Kraljestvo mehanizacije

O najmočnejšem družinskem članu, spremembi osebnega imena in pomenu gradbene mehanizacije za reševanje družinskih prepirčkov

Veriga je samo tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, ampak na kar ob tem ne pomislimo, je, da potem ubogi švohcani revček dobi tolikšen pomen, da v bistvu postane najmočnejši … In tako je v naši družini najmočnejši tisti, ki je v resnici najslabotnejši – najmlajši.

Kar dolgo časa je tempo celotne familije diktirala Tastarejša, ki se resnici na ljubo še zdaj ni v celoti sprijaznila s tem, da ni več središče širnega vesoljstva, in si občasno še da duška s kakim nepotrebnim cviležem ali brezplodnim skakanjem v naročje takrat, ko je najmanj primerno. Ampak z njo smo več kot eno leto noreli ob vsakem objektu, ki bi ga lahko vsaj približno povezali z gasilci, in še danes mi vsak gasilski avto majčkeno polepša dan. Potem si je večer pred odhodom na naše lanske sicilijanske počitnice v živo ogledala muzikal Pepelka in kar naenkrat so se v hišo naselile princeske. Zgodilo se je celo, da je Tastarejša prijaznim mimoidočim na vprašanje, kako ji je ime, lepo odgovorila in dodala: »Ampak ko bom velika, se bom preimenovala v Pepelko.« Starša za njo sva žarela, a težko bi rekla, ali od ponosa ali od sramu. Tudi načičkana oprava, v kateri je nekaj časa letala po hribih, je od mene terjala kar nekaj starševske empatije, ampak balerinke so jo k sreči svinjsko ožulile, moja poučevanja o stilu pa so obrodila toliko sadov, da se punca zdaj smeje sama sebi, kako je »dala nase vse naenkrat, ko je bila majhna«, in da »kako se pa to res ne dela«.

Zdaj, ko je Mali samo še kakih 75 % vesoljca, pa počasi on postaja naša ritemsekcija in svet se nam že nekaj časa vrti okrog kmetijske in gradbene mehanizacije. Naš arzenal igrač se je napolnil s traktorji in bagri vseh oblik, velikosti in materialov. Imamo jih na papirju, v treh dimenzijah in na nalepkah, kamor koli gremo, pa smo seveda osredotočeni predvsem na tovrstne stroje. Mali je sposoben opaziti traktor na razdalji, ki bi zadovoljila celo ostrostrelce. Prej si niti približno nisem predstavljala, da je traktorjev in bagrov polna vsa država! Ampak to je verjetno tako kot z nosečnicami – dokler ne doleti tebe, jih sploh ne opaziš, potem pa se naenkrat zdi, da na ulici kar vsaka druga prenaša trebuh, ki je prevelik, da bi bil pivski. 

Nikamor brez svete dvojice BAGA + NAK (bager + tovornjak)!

Zanimivo je tudi, kaj sem se ob tem naučila. Ena od prvih stvari, ki sem jo naredila, je bila, da sem šla preverit, ali se bager sklanja bagra ali bagerja … Jezikoslovka pač. Potem pa sem se ob branju nepreštevnih otroških knjigic, ki so brez dvoma izziv tudi za prevajalce, podučila, da ni vsak traktor traktor, ampak da imaš fensi traktorje in stare pafkače (prleški termin, ob katerem se je Tastarejša izmojstrila v izgovoru f-ja), da obstajajo bagri, buldožerji in nakladalniki, pa da lahko, če imaš res velikansko srečo, naletiš celo na planirni plug in mali demper, ki je pa sploh moj najljubši.

Mali svet mojega Malega se dejansko vrti okrog teh vozil. Prva beseda, ko se zjutraj v postelji usede v svoj surikata položaj, je kajpada: »Baba!« (Traktor!) Ali ni krasno, da je to njegova ena in edina, srečna misel!? Prvi glagol, ki ga je uporabil, je bil kaka, pa ne v smislu izločanja živih bitij, ampak v zvezi baba kaka. Oh, koliko traktorjev, ki kakajo (= zlivajo gnojnico iz cisterne), sem narisala v zadnjih mesecih …

Zanimanja za mehanizacijo se je nalezla tudi Tastarejša. Če je prej recimo risala samo krasna dekleta, damske torbice in ptičje hišice ali kak drug, iz vrtca uvožen motiv, je, potem ko sem za sina nakracala žblj bagrov, tudi ona pridno začela posnemati te stroje. Ker je pametna punca, pa se je seveda naučila s temi pojmi tudi manipulirati. Recimo: odkar je Mali bolj verbalen, se s sestro pogosto spičita glede velepomembnih zadev. Tastarejša pogosto že dojema, da barva skodelice ne bo usodno vplivala na njeno življenje, in popusti, včasih se pa vseeno ne da. Če tudi ona vztraja pri svojem, se vse skupaj seveda sprevrže v vsesplošno cviljenje ali še kaj glasnejšega.

Zadnjič smo na poti iz vrtca prišli do točke, kjer lahko nadaljujemo po pločniku ob Dunajski ali pa jo prečkamo skozi podhod na drugo stran. Mali se je nedvoumno nameril proti podhodu, Tastarejša je zacvilila »Ne, gremo po tej strani!«, meni pa je bilo med njima res popolnoma vseeno in nisem hotela izbrati nobene strani. Malega, ki je bil na mojih ramah, sem torej odložila na tla in rekla: »Zmenita se sama! Do takrat ne gremo nikamor.«

Nisem vedela, kako dolgo bo trajalo cviluckanje, ampak Tastarejša je prebrisana lisica. Takoj je privzela nekoliko višji in počasnejši pedagoški ton, s kakršnim govorijo starejše sestre, in vprašala Malega: »A bi rad … BAGER gledal? A gremo po tej strani?« Že od samega navdušenja v njenem glasu je Mali vzkliknil »Ja!« in zadeva je bila rešena.

Oh, da bi mu bilo dano še dolgo ostati v nedolžnem kraljestvu, ki ga poganjajo traktorji in bagri!