Zatikaje na Lanzarote

O razlogih za plavanje sredi februarja, čudaških naravovarstvenih ukrepih in zdravilni moči atlantske večne pomladi

Vse predolgo že odlašam s prvim javljanjem z naših zimskih počitnic na Kanarskih otokih – vsak večer izčrpana od »dopusta« čakam navdih, da bi napisala kaj špasnega, ampak ker ga očitno ne bo, je najbolje, da napišem kar tako, kot je. Po lanski Siciliji smo se letos namenili izrabiti zadnje mesece, ko en član naše družine še lahko leti brezplačno, za spoznavanje Lanzarota. Ta vulkanski košček sveta ob afriški obali ima v kanarski ogrlici to oteževalno okoliščino, da je za nas že peti Kanarski otok po vrsti in da je konkurenca res močna, saj lahko tiste, ki jih že poznam, mirno označim kot ene od najbolj fascinantnih koščkov planeta. Množični turizem gor ali dol.

Prvi teden smo raziskovali južni del Lanzarota. Čisto zanimiv je, vsepovsod vulkani in vulkančki, sem in tja kakšna palma, sicer pa vse pusto, črno. Čisto zanimiv – ampak nič posebnega. Tej goli puščavi manjkata tista pritlehna kanarska lepota in veličastno odrezana divjina, kakršni te na ostalih otokih pričaka za vsakim vogalom. Vulkanov in vulkančkov sem prehodila že preveč, da bi me lanzarotski osupnili. Atlantski valovi na jugozahodni obali so strašljivi, ampak ker ne deskamo in se morja na sploh bolj bojimo kot ne, jih kaj več kot fotografirati nismo mogli. In »papagajska« plaža na nenavadno pustem južnem rtu je bila čisto luškana, a vendarle smo sredi atlantske zime in žal sem preveč mevžasta, da bi se kot kleni britanski in nemški soturisti ležerno namakala v hladni vodi. Zaplavala sem vseeno – predvsem zaradi pomanjkljivo razvitega segmenta lanzarotske infrastrukture, ki pokriva izločevalne potrebe turistov. Domačini namreč še niso zapopadli, da je razmerje med številom domačih in najetih avtomobilov na cestah izrazito v prid slednjim in da morajo njihovi potniki kdaj tudi kje odtočiti. Z drugimi besedami, diksijev in podobnega na parkiriščih ne poznajo. In kaj sem hotela drugega sredi zelo odprte pustinje, kot da sem šla tistih nekaj kapljic izpustit v vodo. No, se pa vsaj lahko pohvalim, da sem februarja plavala v Atlantiku! 

Otroški čevlji + vulkanski kamenčki = ne najboljša kombinacija.

Vulkanska bomba za Caldero Colorado.

Tipična pokrajina južnega Lanzarota.

Orjaški valovi na jugozahodni obali, El Golfo.

Los Hervideros, kjer divje morje sreča polje lave.

Playa del Papagayo na jugu otoka. Zadaj že Fuerteventura.

Obala je divja ...

... in lepa, ampak na brutalen način.

Ena glavnih znamenitosti na jugu je Narodni park Timanfaya. Gre za vulkan, ki je v 18. stoletju opustošil otok. Kanarci so se odločili za nenavaden pristop k zaščiti narave: park je v glavnem nedostopen, po njem je prepovedano hoditi razen po nekaj poteh na obrobju. Saj vem, da sem okoljevarstvena amaterka, ampak zakaj je treba tako skrbno čuvati vulkanski teren, ki ga bo tako ali tako slej ko prej spet razneslo, mi ni čisto jasno. Še posebej zato, ker so v osrčje parka pripeljali najbolj masovni turizem. Z glavnega parkirišča namreč vsakih nekaj minut šibajo avtobusi, v katerih te pol urice vozijo med glavnimi kraterji, polji lave in podobno. Vse skupaj je množično, a zelo regulirano, kajti zadeve si lahko ogledaš samo iz avtobusa. Pravzaprav bi si lahko prihranili čas in denar in obiskovalce strpali v kinodvorano, kjer bi prizore pokazali kar na filmu, kajti osebnejšega stika z vulkanom tu pač ni. In približno tako hitro, kot tisto fotko iz busa prilepiš na Instagram, na Timanfayo tudi pozabiš. Trije kerlci na sedežu poleg našega, očitno skrokani od kdo ve kakšnih nočnih aktivnosti, so denimo vožnjo predremali, le vmes so nekajkrat blagovolili zasukati vratove. Pa saj ne rečem, da sem jaz odnesla dosti več, ker sem se večino časa na sedežu ubadala s tem, ali mi bo Mali v naročju začel peniti ali ne. 

Tipičen prizor izpod Timanfaye. Zato ker neprehodno,
neskončno "dragoceno" lavo ljudje "res" uničimo ...

Še najbolj spomina vreden prizor s Timanfaye - tamkajšnja restavracija za žar uporablja kar vroči zrak iz vulkana. Predvidevam, da to tudi mastno zaračuna.

In potem je tu še precej bolj osebni razlog, zakaj mi tole pisanje ni steklo. Odhodi na dopust so itak stresni, če ti pa sine dan pred odhodom zakuha, je stvar še toliko bolj napeta. Sploh v družini, v kateri imata starša diametralno nasprotna stališča do otroških bolezni (mene so denimo domači svoje čase hecali, da bi morala delati kot vojaška zdravnica, češ da nobeden ni zame nikoli dovolj bolan). Do zadnjega sva oklevala, ali naj dopust in vse, kar je bilo vloženo vanj, raje odmislimo, a nato je zmagala gorenjska škrtost. Malega sva našopala s calpolom, se založila s tolikšno priročno lekarno, da smo bili na letališču deležni kontrole kot še nikoli, in smo šli … najprej par uric z avtom do Benetk … pa noč v apartmaju … pa vlačenje po beneškem letališču … pa štiri urice na letalu … Vse skupaj, začinjeno z vnetljivo ledenimi družinskimi odnosi, se zmeša v godljo, ki jo raje hitro pogoltneš in še hitreje izločiš. 

Za vzhičenje nad pogledi iz letališkega terminala nisi nikoli preveč bolan.

Najboljše zdravilo za zimske bolezni: "naša" plaža.

Mali je bil na delu brez premora.

Če ni bilo druge, sta pa njegov bager in tovornjak
rila po pasjih drekcih pod palmo pred apartmajem.

Ampak Mali je s steklenimi očmi in žalostnim obrazom preživel vse potovalne napore in takoj po prihodu na plažo, kjer vlada večna atlantska pomlad, začel žareti z novo močjo. Kaj hitro je pogruntal, da biti bos ni nekaj slabega, in tudi nage rite se je nehal braniti, čim se je južno sonce dvignilo dovolj visoko nad jutranji hlad. V nekaj dneh so bili pozabljeni kašlji, smrklji in vročine, vzporedno s tem pa se je dvigala tudi naša morala. Potem smo se pa še preselili na sever otoka, kjer se je začela čisto druga zgodba. Precej bolj kanarska in precej bolj po našem okusu.