petek, 27. julij 2018

Flomastrska straža

O lačnih v Afriki, malem umetniku in risanju delovnih strojev


Red in čistoča nista ravno naša stalna družinska člana. Ne živimo v svinjaku, to je res. Igrače, ki jih podmladek pušča raztreščene po vsej dnevni sobi, z Najdražjim vsak večer pospraviva (za kar porabiva dvajsetkrat več časa, kot ga rabita mladiča za razmetavanje). Kake hude sterilnosti pa pri nas vseeno ni. Kolonija pajkov po kotih je vsak dan večja – počasi jih bomo morali poimenovati, da jih bomo ločili med sabo –, stalno bivališče na tleh pa imajo ljubke mucice iz prahu. Da ne omenjam kaosa v avtomobilih. »Jao, kako nagravžen avto imate,« se vsakokrat od srca zgrozi moj oče, ki je daleč od radikalnega čistuna. Ampak preverjeno vem, da je čistoča v avtu pri nas vnaprej izgubljena bitka. Vsako vozilo smo sposobni spremeniti v drobtinolom v prve pol ure uporabe.

Na dveh področjih pa sem vendarle občutljiva glede packanja. Očitno sem še dovolj stare šole, da me vsako igračkanje ali spakovanje s hrano zaboli. Prav v jezik se moram ugrizniti, da ne začnem dušebrižniško (čeprav žal še vedno realno) pridigati o »lačnih otrocih v Afriki«, in raje težačim z drugimi besedami. Drugo pa je likovno ustvarjanje. Zdaj, ko odrašča Mali, šele vidim, kakšno srečo smo imeli s Tastarejšo, ki je taka pridkana punčka: odkar je prvič prijela pisalo v roke, se je vestno držala svojega papirja in le sem ter tja malo poeksperimentirala, kako je risati po drugi podlagi. Največ škode v teh poskusih je utrpela (in še trpi) njena koža – zgodilo se je že, da sem se ob pogledu na njene noge ustrašila, da se je že razcvetela v plodno žensko, pa se je izkazalo, da je bil na delu le rdeč flomaster. Še sreča, ker res še nisem psihično pripravljena na pogovore o vseh »radostih«, ki doletijo človeške samice. 

Bager. Artist: moja malenkost, barvni stajling: Tastarejša

Mali je pa čisto druga pesem, z njim imamo doma pravega umetnika (Pedenjpedovega tipa). Od risarskih pripomočkov ga zanimajo samo flomastri, vse ostalo očitno pušča preslabotno sled. Čim je ugotovil, kako se odprejo, je začel z veseljem ustvarjati po vsem: po papirju, po tleh, po oblekah, po pohištvu in igračah, po žlicah in hrani. Zadnjič je strašil naokoli z roza kodrčki in zelenimi uhlji ... Zato je bila v dnevni sobi vzpostavljena flomastrska straža: čim je Mali dobil v roke pisalo, sva ga Najdražji ali jaz skupaj s flomastrom in zvezkom posadila v njegov stolček za mizo (tisti prebrisani Ikein, kajpada, iz katerega se ne more zbasati sam), kjer lahko v miru čečka. Dovolj jasnovidna sva, da naše stare, zmahane jedilne mize ob prenovi hiše še nisva zamenjala … Ker pa je število odraslih stražarjev v hiši omejeno, s strahom čakam, kdaj bo Mali ugotovil, da so nadvse priročna podlaga za čečkanje tudi stene (odkar so v hiši mladiči z zapacanimi ročicami, bele tako ali tako že davno niso več).

Olajševalna okoliščina pri drugem otroku pa je, da vem, da večina nadlog mine sama od sebe. Vse, kar moram narediti, je, da vztrajno težačim in potrpežljivo čakam. Tako je tudi Mali po nekaj tednih zapopadel, da se ne riše kar po čemer koli, in mu le redko kdaj uide na nepapirnato podlago. Juhej! Smo pa zdaj postali sužnji novega modnega trenda. Čim sine odpre flomaster, priteče do odraslega in glasno zahteva: »Ba!« Če je v igri Najdražji, mu mora narisati traktor, jaz pa sem abonirana za bagre. Prej nikoli v življenju nisem risala gradbenih strojev, po tridesetih in več skicaj pa se lahko pohvalim, da so moji bagri že precej napredovali. Ali pa tudi ne … Oni dan je flomaster zgrabila Tastarejša in meni nič, tebi nič narisala – bager. Prav zamalo se mi je zdelo, nič slabši ni bil od mojega! Naj poudarim, da ga ni risala nikoli prej. Hmph. Komaj čakam, da bodo aktualni drugi motivi, pri katerih preprosto blestim. Navijam za vesele pujske (kaj zato, če niso ravno veristični) ali mačke, ki jih pa res obvladam – celo v dveh pozah!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Počitnice v traktorskem raju

O Ziljski dolini, kravohodih in avstrijskem Elvisu Ko je bila Tastarejša v najbolj gasilski fazi, sem se dela njenega navdušenja nehote ...