Mini treking

1300 višinskih metrov in 21 kilometrov niso prav hude številke. Zdrav 21-letnik naj bi jih zmogel brez pretiranega musklfibra. Mi smo sicer zdravi, ampak 21 je povprečna starost naše odpravice, zato smo imeli v glavnem vsi kar precej musklfibra. Pa čeprav smo si pot iz Lepene prek Bogatinskega sedla v Bohinj vzeli kot pravi pravcati mini treking in jo razdelili na tri dni hoje.

Tastarejšo smo v prejšnjih tednih že malo pripravljali, a s tolikšnimi višinskimi razlikami se njene noge še niso soočale, tako da se ji je skoraj 700 nič posebej atraktivnih višincev do Krnskega jezera kar poznalo in za nas hitreje kot z dvakratno časovnico sploh ni šlo. Najdražji je bolehal za nekakšno poletno virozo, a je vseeno junaško trogal večino robe za celotno odpravico, se pravi poleg kopice toplih in rezervnih oblačil še vrečo jabolk, tri različne zobne paste (eno za odrasla in dve otroški), dve knjigici in celo en jogurt z bonbončki. Je bilo treba s podstrešja privleči kar moj najogromnejši nahrbtnik, tako zvano debelo Berto! Jaz pa sem poleg manjšega nahrbtnika prenašala Malega. Kajti fante se je, kot bi jih štel, po petdesetih prehojenih korakih redno postavil pred moje noge, se nastavil s hrbtom proti meni in dvignil roke v zrak. Če se po čudežu nisem spotaknila čezenj, sem si lahko privoščila kvečjemu starševski »Kje pa je čarobna besedica?« (prosim, kakopak), preden sem si ga zadegala. In tako sva trenirala vsakih nekaj sto metrov, na rame in spet na tla, mir sem pa imela samo, če je v bobi malo zaspal. Toda šparal se je samo do trenutka, ko smo prišli na cilj dnevne etape. Vsi izčrpani smo se zavalili na prvo posteljo, klop ali ležalnik, Mali pa je lepo frišen in pripravljen na športanje skakal in letal naokrog, razglašal, da »gre na izlet«, in nas vlačil še na razne večerne passegiate.

Ena nostalgična z zgornje postaje žičnice do Krnskih jezer
(pred par leti je takole pozirala samo Tastarejša). 

Planina Duplje

Večer pri Krnskem jezeru. Krn se nam je skrival v megli.

Na dvorišču za kočo je imel Mali grozno veliko dela.

Druga oteževalna okoliščina trekinga z otroki je, da ni poceni. Čeprav podmladek v kočah spi še zastonj, spanje vendarle nekaj nanese, še dražja pa je hrana, ob kateri se mi je kolcalo po pregrešnih polpenzionih v avstrijskih ali nemških kočah, ki se v primerjavi s skromno klasiko jote, ričeta in štrukljev sploh ne zdijo tako zelo dragi. Tako Koča pri Krnskih jezerih kot Dom na Komni imata oznako »družinam prijazna koča«, ampak dosti več kot tablica to ni. Res je, da se osebje otrokom in družinam prijazno nasmiha, a razen par ofucanih namiznih iger in kičastih otroških knjigic ni nikjer nobene infrastrukture za najmlajše. Mogoče se mi malo naivno zdi, da en tobogan in gugalnica vendarle nista taka reč, ampak dobro, Mali je bil čisto zadovoljen tudi s peskom na dvorišču za kočo, ki ga je prekopaval s svojim miniaturnim bagerčkom. Toda ko smo se znašli v sobi s štirimi pogradi in brez ene same ograje, sva morala z Najdražjim pokazati kar nekaj iznajdljivosti, da sva vsem nočnim premetovalcem zagotovila varno spanje. Najdražji, ki kot edinec ni tako domač na pogradih kot jaz, si v najvišje nadstropje na Komni sploh ni upal in je jogi raje zvlekel kar na tla. 

Nekje med Šmohorjema, zadaj Krn, spredaj desno jaz (na nek način).

Najprej sem hotela na Debeljak, ampak še sreča, da nisem.
Tiste vršne trave so se mi iz jutranje perspektive zdele nemarno strme.

Proti Bogatinskemu sedlu

Kar nekaj domišljije je bilo treba, da smo premagali vse krize.

Tretja oteževalna okoliščina pa je logistične sorte, saj je zaključek v Bohinju presneto daleč od izhodišča. Mi smo to rešili z jokerjem v podobi Najdražjega, ki je tretje jutro na Komni pobasal debelo Berto in oddirjal nazaj v Lepeno po avto. Premleti je moral precej več razdalje kot mi in se nato še dve uri vozačkati čez Vršič itn., a vseeno ga v Bohinju nismo prav dosti čakali. Dolgi, neprivlačni sestop je bil zame z mladičema konkreten zalogaj, ki pa smo ga preživeli s samo eno večjo krizo. Uspešno jo je rešil kruh s pašteto in že smo zmagoslavno odšteli neskončne serpentine do ničle pri trumah turistov pod Savico.

Zakaj bi torej to počeli? Hja, v osnovi zaradi tega, ker so zame dolgi pohodi sol življenja in bi, če bi družinski tempo diktirala jaz, vsaj en dopust na leto preživela s pretežkim nahrbtnikom daleč stran od prvega avtomobila. Je pa res, da je v solo izvedbi to bistveno lažje kot v četvero. Sredi nemarne vročine pod Bogatinskim sedlom se je Najdražji pridušal, da se tega ne gremo nikoli več, ampak ko je bilo v dolini najhujše za nami, ni bil več tako radikalen. Kajti bolj zaspana družina, kakršna smo mi, drugače ne more preživeti toliko časa nad gravž cono, kot je moje delovno ime za območje pod gozdno mejo, ki ga odrasli med pristopom v višave na hitro prehodimo in ponavadi komaj opazimo, otroškim nožicam pa vzamejo večino dneva in jim razen gozda, ovinkov in fizičnega napora ponujajo le malo atrakcij. Tokrat smo brez časovnih skrbi prebili ves večer na »plaži« Krnskega jezera. Mladiča sta plezala po skalah, se basala z gozdnimi jagodami in spolzko usodo izzivala, kateri bo prej prekršil pravila TNP in telebnil v vodo. Midva pa sva si lahko v miru ogledovala dolgolase bejbe, ki so si v pajkicah in oprijetih majčkah dajale duška z nastavljanjem v najbolj instagramabilne poze. Najdražji mi (upam, da v šali) očita, da mi grejo na živce samo zaradi tega, ker sem jim fouš, in verjetno ima kar prav. Jaz bi si lahko vse popoldne izpahovala kolke, pa se ne bi znala niti približno naštimati kot prava kardašijanka.

Do Komne je še daleč. In vroče!

Tudi traktor smo vlačili s sabo. Foto: Mali

Dami počivata, Mali uživa v pesku.

Planina na Kraju. Ponavadi sem bila tudi v snegu.

Večerne plohe za Komno. K nam niso segle.

In potem so tu igrivi psi, mali traktorček pri koči in planina Duplje s svojimi kravami, ovcami in dvema zelo športnima pujsoma. Megličasti, zaspani hlad v zgodnjem jutru. Pa moj ukradeni krog čez oba Šmohorja, ki mi je s prgiščem brezpotja in sestopom po čudoviti, zapuščeni mulatjeri dal nekaj adrenalinskega zagona za nadaljnje leto. (Malo ga je sicer odžrla vrnitev h koči, kjer me je čakal scagan preostanek familije. Kot zakleto se je Mali menda zbudil že ob šestih in eno uro tulil »Mami, hočem mami!«, da je odmevalo po vsej dolini. Kaj naj rečem, zaspanci v koči so nam lahko še hvaležni …) Pa presenetljivo samotni pohod čez rajski vrt Bogatinskega sedla in utrujajoči marš do Koče pod Bogatinom, ki mi je dal vedeti, da Tastarejšo čisto preveč šparamo, saj punca zmore še pa še! Pa norenje z najstniško mačko na tratici pred Komno. Oddaljen pogled na jezne plohe nad Bohinjem. In seveda polhkasto spanje, v katerega je Tastarejša, ki je do zadnjega – če ni slučajno ležala in zbirala moči – skakala in plezala in norela, padla v približno minuti. Da ne rečem, da je ob pol petih popoldne, ko smo se po srhljivo dragem skoku v jezero v Ribčevem Lazu začeli voziti proti domu, tako kapitalno zaspala, da se je zbudila šele ob šestih. Naslednje jutro!

Nikoli ne morem biti prepričana, a mislim, da je bilo tudi mladičema všeč. Tastarejša je večkrat izjavila, da bi kar v obeh kočah ostala »za celo večnost«, med vožnjo domov pa se je tudi Mali pritožil, da ne bi šel domov. »Kam pa bi šel?« sva ga vprašala. Njegov odgovor je bil najmilejša glasba za moja ušesa: »Na en hrib!«

Tastarejša je hitro zakapirala, kako se mora igrati z mlado muco.
Mali je pa samo udrihal po mački s travico, a je bil vseeno srečen.

S Komne je Mali presenetljivo veliko šel celo sam.

Zmaga!