makadamska cesta, zadaj ostenja najvišjih vrhov.

Sestop na severno stran, do zaselčiča Cofete, ki je, predvidevam, pretežno turistične narave, je slikovit in kar izpostavljen, a presenetljivo udoben po lepo nadelani mulatjeri. Od hiš bi lahko nadaljevali še kilometer do plaže, a smo se bali, da nam bo zmanjkalo časa. Dvakrat na dan namreč v Cofete pripelje avtobus redne linije. Cesta gre precej daleč naokrog čez enega od prelazov in se nato spektakularno spusti k morju. Ko smo čakali na prevoz, je sine ravno spal pri meni v nosilki, a se je v hipu zbudil, čim smo splezali v mašino … in še nekaj časa sedel čisto pri miru v strahovitem šoku. To namreč ni navaden avtobus, pač pa Unimogova pošast, ki smo ji mi rekli kar bus-džip-tovornjak. Makadamske ceste, po katerih vozi, so prevozne tudi za običajna vozila, a večina turistov je po njih vozila bolj posrano kot moj pokojni deda svojo katrco (po vseh cestah). Naš bus-džip-tovornjak pa ne. Ob tistih prepadih je tako drvel, da so se mu ostali avtomobili umikali kot prestrašene kure. In ko smo šibali mimo njih, smo se tudi mi počutili malo bolj možato, pa čeprav za veličastno šofersko predstavo nismo imeli nobenih zaslug. Celo Mali se je sčasoma sprostil, še več, te vožnje še danes ne more pozabiti. Tudi Najdražjega, ki je do avtomobilističnih zadev sicer razmeroma indiferenten, je precej navdihnila. Ko smo naslednji dan po teh cestah sami raziskovali skrajne rte polotoka Jandía, je suvereno pritiskal na plin in skakal čez luknje, kot da bi tudi mi imeli bus-džip-tovornjak z ogromnimi gumami in ne navadnega najetega avtomobila najnižjega razreda.

Tastarejša je v Cofetah hitro našla prijateljice. Mali je pa raje spal.

Bus-džip-tovornjak!

Svetilniček na samotni Punti Pesebre, eni od skrajnih točk Fuerteventure.

Pogled na severno stran polotoka Jandía. Foto: Najdražji.

Atlantik tu ne pozna šale.
Naša makina.

Pečine Jandíe, svetli pas v ozadju je ožina La Pared.

Geologi bi tu verjetno uživali še bolj, kot smo mi.
Pogled nazaj na Punto Pesebre.

Res srčkana pot nad klifi. Na Mali na sliki užaljeno drvi k Najdražjemu.


Ker sta naša mladiča že dovolj stara, smo se za konec vendarle vdali tudi pritiskom množic in se spravili pogledat otoško znamenitost št. 1, živalski vrt Oasis Wildlife Park. Ni mi šlo čisto zlahka, ker bolj kot v komercialno zabavo verjamem v naravo in ker bi vstopnina, ki smo jo morali izkašljati (pa je za Malega bilo še zastonj!), lahko bila dvakrat nižja, pa še vseeno ne bi bilo smešno poceni. A navsezadnje nam ni bilo žal. Živalski vrt je precej večji, kot izgleda na prvi pogled – z oddajanjem lesenih ciz, v katerih lahko vlačiš otroke naokrog, verjetno kar dobro služijo –, skrbno vzdrževan, in kot je edino smotrno, najbolj poudarja afriške živali. Njegov glavni mik pa je v štirih živalskih šovih.

Morski levi, s katerimi smo začeli, me sicer niso najbolj prepričali – ko živali v našo zabavo »plešejo« na Let it go, se v meni začne oglašati nekakšna borka za pravice …, čeprav resnici na ljubo ni bilo videti, da bi kdo hudo trpel. Vtis je začela popravljati predstava papig, ki so prhutale nad nami. Žal nobeden od mojega potomstva ni bil dovolj junaški, da bi svojo glavo ponudil kot kakadujevo promenado … Ti šovi imajo samo to nerodnost, da potekajo na zelo različnih lokacijah v živalskem vrtu, med njimi je pa prav malo časa. V četrt ure moraš recimo po koncu ene predstave priteči na čisto drugo stran zooja, za pasavce, nilske konje in vse ostalo, kar samo ždi v kletki ob poti in ne izvaja nobenih akrobacij, pa tako ali tako skoraj ne ostane časa. Da bi si prihranila nekaj letanja, sva se z Malim odpovedala drami plazilcev in se namesto tega pokratkočasila na (presenetljivo skromnem) otroškem igrišču, a komaj je sinetu uspelo snesti prvega od dnevnih sladoledov, že smo morali šibati naprej, na spektakel ptic ujed. Tukaj me pa kičasta glasba, ki je veličastno donela iz zvočnikov, ni niti malo motila, in prav zadovoljna sem bila zaradi svojega jezikovnega znanja, kajti kaj pa v takihle živalskih dokumentarcih zveni bolj kraljevsko kot španščina? Med nami, nad nami in okoli nas so letali sove, orli in jastrebi vseh sort, da smo vsi samo strmeli in sedeli čisto pri miru, kot nam je bilo zaukazano. S takimi krempljastimi velikani se res ne gre hecati. Najdražjega so pa kerlci, ki so skrbeli za to perjad, tako očarali, da je zadevo komentiral z vprašanjem: »A se da s tem ukvarjati tudi pri nas?«

Prizorišče za morske leve. Med drugim je največja žival špancirala tudi med nami.

Meni pa so bili tile bolj simpatični.

Živalski vrt ima tudi lep botanični vrt.

Eden od akterjev predstave ujed.

Scena za spektakel ujed. Predstavo smo pa raje gledali, kot da bi jo slikali.

Še nekaj za sineta: traktor-vlak, ki vozi po živalskem vrtu.

Za jahanje kamel smo bili preveč gorenjski.

Portret.
Vseeno pa turistični zoo ali katero od groznih letovišč niso bili zadnja točka naše Fuerteventure. Ne, za skrajni konec smo se čez peščeno ožino, kjer je postavljen eden od največjih parkov vetrnic na Kanarskih otokih, odpeljali v vas La Pared na severozahodni obali. Za slovo smo še enkrat videli, kako brez prestanka butajo valovi in kako megličasto se peni ocean, kako strašljivo se postavljajo pokonci pečine – in kako hitro si ob tem zmočimo hlače.

Naslednji dan smo bili z merjenjem temperature, ki so ga izvedli na nas na letališču v Bergamu, vse prehitro pahnjeni v realnost. Prehitro po osrečujočih, navdihujočih dveh tednih na otoku, od katerega nisem pričakovala nič in dobila ogromno, na otoku presenetljive praznine, skrajne skomercializiranosti in nepričakovane divjine. Tastarejša je večkrat potarnala, da ne bi šla domov, in že načrtovala, na katerega od Kanarcev bomo šli drugo leto Hierro. Celo Mali ni niti enkrat zasitnaril, kdaj se bomo vrnili, ampak je na koncu izustil samo: »Še kdaj bi šel tja.« Kaj več od tega bi si lahko še želeli?

Adijo, Atlantik!

Standardni zaključek vseh naših počitnic - na tej strani Mediterana ...

četrtek, 13. februar 2020

Ni važna pot, važen je cilj

Pico de la Zarza


Zaplotnikov Nejc ni imel čisto prav, vsaj ne v vseh primeru najvišjega vrha Fuerteventure. Kajti za samo pot na Pico de la Zarza bi bilo popolnoma vseeno, tudi če je ne bi bilo. Začne se sicer unikatno – če malo zaokrožim, lahko rečem, da kar na ničli, kar se tiče višine. Ampak odmisliti je treba nagravžni Ventura šoping center, pri katerem me je izvrgel bus, in prvih sto višincev je treba manevrirati po ulicah med velikimi hoteli. Kratka strmina na stranski vrh Talahijas (213 m) je čisto fletna, od tam je pa do vrha še slabih sedem kilometrov skrajno pustega slemena. Skoraj bi rekla, da mora biti pozimi tu idealno za turno smuko … Na solidnem makadamu, po katerem se ves čas cefedra, srečala samo enega gorskega kolesarja – res čudno, teren je za to idealen. Ves čas je nemarno pihalo, poleg tega pa poti ni nobene zanimivosti in tudi razgledi ne pomagajo: spodaj gnusni Morro Jable, eden od dveh turističnih centrov otoka, v dolini na levi puščavske poglede zastruplja umetna zelenina igrišča za golf, v dolini na desni pa nekakšen kamnolom ali rudnik. Človek kar ne ve, na katero stran raje ne bi gledal!

Lahko prepoznaven začetek vzpona: pri Burger Kingu. Juhej!

Pozimi bi se tu krasno turno smučalo, hehe. Poglede na eno strani "krasi" igrišče za golf ...

... na drugo rudniška krasota.

Z vršiča Talahijas izgleda še kar obetavno.

Na višini 500 metrov je sleme končno postalo malo bolj zeleno (če je za puščavo to mogoče trditi), zadnjih dvesto metrov do vrha pa se pot vsaj malo ustrmi in userpentini. Po dveh urah sem torej od morja prilezla na 812 metrov in videla, zakaj.

Potem se nekaj kilometrov ne dogaja nič.

Pogled nazaj.

Še sreča, da je bilo višje nekaj domačink.
 
Vrata pod vrhom. Čemu služijo, je težko reči, ker je ograja itak vsa polomljena.

Ker se na severozahodni strani odpre prepaden pogled na grobost Atlantika, na neumorne valove, ki razžirajo neskončne, podivjane plaže, na neposeljene bregove in na fantazijsko prišpičene vrhove polotoka Jandía. Fuerteventura me je tudi brez tega očarala, ampak dvojnost tako brutalne divjine na ozadju skrajnega turističnega razvoja me je pustila brez besed. Prav dosti se ji žal nisem mogla prepuščati, vetru je bilo na ostrem robu malo mar za moje tihe vzdihe. Ker sem primernejša pokrivala pozabila v apartmaju 30 kilometrov stran, sem si ušesa zaščitila z improviziranim turbanom iz srajce. Mogoče so pa zato mimoidoči čudno strmeli vame …

Uau! Pogled proti zahodu ...

... proti vzhodu. Atlantik divja na obeh straneh.

Moja turbanska oprava je vzbujala nekaj pozornosti.

Kaj dosti drugega kot sestopiti po isti duhamorni poti nisem mogla, ker na Pico de la Zarza ni druge označene možnosti (brezpotna kolovratenja po sosednjih grebenih sicer ne izgledajo neizvedljiva). Če izvzamem dva gorska tekača, ki sta me prehitela, sem bila zjutraj na gori prva, zdaj pa sem srečevala celo paleto pretežno nemško govorečih pohodnikov. Z ravno tako pisano paleto obutve. Približno pohodniško obutev sta imela samo dva para. Ker se pot spušča ves čas na jug, sem bila presneto vesela, da je bil to naš prvi oblačni počitniški dan, sicer bi me sonce skurilo kot jastoga. Sestop do ničle mi je malo skrajšal preostanek familije, ki je opoldne prevzel vlogo taksistov. Zaključek s kupovanjem malice v prvem Sparu je bil kruto komercialna streznitev, a vseeno … do bistva fuerteventurski!

Zelenje ob poti.

Pogled nazaj na vrh.

Takole strumno jo mahajo gor, z gozjarji in vetrovkami, torbičkami in sandali ...

torek, 11. februar 2020

Surferski paradiž

Severni del Fuerteventure


Preden smo se odpravili na sever Fuerteventure, sva bila z Najdražjim postavljena pred dilemo, v kateri kraj se nastaniti: v kraljestvo kanarskih sipin Corralejo ali v divjanju Atlantika bolj izpostavljeni El Cotillo? Dileme nisva imela dolgo, kajti Corralejo je eden od najrazvitejših delov otoka, in če sem se česa naučila med našimi bivanji na Kanarcih, je to to, da z izogibanjem tamkajšnjim turističnim meganaseljem ne zamudimo prav ničesar, kar bi bilo škoda zamuditi.

Kako prava je bila odločitev, smo se prepričali ob prvi vožnji skozi Corralejo. Z bližanjem centru se je vpadnica sprevrgla v široko avenijo, ob kateri so se eden za drugim nizali Tommy Hilfiger, Bershka, C & A, Prada in celo ogromna parfumerija z imenom – prisežem, ne zafrkavam se – Edelweiss! Do neke mere lahko štekam čudake z najrazličnejšimi hobiji in strastmi, kot so pohodništvo, vzdrževanje balkonskih vrtičkov ali obiskovanje srednjeveških sejmov, ampak zakaj bi šel skozi vse tegobe potovanja čez dobršen del oceana samo zato, da potem pohajaš po enakih trgovinah kot v domači Qlandii, tega pa ne bom nikoli razumela.

Cotillo pa je na zahodni obali Fuerteventure in na čisto drugem planetu. V mestecu je ena največjih gostot sklumpanih Volkswagnovih kombijev na tej strani Atlantika, seveda z obveznimi surferskimi nalepkami (od katerih me je najbolj nasmejala: »Surf sucks, go working!«). Na vsakem vogalu so tako ali drugače ozaveščeni izdelki domače obrti, zaznali pa smo tudi nadpovprečno visoko prisotnost dreadlockov, širokih hlač in uličnih kitaristov. Od Volkswagna imamo doma samo modelček »terorista« in s štrenami na glavi se je Najdražji pred leti samo spogledoval, premoremo pa zato kar nekaj hlamudrač in več kitar, kot jih lahko preštejem. Torej smo se v hipijevsko-surferskem paradižu takoj počutili kot doma! Nobeden od nas ni nor na vodne športe, a ob poigravanju z valovi na čudoviti plaži južno od Cotilla in občudovanju deskarjev, ki jim tu prej zmanjka moči kot valov, je Najdražji dahnil: »To bi pa rad enkrat probal.« In tudi je – čez par dni, ko ga je doletel kratek začetni tečaj deskanja na valovih. Po nekaj urah prekladanja deske po priobalni peni je bil videti grozno srečen, izmučen pa tako, kot da se že pet let ne bi ukvarjal z resnim športom. 

Kitovo okostje pri Cotillu. Ne se hecat, tu je pravi ocean!

Stari del El Cotilla.
Mozaiki na enem od trgov.

Peči za žganje apna.

Mlinov na veter je na otoku še precej, a nobeden več ne deluje.

Surferska plaža južno od Cotilla.

Na tejle sliki še oblečen ...

Najdražji v akciji.

Podmladek je očaral bar zraven osrednjega igrišča v Cotillu. Z velikansko škatlo igrač!

Če ste ljubitelji sončnih zahodov, so to kraji za vas.

Ampak vsej simpatičnosti Cotilla in odvratnosti Corraleja navkljub smo večino uporabnega časa v naših dneh namenili vzhodni obali – ko smo odkrili manj turistične dele, se nam Corralejo sploh ni zdel več tako grozen. Tukaj se namreč zgošča kar nekaj zanimivih otoških aktivnosti, poleg tega pa nas je v Corralejo vračal tudi neljubi dogodek. Med poskakujočim sestopom z bližnjega kraterčka Calderon Hondo sem namreč Malemu nesrečno stopila na prst na roki. KRC, je naredilo tam spodaj, UAAAAA, je zatulil Mali, in TUP, se je ustavilo moje srce. Kot se je izkazalo, ni bilo tako grozno, kot je izgledalo prvi hip. Urgenco smo sicer morali obiskati dvakrat, sem pa skoraj več časa porabila za zdravstveno papirologijo kot za samo čakanje in obravnavo. Mali je bil potem prav ponosen na par nalepk, ki mu jih sestra dala za nagrado, novo »punčko« na levi roki pa je nepričakovano pazljivo prekladal naokrog. Še nekaj tednov po dogodku, ko je prst že zgledno zaceljen, vztraja pri obližu. Ko zaspi, mu plastiko skrivaj odlepim, Mali je pa zjutraj ves začuden, češ spet mi je ponoči padlo dol …

Gremo na Calderon Hondo.

Vršni del vulkančka.

Prebivalke se prav nič ne bojijo ...

... in brez strahu pozirajo (pa tudi skačejo po nogah in nahrbtnikih).

Čisto fleten krater ...

Spust po vulkanskem šodru je bil tako zabaven, da ga je Mali šel večkrat. Dokler ni krcnilo ...

Izmučeni Mali s "punčko" na levi roki.
 
Še največje razočaranje naših počitnic je bil zame obisk otočka, ki sem se ga najbolj veselila. Isla de los Lobos, otok volkov (= morskih levov, ki so jih že zdavnaj poklali), leži par kilometrov od Corraleja. Ta nenaseljena puščoba je tako zelo zaščitena, da je za obisk treba zaprositi za posebno dovoljenje, kar je zvenelo obetavno. Pod vtisom našega lanskega obiska kanarskega konca sveta, fantastične, komaj poseljene La Graciose, sem pričakovala nekaj podobno očarljivega, deležni pa smo bili precej dolgočasnega vulkanskega pohoda, še celo famoznega dovoljenja ni nobeden preverjal. Dan sem si zapomnila samo po dveh stvareh: ko smo se začeli vračati od najbolj oddaljenega svetilnika na pomol, kjer pristajajo plovila s Fuerteventure, je Tastarejša začela grozno sitnariti. Težila je in težila z nemogočimi zahtevami in strahovi, vmes pa stokcala, da je zaspana. »Mogoče je pa res,« sva si rekla z Najdražjim. Ker je včasih enostavneje trpeti fizično kot psihično, sem si jo naložila na hrbet in jo namestila v sinetovo nosilko. Očitno se ni hecala – mrknila je skoraj v hipu in se v tisti pokončni, neudobno opičji pozi z nogami, ki so bingljale že precej proti tlom, smrče pustila odšerpati par kilometrov do prijetne otoške plaže.

Še bolj vznemirljiv pa je bil prevoz na otok. V Corraleju nas je v svoj vodni taksi poskusila zribariti cela avenija ponudnikov in nekako smo pristali v velikem napihljivem gliserju.

»Ali nas ne bo zmočilo?« sem spraševala, preden sem plačala.

»Ne, ne,« so mi zatrjevali. Niso se zlagali, poškropilo nas res ni, grozno je bilo pa vseeno. Čim smo zapustili zavetje pristanišča, je voznik privil gas, da smo začeli skakati po (sploh ne majhnih) valovih. Mladiča v mojem naročju sta jokala in milo prosila, naj ju močneje držim, da ne bosta padla v vodo. Samo upam lahko, da ju voznik ni upošteval, ker ju ni slišal, čeprav se mi zdi verjetneje, da je bil pač navaden psihopat, ki uživa v cviljenju nemočnih. Še posebej težko mi je bilo tolažiti naraščaj in mu zatrjevati, da je vse v redu in da se nam ne bo zgodilo nič groznega, ko pa je bila edina misel, ki sem jo čutila z želodcem in vsem ostalim: »Mamica moja, na pomoč, umrli bomo!« 

Zalivček z nekakšno vikendico na Lobosu.

Hoja je ravna in precej dolgočasna.

Eden redkih zanimivih pogledov.

Svetilnik na severu otoka. Zadaj je vulkanček, za katerega nam je zmanjkalo časa.

Menda je na Lobosu posebej specialno rastje. Kot nepoznavalka niti ne vem, ali sem slikala kaj zanimivega ali ne.

Šerpa.

Loboška plaža je kar prijetna z naravnim zatišjem pred valovi.

Kar nekaj strahu nam je nagnal v kosti.

Požrtija. Tastarejša je bila posebej nora na papas arrugadas (krompir v oblicah v sredini fotke).

Druga obvezna točka v okolici Corraleja so znamenite sipine, ki se v širokem, dolgem pasu razprostirajo južno od mesta. Ne samo, da so strašno fotogenične, ampak so tudi prostor neverjetno pozitivne energije. Pri čemer ne mislim na ezoteriko. Mi smo jih obiskali kar dvakrat; prvič je bil Mali hudo nenaspan/lačen in posledično tako siten, da smo se hitro pobrali zadovoljevat osnovnejše potrebe. A že naslednji dan smo se po turici na čudovito zračen, brezpotni vulkan Montaña Roja spet ustavili na sipinah. Tokrat je sineta kar odneslo in ni bilo videti, da se namerava še kdaj vrniti. Bos na toplem, suhem pesku težko ne postaneš otrok, a za odraslost ni tod nobene potrebe. Najprej sem se naše norčije še trudila fotografirati, potem sem pa zadevo prepustila instagramarjem z njihovimi kolesi, stojami in poskoki – mi smo v puščavi samo uživali.

Malo je krajev na svetu, ki v ljudeh vzbudijo toliko pristne sreče in prijaznih čustev. »Pocrkljal bi se,« je po končanem norenju izjavil naš Mali. Kar na lepem smo se na parkirišču vsi štirje objemali in ljubčkali kot majhni, bosonogi prašički. Po mojem sva oba z Najdražjim na skrivaj potočila solzico ali dve.

Montana Roja - v resnici precej lepša kot na sliki.
 
Na levo krater, na desno prepad proti Atlantiku, zadaj pa sipine Corraleja.


Malega je kar odneslo ...

Tobogan!



Matjažu za hrbtom

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špr...