Čez tri gore: Osmi kanarski otok

O kopici sreče, čudoviti estetiki grdega in kolesarjenju po La Graciosi

Ne bom trdila, da vsaka dijakinja srednje frizerske ve, koliko je Kanarskih otokov, ker bi se hitro zaklala, ko bi me kdo vprašal, koliko je Azorov, Sejšelov ali katerega drugega otočja, za katero mi zaenkrat ni bilo kaj dosti mar. Ampak recimo pa, da vsak, ki je kdaj bil na Kanarskih otokih in ga zanima vsaj kanček več od predrage pina colade v katerem od resortov, ve, da se jih tam ob afriški obali skupaj stiska toliko kot Sneguljčičinih miniaturnih ljubimcev: Tenerife, Gran Canaria, La Palma, La Gomera in Lanzarote, ki sva jih z Najdražjim in tako ali drugačno razvojno stopnjo vsaj enega otroka (na Tenerifu se je Tastarejša švercala v mojem trebuhu) že obiskala, pa El Hierro in Fuerteventure, ki nas čakata v naslednjih sezonah.

In potem se mi na lepem sesuje svet, ko se izkaže, da je Kanarskih otokov osem! Že res, da so ognjeniškega izvora in se sem ter tja zgodi, da se iz morja pojavi kak nov vulkanski otoček, ampak če bi kaj pljunilo iz globin morja sredi otočja, ki je vendarle del Evropske unije, bi pa to ja že slišala! Ko sem malo poguglala, pa sem ugotovila, da gre očitno za politično in jezikovno foro, ki je Slovenci ne razumemo dobro. Za nas je pač vsako kopno sredi morja otok, v španščini imajo pa menda več besed za to, in od junija 2018 je tudi La Graciosa priznana kot naseljen otok, s tem pa naj bi bila (oz. naj bi kmalu postala) priznana kot osmi Kanarski otok. Za turista sicer to ne pomeni dosti, še najbolj opazno je na rent-a-carjih, na katerih diskretne nalepke reklamirajo ostale kanarske otoke in sublimno ustvarjajo potovalne želje. Po novem se med njimi najde tudi takšen, na katerem piše »La Graciosa«.

Pretežni del Graciose, kot se vidi z razgledišča Mirador del Rio na Lanzarotu.
Iz Calete del Sebo (naselje na sliki) smo obkrožili najvišji vulkanček in segli vse do drugega naseljca, Pedra Barba, ki pa je na desni padel iz fotke.

Na otoček smo se spravili na enodnevnem izletu, pri tem pa nas je antimurphyjasto spremljal velik kup sreče. Najprej to, da je v prelivu med Lanzarotom in Gracioso morje dovolj zibajoče. Mali, ki se mu je ravno odpiralo časovno okno za opoldansko siesto, se je tako na ladji le naslonil name in hipoma zaspal. Če ne bi, bi imeli z zaspanim malčkom v nadaljevanju dneva kup težav, tako pa smo se lahko v miru naužili slikovite polurne vožnje pod strmimi pečinami severovzhodnega Lanzarota in se v Caleti del Sebo, največjem naselju na Graciosi, izkrcali prijetno ofrišani.

La Graciosa je hecen otočič z dvema naseljcema, obilo pretežno ravne, gole pustinje, par vulkančki in kupom lepih plaž z impresivnimi valovi ter manj impresivnimi plavalnimi možnostmi za vse, ki bi to radi počeli brez deske. Vesternovsko prašno Caleto del Sebo smo ocenili kot zatočišče ostarelih hipijev, hardcore deskarjev na valovih in odštekanih iskalcev odklopa, otok nasploh pa je sila zanimiv predstavnik estetike grdega. Kajti scene, ko se za puščobno sivino nakazujejo modra divjina Atlantika in strme stene ostalih otokov iz arhipelaga Chinijo v ozadju, so čisto nezemske in moje skromne fotke, na hitro nastreljane fotke jim niti približno ne delajo usluge.

Naša druga sreča tega dne je bila, da smo se na Gracioso spravili po navdihu mojega brata, ki je zadevo familijarno obiskal nekaj mesecev pred nami. Če bi šli mi tja sami od sebe, bi po otoku gotovo pešačili, kar bi bilo peklensko. Crkovali bi na vročem soncu, žrli prah po ravnini, se verjetno vmes trikrat spičili in videli bore malo. Tako pa smo sledili njegovim priporočilom in severno polovico otoka obkrožili kot večina odraslih obiskovalcev – s kolesom.

Razen ob morju so ulice v Caleti del Sebo takole kavbojske.

Ekipa je pripravljena!

Omejitev 30 km/h (kot da bi lahko vozil hitreje), džipi in kolesarji. To je to, kar se dogaja na teh cestah.

Graciosa ima nekaj cest, ampak hitro smo uvideli, zakaj v floti za izposoji ni kakšnih elegantnih damskih koles, pač pa samo robustne mašine s širokimi gumami. Makadami so tako razrukani, da na otoku preživijo samo džipi – in to ne malomeščanski pozerji, s katerimi je preplavljena celinska Evropa, pač pa pravi, landroverji, toyote in podobno, ki naokoli prevažajo turiste in njihove deske – saj dosti drugega se tod tako ali tako ne dogaja. In sreča je bila tudi, da je Mali na sedežu za mano veselo vriskal na vseh harmonikah, čez katere smo poskakovali. Raje sploh nisem razmišljala, kakšna štala bi bila, če mu sedenje za mojim hrbtom naenkrat ne bi bilo pogodu.

V štirih urah smo prevozili približno 19 kilometrov. Čeprav je otok pretežno raven, ta številka ni tako nedolžna, kot se zdi – z otroškima tovoroma na prtljažniku in z močnim vetrom, ki ne piha vedno v pravo smer, je bilo vse skupaj kar aerobna vadba. Podkrepljena z nažigajočim afriškim soncem, ki me je v domovino poslalo lepo zapečeno. Še dodaten izziv je bilo kolesarjenje po območju s peščenimi sipinami, za katere si celo s svojim skromnim meteorološkim in geografskim znanjem upam trditi, da so se prišmuglale direktno iz bližnje Sahare. Da si s kolesom na tako mehkem pesku ne smem dovoliti preveč, sem že vedela, z dodatnim potnikom pa sploh nisem hotela eksperimentirati, zato sva kak odsek tudi prehodila.

Razdalje so varljive in peš bi se kar namučili.

Prelepo!

Baje da ni ta prava, ampak nam je bila vseeno všeč.

Na vzhodni strani otoka kolesarjenje upočasnjujejo sipine.

Najlepšo plažo na otoku nam je uspelo zgrešiti, a smo bili že z nadomestkom, ki nas je zavedel kak kilometer pred njo, več kot zadovoljni. Tako zelo, da sploh nismo dojeli, da to ni prava stvar, in smo razsvetljenje doživeli šele zvečer. »Doma« na Lanzarotu sem se namreč spet priborila do vodnička z opisi, ki se je obnašal, kot se vodnički pač obnašajo, in nas čakal tam, kjer nam res ni koristil. In glej ga zlomka, sploh nismo bili na Playi de las Conchas! Povratka na Gracioso v kratkem sicer še ne načrtujem, da bi popravili napako, ampak ker je bilo naše kolesarjenje vendarle prvovrstno doživetje in eden od lanzarotskih vrhuncev, se ne bom pridušala, da nikoli več …