Katero je lepo ime

Med basanjem z gozdnimi jagodami na travnikih pod vrhom Dobrče se je z nasprotne strani pojavil moj ljubi prijatelj. Na hitrico sva poklepetala, medtem ko se je Mali sramežljivo motal okrog mojih nog.

»To je moj dobri prijatelj Luka,« sem sinetu razložila, ko je prijatelja odneslo naprej.

Takoj je preklopil v analitično prestavo zakajev brez odgovora: »Zakaj mu je ime Luka?«

»Ne vem, verjetno mu je tako dala ime njegova mama.«

Pojasnilo je Mali sprejel s tipičnim: »Aha.« Ampak ni mu bilo dovolj, torej je ponovil: »Zakaj mu je ime Luka?«

Hm. »Zakaj sprašuješ, a ti ni lepo ime?«

»Ne.«

»Katero je pa zate lepo ime?«

Pričakovala sem seveda, da bo rekel Jure, ampak tega, kar je sledilo, nikoli ne bi mogla uganiti. Strumno je izjavil: »Dinozaver.«

…

»In katero še?«

»Bager.«

Če se bosta moja mladiča čez cirka poldrugo desetletje, ko bosta postala polno opravilna državljana Slovenije, zaradi kdove katerih bizarnih vzgibov odločila, da se preimenujeta v skladu s svojimi ranimi otroškimi preferencami, bom torej postala ponosna mama – Dinozavra in Pepelke.

Bodoči gospodič Dinozaver?

Mini treking

1300 višinskih metrov in 21 kilometrov niso prav hude številke. Zdrav 21-letnik naj bi jih zmogel brez pretiranega musklfibra. Mi smo sicer zdravi, ampak 21 je povprečna starost naše odpravice, zato smo imeli v glavnem vsi kar precej musklfibra. Pa čeprav smo si pot iz Lepene prek Bogatinskega sedla v Bohinj vzeli kot pravi pravcati mini treking in jo razdelili na tri dni hoje.

Tastarejšo smo v prejšnjih tednih že malo pripravljali, a s tolikšnimi višinskimi razlikami se njene noge še niso soočale, tako da se ji je skoraj 700 nič posebej atraktivnih višincev do Krnskega jezera kar poznalo in za nas hitreje kot z dvakratno časovnico sploh ni šlo. Najdražji je bolehal za nekakšno poletno virozo, a je vseeno junaško trogal večino robe za celotno odpravico, se pravi poleg kopice toplih in rezervnih oblačil še vrečo jabolk, tri različne zobne paste (eno za odrasla in dve otroški), dve knjigici in celo en jogurt z bonbončki. Je bilo treba s podstrešja privleči kar moj najogromnejši nahrbtnik, tako zvano debelo Berto! Jaz pa sem poleg manjšega nahrbtnika prenašala Malega. Kajti fante se je, kot bi jih štel, po petdesetih prehojenih korakih redno postavil pred moje noge, se nastavil s hrbtom proti meni in dvignil roke v zrak. Če se po čudežu nisem spotaknila čezenj, sem si lahko privoščila kvečjemu starševski »Kje pa je čarobna besedica?« (prosim, kakopak), preden sem si ga zadegala. In tako sva trenirala vsakih nekaj sto metrov, na rame in spet na tla, mir sem pa imela samo, če je v bobi malo zaspal. Toda šparal se je samo do trenutka, ko smo prišli na cilj dnevne etape. Vsi izčrpani smo se zavalili na prvo posteljo, klop ali ležalnik, Mali pa je lepo frišen in pripravljen na športanje skakal in letal naokrog, razglašal, da »gre na izlet«, in nas vlačil še na razne večerne passegiate.

Ena nostalgična z zgornje postaje žičnice do Krnskih jezer
(pred par leti je takole pozirala samo Tastarejša). 

Planina Duplje

Večer pri Krnskem jezeru. Krn se nam je skrival v megli.

Na dvorišču za kočo je imel Mali grozno veliko dela.

Druga oteževalna okoliščina trekinga z otroki je, da ni poceni. Čeprav podmladek v kočah spi še zastonj, spanje vendarle nekaj nanese, še dražja pa je hrana, ob kateri se mi je kolcalo po pregrešnih polpenzionih v avstrijskih ali nemških kočah, ki se v primerjavi s skromno klasiko jote, ričeta in štrukljev sploh ne zdijo tako zelo dragi. Tako Koča pri Krnskih jezerih kot Dom na Komni imata oznako »družinam prijazna koča«, ampak dosti več kot tablica to ni. Res je, da se osebje otrokom in družinam prijazno nasmiha, a razen par ofucanih namiznih iger in kičastih otroških knjigic ni nikjer nobene infrastrukture za najmlajše. Mogoče se mi malo naivno zdi, da en tobogan in gugalnica vendarle nista taka reč, ampak dobro, Mali je bil čisto zadovoljen tudi s peskom na dvorišču za kočo, ki ga je prekopaval s svojim miniaturnim bagerčkom. Toda ko smo se znašli v sobi s štirimi pogradi in brez ene same ograje, sva morala z Najdražjim pokazati kar nekaj iznajdljivosti, da sva vsem nočnim premetovalcem zagotovila varno spanje. Najdražji, ki kot edinec ni tako domač na pogradih kot jaz, si v najvišje nadstropje na Komni sploh ni upal in je jogi raje zvlekel kar na tla. 

Nekje med Šmohorjema, zadaj Krn, spredaj desno jaz (na nek način).

Najprej sem hotela na Debeljak, ampak še sreča, da nisem.
Tiste vršne trave so se mi iz jutranje perspektive zdele nemarno strme.

Proti Bogatinskemu sedlu

Kar nekaj domišljije je bilo treba, da smo premagali vse krize.

Tretja oteževalna okoliščina pa je logistične sorte, saj je zaključek v Bohinju presneto daleč od izhodišča. Mi smo to rešili z jokerjem v podobi Najdražjega, ki je tretje jutro na Komni pobasal debelo Berto in oddirjal nazaj v Lepeno po avto. Premleti je moral precej več razdalje kot mi in se nato še dve uri vozačkati čez Vršič itn., a vseeno ga v Bohinju nismo prav dosti čakali. Dolgi, neprivlačni sestop je bil zame z mladičema konkreten zalogaj, ki pa smo ga preživeli s samo eno večjo krizo. Uspešno jo je rešil kruh s pašteto in že smo zmagoslavno odšteli neskončne serpentine do ničle pri trumah turistov pod Savico.

Zakaj bi torej to počeli? Hja, v osnovi zaradi tega, ker so zame dolgi pohodi sol življenja in bi, če bi družinski tempo diktirala jaz, vsaj en dopust na leto preživela s pretežkim nahrbtnikom daleč stran od prvega avtomobila. Je pa res, da je v solo izvedbi to bistveno lažje kot v četvero. Sredi nemarne vročine pod Bogatinskim sedlom se je Najdražji pridušal, da se tega ne gremo nikoli več, ampak ko je bilo v dolini najhujše za nami, ni bil več tako radikalen. Kajti bolj zaspana družina, kakršna smo mi, drugače ne more preživeti toliko časa nad gravž cono, kot je moje delovno ime za območje pod gozdno mejo, ki ga odrasli med pristopom v višave na hitro prehodimo in ponavadi komaj opazimo, otroškim nožicam pa vzamejo večino dneva in jim razen gozda, ovinkov in fizičnega napora ponujajo le malo atrakcij. Tokrat smo brez časovnih skrbi prebili ves večer na »plaži« Krnskega jezera. Mladiča sta plezala po skalah, se basala z gozdnimi jagodami in spolzko usodo izzivala, kateri bo prej prekršil pravila TNP in telebnil v vodo. Midva pa sva si lahko v miru ogledovala dolgolase bejbe, ki so si v pajkicah in oprijetih majčkah dajale duška z nastavljanjem v najbolj instagramabilne poze. Najdražji mi (upam, da v šali) očita, da mi grejo na živce samo zaradi tega, ker sem jim fouš, in verjetno ima kar prav. Jaz bi si lahko vse popoldne izpahovala kolke, pa se ne bi znala niti približno naštimati kot prava kardašijanka.

Do Komne je še daleč. In vroče!

Tudi traktor smo vlačili s sabo. Foto: Mali

Dami počivata, Mali uživa v pesku.

Planina na Kraju. Ponavadi sem bila tudi v snegu.

Večerne plohe za Komno. K nam niso segle.

In potem so tu igrivi psi, mali traktorček pri koči in planina Duplje s svojimi kravami, ovcami in dvema zelo športnima pujsoma. Megličasti, zaspani hlad v zgodnjem jutru. Pa moj ukradeni krog čez oba Šmohorja, ki mi je s prgiščem brezpotja in sestopom po čudoviti, zapuščeni mulatjeri dal nekaj adrenalinskega zagona za nadaljnje leto. (Malo ga je sicer odžrla vrnitev h koči, kjer me je čakal scagan preostanek familije. Kot zakleto se je Mali menda zbudil že ob šestih in eno uro tulil »Mami, hočem mami!«, da je odmevalo po vsej dolini. Kaj naj rečem, zaspanci v koči so nam lahko še hvaležni …) Pa presenetljivo samotni pohod čez rajski vrt Bogatinskega sedla in utrujajoči marš do Koče pod Bogatinom, ki mi je dal vedeti, da Tastarejšo čisto preveč šparamo, saj punca zmore še pa še! Pa norenje z najstniško mačko na tratici pred Komno. Oddaljen pogled na jezne plohe nad Bohinjem. In seveda polhkasto spanje, v katerega je Tastarejša, ki je do zadnjega – če ni slučajno ležala in zbirala moči – skakala in plezala in norela, padla v približno minuti. Da ne rečem, da je ob pol petih popoldne, ko smo se po srhljivo dragem skoku v jezero v Ribčevem Lazu začeli voziti proti domu, tako kapitalno zaspala, da se je zbudila šele ob šestih. Naslednje jutro!

Nikoli ne morem biti prepričana, a mislim, da je bilo tudi mladičema všeč. Tastarejša je večkrat izjavila, da bi kar v obeh kočah ostala »za celo večnost«, med vožnjo domov pa se je tudi Mali pritožil, da ne bi šel domov. »Kam pa bi šel?« sva ga vprašala. Njegov odgovor je bil najmilejša glasba za moja ušesa: »Na en hrib!«

Tastarejša je hitro zakapirala, kako se mora igrati z mlado muco.
Mali je pa samo udrihal po mački s travico, a je bil vseeno srečen.

S Komne je Mali presenetljivo veliko šel celo sam.

Zmaga!

Fantomček iz opere

Pred leti sva se s Turbobabi spravili raziskovat neko divjino v Savinjskih Alpah. Res je bila hudo divja. Mogoče bi se nama kdo smejal, ampak gozd je bil tako strm in izpostavljen, da sva se brez oklevanja varovali z vrvjo! Zahtevnost terena in napovedane klavrne atmosferske razmere so naju nad prvim zaguljenim mestom obrnile. Še danes ne vem, po kakšnem čudežu sem se v enem kosu zbasala nazaj na varno, kajti ko sem se sredi sitne prečke zgrabila za priročno smrečico … aaaAAAAAAA!!! Zapeklo in zabolelo me je, da sem samo še histerično kričala in mahala z rokami. Izplen: po rokah in obrazu sem fasala šest ali sedem osjih pikov, naslednje jutro pa sem se zbudila kot fantom iz opere sreča Jakico Racman. Zabuhla in otečena sem se zatekla k prvi zdravnici, ki se je diskretno trudila, da ne bi preveč strmela vame. Vaja se je ponovila v lekarni in prav hvaležna sem bila, da sem so moji lasje vsaj malo zakrili moj komični fris. 

Ena za spomin ... Malega vam pa ne pokažem.

Na to štorijo iz svojega preteklega življenja sem se spomnila, ker mi je danes, ko sem odprla vrata igralnice v vrtcu, v naročje skočil fantomček iz opere. Če ne bi imel sumljivo znanih kodrčkov in če ne bi živahno čebljal in se smejal, sploh ne bi pogruntala, da je stvorček Mali. Revež namreč strašno tekne komarjem, žal pa njegovo telesce nebodigatreba zoološke zalege, za katero premorem samo besedišče, ki ne sodi niti na blog, ne prenaša prav dobro. Eden od tigrastih ga je sredi sončnega dopoldneva užvajznil na sredino čela, popoldne se je sine – kljub pričakovanemu karanju svoje roditeljice – spuščal po toboganu z glavo naprej in se v nekem trenutku s prej omenjenim čelom zaletel naravnost v sestrino ozadje. Rezultat se je razbohotil naslednji dan: spaka iz zabuhlega čela, razširjenega boksarskega nosu in pogleda, ki je pod napihnjenimi vekami še najbolj spominjal na otožno-razigrano kravico. Priznam, kar težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da je bila prvo občutje, ki me je prevzelo ob tem, panična nejevera. Je ta neznani dinozavrček res sad moje krvi?! Šele ko sem zavestno pogoltnila cmok, sem se lahko prepustila neznanskemu sočutju do nosorogca. Ki pa ga smešna maska ni prav nič motila in je še naprej razgrajal naokrog, kakor da ni nič.

Tako moja kot sinetova zgodba sta se hitro in srečno končali. Moj obraz se je v dnevu ali dveh vrnil v običajne lepotne okvirje (kar kakopak ne pomeni dosti), Mali je pa tudi hitro spet postal moj zlati, skuštrani pobalin. Le da me je tokrat spet cuknilo zavedanje, kakšno salamensko srečo imam, da imam dva tako lepa, zdrava in ravno prav navihana mladiča. Tega pač nima vsak.

Spravni pogovor

Situacija: Mali je najprej po tleh zmetal vse kamenčke, ki si jih je z igrišča uvozila Tastarejša (in za katere sem ji seveda rekla, naj jih ne nosi noter), dvakrat namerno stresel najbolj mičkene legokocke iz sestrine škatle in ušpičil še nekaj primerljivih pobalinstev. Po kratkem pranju možganov, posledičnem tolaženju in še enem prehranjevanju se je spravil na kahlo lulat, meditirat, igrat ali kar koli že. Tastarejši se je zazdelo, da mora še ona pristaviti svoj piskrček k mojemu moraliziranju, ki je bilo sicer že davno pozabljeno, in je prisedla k njemu na tla. 

Tole je poskus prepisa njunega pogovora:

Tastarejša: »Poslušaj me, zdaj se bova neki zmenila.« Opa. »Ne vem, če me boš poslušal, ampak jaz ti bom še vseeno povedala.« Hm, očitno me takrat, ko sem ji težila s podobnimi staršizmi in me je na videz popolnoma ignorirala, vendarle je poslušala!

Mali: sedi na kahli in se igra z avtki.

Tastarejša: »Še zdaj sem žalostna zaradi tega, kar si prej naredil.«

Mali: jo poboža po laseh.

Tastarejša: »Jaz ne vem, a boš ti to nardil …«

Mali: jo še vedno skuša božati.

Tastarejša: »… ne vem … mogoče boš, mogoče ne boš …« Hu, očitno bo iz svoje pozicije moči zahtevala strašno opravičilo in hudo kesanje! »… in a ti lahko neki povem …« Tudi ona se malo igra z avtomobilčki. »… ne vem … če mi lahko to pomagaš …«

Mali: vozi avtke: »Brrrrrm.«

Tastarejša: »Če znaš …« Aha, zdaj pa pride …

Tastarejša: malo gleda med avtki: »Če boš lahko narisal res ful dober bager …« Prime enega od bagerčkov. »In boš gledal tega bagra in boš narisal žlico in to vmes in boš narisal ti tega bagra in … A ti neki pokažem?«

Mali: nekaj mu je uspelo sestaviti. »Oooo! Evo, evo, evo!«

Konec pogovora: oba si popevata in se igrata z avtomobilčki.

Podobnost z reševanjem sporov med odraslimi verjetno ni naključna.

Kampiranje ob Soči

O začetniških napakah pri postavljanju šotora, gozdnih jagodah na Zapotoku in dreku. Tokrat z r-jem.

Če dobro premislim, nisem kampiranja nikoli marala. Če še malo bolje pomislim, je bila večina noči, ki se jih še danes spominjam kot res slabe, preživeta v šotoru. Ponavadi v dežju. Ampak leta abstinence so naredila svoje in na začetku poletja me je prešinila briljantna ideja, da bi pa mogoče spet začeli kampirati. Ker nas je od časov, ko smo se še matrali pod milim nebom, v familiji nekoliko več, smo si morali omisliti večji šotor, in kar nekaj energije (bolj virtualne, pa vseeno) sem vložila v izbiro optimalnega. Ko se nam je končno vse poklopilo, smo se spravili v naš skoraj tradicionalni kamp na južni strani Vršiča.

Po klavrnem začetku, ko kljub še kar temeljitemu preiskovanju podstrešja in drugih, manj verjetnih koncev hiše nisva našla spalnih vreč (njihovo skrivnostno izginotje zaenkrat sodi med X-fajle, kajti v najinih glavah je glede tega popolna črnina), sva bila z Najdražjim še kar zadovoljna, ker se med postavljanjem zatočišča niti nisva preveč osmešila. Seveda do trenutka, ko sva potuhtala, da sva šotor obrnila narobe. Kot bi to počela prvič, sva pozabila, da morajo glave biti pri vratih, v nasprotnem primeru zna kdo (recimo jaz) sredi noči doživeti klavstrofobični napad. Pri tem šotoru se je izkazalo, da je problem še hujši, kajti njegov (očitno) zadnji del je tako nizek, da je tam skoraj nemogoče imeti glavo. Da bi ga obrnila, bi ga morala popolnoma podreti, ampak ob vseh spolnih organih neke matere, ki so med postavljanjem spremljali zabijanje mehkih klinov v kamnita tla, se za to možnost nisva odločila. Kot tudi ne za spanje z glavami navzdol. Ulegli smo se torej, kot sva si zmotno, a prvotno zamislila, z glavami v zadnjem delu šotora. Nevedna mladiča nista opazila, da kar koli ne štima, in sta se vso noč mirno kotalila po blazinah sem ter tja, kot sta navajena iz domačih postelj. Ker pa se je naš šotorčič izneveril meram na papirju in smo napihnjeni blazini komaj stlačili vanj, sva imela midva glavi vso noč prekriti s čudno visečo notranjo mrežico šotora. Da ne dolgovezim – stvar je bila čisto premajhna, grozno neudobna in v najtanjših možnih spalkah, ki sva ju pač edini našla, tudi nekoliko preveč sveža za komforten počitek. Za nameček nas je drugo noč namesto šumenja mlade Soče v sen zazibalo pogrmevanje nevihte. No, vsaj mladiča, midva pa sva večer preždela v paniki, da bo šotor, katerega dimenzije sva očitno prignala do roba, jezno popustil in nas prepustil na milost in nemilost nalivu. Na srečo se ni izneveril papirnatim obljubam o vodnem stolpcu itn., ampak mene so vseeno vso noč obhajali neprijetni spomini na takšne in drugačne poplavljene šotore. Tako da vse kaže, da se bomo ob letu osorej spet zatekli v tisto leseno kočico, ki se jo da najeti v kampu in je tako suha, topla in udobna … 

Zgleda, da prodajamo šotor. Vodo dobro drži,
samo malček majhen je za štiri ...

Razen tega nam je bilo pa v Trenti kot vedno fajn. Tastarejšo smo gnali vse do planine Zapotok, kar je velik triumf – zaenkrat njena najdaljša tura. Kadar koli! Jamranja niti ni bilo preveč, pa čeprav je bilo med vzponom nadležno vroče. Zavarovana mesta, ki jo grozno osrečujejo, in predvsem enakomerna spremljava gozdnih jagod, ki sva si jih neumorno delili, so pač naredili svoje. Lesena kočura na planini je še enako romantično zanemarjena, kot je vedno bila, dovolj poguma za boleče bliskovit skok v komaj rojeni potoček pa je zbrala samo ena predstavnica familije. Mali je dobršen del poti (in kar nekaj pesti gozdnih jagod) prespal na hrbtu enega od staršev in mu je bolj kot hribovski izlet v srce sedel večer pred info centrom TNP, kjer je vzhičeno opazoval, kako traktor zavija bale sena v plastiko … Drugi dan nam je uspelo prehoditi lep kos Soške poti, kjer je bilo precej manj jagod in precej več angleščine, najbolj zadovoljujoče pa je bilo dejstvo, da se je le hip zatem, ko smo se usedli v avto, iz kuhajoče se črnine kapitalno usulo. 

Do konca Zadnje Trente se kar vleče.

Jagode pomagajo.

Pa barbika tudi. Oziroma smo morali mi pomagati njej.

 

Planina Zapotok. Nad Grintavcem se kuha.

Vrhunec za Malega

Bili smo tudi nespodobni in neekološki. Naga barbika na postelji iz mahu.

Na Soški poti pri Plajerju. Pot je tako trapasto speljana, da balvane zlahka zgrešiš.

A kot običajno je bil najbolj nepozabni del vikenda nepričakovan. Doletel nas je že med vožnjo v Trento. Vršiške ride so res nadležne in Mali je ravno začenjal nergati, ko je Tastarejša izjavila: »Drek!« Kar je itak ena njegovih najljubših besed, ampak bodite pozorni – ne »djek« ali »dlek«, pač pa »drek«. S poštenim, slovenskim r-jem. Njena nova pridobljena zmožnost jo je tako navdušila, da je preostanek časa prizadevno vadila in torej skakala po Trenti, mrmrajoč »trtrtrtrtr«. Vsa ponosna se je spravila učit tudi svojega bratca. Kajpak ni dojel, za kaj sploh gre, ampak je vseeno ponavljal svoj »djek«. In smo bili vsi zadovoljni.