Pred leti sva se s Turbobabi spravili raziskovat neko divjino v Savinjskih Alpah. Res je bila hudo divja. Mogoče bi se nama kdo smejal, ampak gozd je bil tako strm in izpostavljen, da sva se brez oklevanja varovali z vrvjo! Zahtevnost terena in napovedane klavrne atmosferske razmere so naju nad prvim zaguljenim mestom obrnile. Še danes ne vem, po kakšnem čudežu sem se v enem kosu zbasala nazaj na varno, kajti ko sem se sredi sitne prečke zgrabila za priročno smrečico … aaaAAAAAAA!!! Zapeklo in zabolelo me je, da sem samo še histerično kričala in mahala z rokami. Izplen: po rokah in obrazu sem fasala šest ali sedem osjih pikov, naslednje jutro pa sem se zbudila kot fantom iz opere sreča Jakico Racman. Zabuhla in otečena sem se zatekla k prvi zdravnici, ki se je diskretno trudila, da ne bi preveč strmela vame. Vaja se je ponovila v lekarni in prav hvaležna sem bila, da sem so moji lasje vsaj malo zakrili moj komični fris.
Na to štorijo iz svojega preteklega življenja sem se spomnila, ker mi je danes, ko sem odprla vrata igralnice v vrtcu, v naročje skočil fantomček iz opere. Če ne bi imel sumljivo znanih kodrčkov in če ne bi živahno čebljal in se smejal, sploh ne bi pogruntala, da je stvorček Mali. Revež namreč strašno tekne komarjem, žal pa njegovo telesce nebodigatreba zoološke zalege, za katero premorem samo besedišče, ki ne sodi niti na blog, ne prenaša prav dobro. Eden od tigrastih ga je sredi sončnega dopoldneva užvajznil na sredino čela, popoldne se je sine – kljub pričakovanemu karanju svoje roditeljice – spuščal po toboganu z glavo naprej in se v nekem trenutku s prej omenjenim čelom zaletel naravnost v sestrino ozadje. Rezultat se je razbohotil naslednji dan: spaka iz zabuhlega čela, razširjenega boksarskega nosu in pogleda, ki je pod napihnjenimi vekami še najbolj spominjal na otožno-razigrano kravico. Priznam, kar težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da je bila prvo občutje, ki me je prevzelo ob tem, panična nejevera. Je ta neznani dinozavrček res sad moje krvi?! Šele ko sem zavestno pogoltnila cmok, sem se lahko prepustila neznanskemu sočutju do nosorogca. Ki pa ga smešna maska ni prav nič motila in je še naprej razgrajal naokrog, kakor da ni nič.
Tako moja kot sinetova zgodba sta se hitro in srečno končali. Moj obraz se je v dnevu ali dveh vrnil v običajne lepotne okvirje (kar kakopak ne pomeni dosti), Mali je pa tudi hitro spet postal moj zlati, skuštrani pobalin. Le da me je tokrat spet cuknilo zavedanje, kakšno salamensko srečo imam, da imam dva tako lepa, zdrava in ravno prav navihana mladiča. Tega pač nima vsak.
 |
| Ena za spomin ... Malega vam pa ne pokažem. |
Na to štorijo iz svojega preteklega življenja sem se spomnila, ker mi je danes, ko sem odprla vrata igralnice v vrtcu, v naročje skočil fantomček iz opere. Če ne bi imel sumljivo znanih kodrčkov in če ne bi živahno čebljal in se smejal, sploh ne bi pogruntala, da je stvorček Mali. Revež namreč strašno tekne komarjem, žal pa njegovo telesce nebodigatreba zoološke zalege, za katero premorem samo besedišče, ki ne sodi niti na blog, ne prenaša prav dobro. Eden od tigrastih ga je sredi sončnega dopoldneva užvajznil na sredino čela, popoldne se je sine – kljub pričakovanemu karanju svoje roditeljice – spuščal po toboganu z glavo naprej in se v nekem trenutku s prej omenjenim čelom zaletel naravnost v sestrino ozadje. Rezultat se je razbohotil naslednji dan: spaka iz zabuhlega čela, razširjenega boksarskega nosu in pogleda, ki je pod napihnjenimi vekami še najbolj spominjal na otožno-razigrano kravico. Priznam, kar težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da je bila prvo občutje, ki me je prevzelo ob tem, panična nejevera. Je ta neznani dinozavrček res sad moje krvi?! Šele ko sem zavestno pogoltnila cmok, sem se lahko prepustila neznanskemu sočutju do nosorogca. Ki pa ga smešna maska ni prav nič motila in je še naprej razgrajal naokrog, kakor da ni nič.
Tako moja kot sinetova zgodba sta se hitro in srečno končali. Moj obraz se je v dnevu ali dveh vrnil v običajne lepotne okvirje (kar kakopak ne pomeni dosti), Mali je pa tudi hitro spet postal moj zlati, skuštrani pobalin. Le da me je tokrat spet cuknilo zavedanje, kakšno salamensko srečo imam, da imam dva tako lepa, zdrava in ravno prav navihana mladiča. Tega pač nima vsak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar