Teleport domov

O presenetljivem zadnjem dnevu na potovanju, še eni vrhunski Manriquejevi atrakciji in tem, zakaj sploh potujemo z otroki

Ne vem, ali ima prste vmes golo naključje ali kozmična potreba po ravnovesju, ampak v enaki meri, kot je bil naš odhod na Lanzarote dramatičen, je bil povratek prijeten in eleganten. Tako gladko nam je teklo, kot bi se postavili pod čarobne žarke in se nazaj domov kar teleportirali …

Pakiranje in praznjenje apartmajev sta ponavadi čisti kaos, tokrat pa sem, medtem ko je Najdražji dopoldne metal skupaj naše premoženje v preveliko število potovalk, vreč in nahrbtnikov, z otrokoma spokojno obredla vse »znamenitosti« v prikupnem mestecu Punta Mujeres: bazenček ob razbiti vulkanski obali, ob katerem je celo par kvadratnih metrov peska za bagersko igranje, otroško igrišče (s samo eno gugalnico, kar bi lahko bilo usodno, a smo preživeli brez srditih ozemeljskih spopadov) in srce kraja, lokalni minimarket, ki je hkrati kavarna, okrepčevalnica in zbirališče vsega, kar miga. Tako smo se točno ob uri napakirali v našega C3-ja in se odpeljali na sredidnevno siesto za Malega. 

Zadnji večer na Lanzarotu. Po 12 dneh smo dobili celo malo dežja.

 

Obala okoli Punte Mujeres je precej neuporabna.

Minimarket v Punti Mujeres, duša kraja.

Tik pred odhodom iz do sedaj najboljšega apartmaja
na Kanarcih sta mladiča odkrila "rezervni postelji".

Slabo urico kasneje je bil gospodič dovolj ofrišan, da smo lahko odkljukali zadnjo atrakcijo na našem seznamu, Jardín de Cactus. Kot sem menda že pisala, se za botanične vrtove običajno odločim, kadar res nimam nobene boljše izbire, ampak tale je čisto svoja kategorija. Prste vmes je imel seveda César Manrique, ki je na Lanzarotu še bolj vsevišnji kot pri nas Plečnik, in kar smo videli od njega, je fajn celo za nas, popolne amaterje. Ob delu takega talenta se spet spomniš, da se res skriva v manj in da je žal tako minimalističen občutek za barve, materiale in oblike vse preredek dar pri tistih, ki se profesionalno bavijo s takimi rečmi. Kakor koli že, za amfiteater kaktusov, ki se gnetejo pod nadvse dekorativnim mlinom na veter, je možno porabiti deset minut ali pa deset ur. Mi smo bili nekje vmes (vseeno pa bližje spodnji strani kontinuuma). Tastarejšo so kaktusi dejansko kar pritegnili, Malega pa so predvsem očarale ribe v ribniku. Kar nekaj časa je stal nad njimi in – s svojo novoodkrito zgovornostjo – glasno komentiral njihove velikosti. »Ibe! Ibe!« Še čudno, da jim ni rekel kiti, kot imenuje vsa plavajoča bitja. 

 

Famozni mlin na veter (tudi na naslovnici Lonely Planeta)
in moji najljubši debelajsasti kaktusi.

Ribe!

Duhovit je pa bil, tale Manrique.

Zelo duhovit!

Ker smo do odhoda na letališče imeli še nekaj ur, sva za mladiča uprizorila generalko povratka domov – odpeljali smo se na plažo ob našem prvem apartmaju, ki je tako rekoč tik pod vzletno pisto. Kakšno veselje in sreča, ko sta prepoznala znane kraje! Vrhunec je bil kot zakleto petnajst minut pred slovesom, ko sta naga letala po prijetni mivki proti umirjenim valovom in norela od čiste radosti.

Tudi v nadaljevanju je šlo vse gladko. Še na letalu, ki je odhajalo z rahlo zamudo, je Mali veseljačil, čvekal in poskakoval, ko se je bilo treba usesti in privezati, pa je vse mirno dopustil. Kar je bilo glede na divjanje – pa čeprav pogojeno z boleznijo – ki ga je uprizoril ob prihodu, prav osvežujoče. Kmalu po vzletu je Tastarejša, ki je že rekordni šesti dan zapored preživela brez popoldanskega spanca, krepnila in se še v Benetkah ne bi zbudila, če je ne bi podrezali pokonci. Mali je spal le kako uro, potem se pa ubogi črv ni mogel dovolj udobno namestiti v mojem naročju (kje so tisti časi, ko mu je bilo to prvovrstno ležišče?!) in sem ga raje kar predramila. Običajno se sicer pametnih telefonov v povezavi z otroki izogibam kot hudič križa, v skrajni sili pa naredim izjemo, tako da sva preostanek leta srečno gledala fotografije in štiri uri so kar nekako minile.

Naša prtljaga je prišla takojci, in ko smo jo privlekli na oddaljen rob beneškega letališča, je tja ravno zavil kombi z našega, še bolj oddaljenega parkirišča. Tam je naš avto takoj vžgal kljub skoraj dvotedenskemu počitku, in edina nadlega je bila, da je bilo treba spraskati šipe. Ampak medtem ko je Najdražjega nohtalo v prste, smo z otrokoma čepeli v ogreti čakalnici in se sladkali z vročo čokolado iz avtomata. Ob enih ponoči. Strašno dobro se jima je zdelo! In ko smo zdrveli proti domu, je Mali mirno in tiho klonil pod težo spanca brez kakršnega koli cirkusa. Tastarejša je pa še kako uro budna čepela v svojem sedežu, da ja ne bi zamudila prihoda domov. Moja kri, ni kaj! Šele ko sem ji obljubila, da jo bom zbudila, ko pridemo domov, se je vdala. Hja, pa sem na seznam prelomljenih dodala še eno obljubo … 

"Naša" plaža v bližini letališča. Tako skromnih valov nismo velikokrat videli.

Ne, ni napaka. Praktično vse počitnice zaokrožimo s sprehodom na Sv. Jakoba.
Tokrat je Mali večino poti pretekel sam.

Tako prijeten dan je bil, da se je v enem od trenutkov, ko smo vsi štirje mirno ždeli in se prepuščali prevažanju, name na lepem spustil čuden oblak, mešanica nečesa lepega, ljubečega, spokojnega, skoraj blagoslovljenega. Seveda sem se ga ustrašila, ker taka lepa, umirjena občutja, ko gledam svoja otroka in se čudim, kako imam lahko ravno jaz najboljša otroka pod soncem, so pa ja razlog za paniko! Potem sem se pa spomnila, da gre verjetno samo za oblak sreče in ljubezni in da je to pravzaprav tudi odgovor na vprašanje, zakaj se nam je sploh treba iti potovanja z otroki. Kajti tega seveda ne počnemo zato, da bi spoznavali neznane kraje – delež tega je v primerjavi s časom, ki ga porabimo za prevažanje do tja in za preprosto obstajanje nekje, tako rekoč zanemarljiv. Prav tako tega ne delamo zaradi pristnih stikov z domačini in drugimi popotniki – še sami s sabo imamo toliko opravka, da komaj zmoremo. In tudi ne gre za spoznavanje samega sebe, kakršno je tako pomemben del solo ekspedicij – za to je človek čisto preveč izčrpan. Ampak tole – ta balonček ljubezni, ta občutek družinske povezanosti, ko se vse dni mečkaš z otroki, ki te ližejo in grizejo in se plazijo po tebi, ko si z njimi od trenutka, ko odprejo oči, do trenutka, ko zvečer omagajo, v vseh veseljaških norenjih in v vseh glasnih krizah – to je pa tisto, česar doma, kjer slej ko prej vsakega odnese na svoj konec in po svojih opravkih, pač ni.

Seveda že tuhtam, kdaj in kam gremo spet.