Spravni pogovor

Situacija: Mali je najprej po tleh zmetal vse kamenčke, ki si jih je z igrišča uvozila Tastarejša (in za katere sem ji seveda rekla, naj jih ne nosi noter), dvakrat namerno stresel najbolj mičkene legokocke iz sestrine škatle in ušpičil še nekaj primerljivih pobalinstev. Po kratkem pranju možganov, posledičnem tolaženju in še enem prehranjevanju se je spravil na kahlo lulat, meditirat, igrat ali kar koli že. Tastarejši se je zazdelo, da mora še ona pristaviti svoj piskrček k mojemu moraliziranju, ki je bilo sicer že davno pozabljeno, in je prisedla k njemu na tla. 

Tole je poskus prepisa njunega pogovora:

Tastarejša: »Poslušaj me, zdaj se bova neki zmenila.« Opa. »Ne vem, če me boš poslušal, ampak jaz ti bom še vseeno povedala.« Hm, očitno me takrat, ko sem ji težila s podobnimi staršizmi in me je na videz popolnoma ignorirala, vendarle je poslušala!

Mali: sedi na kahli in se igra z avtki.

Tastarejša: »Še zdaj sem žalostna zaradi tega, kar si prej naredil.«

Mali: jo poboža po laseh.

Tastarejša: »Jaz ne vem, a boš ti to nardil …«

Mali: jo še vedno skuša božati.

Tastarejša: »… ne vem … mogoče boš, mogoče ne boš …« Hu, očitno bo iz svoje pozicije moči zahtevala strašno opravičilo in hudo kesanje! »… in a ti lahko neki povem …« Tudi ona se malo igra z avtomobilčki. »… ne vem … če mi lahko to pomagaš …«

Mali: vozi avtke: »Brrrrrm.«

Tastarejša: »Če znaš …« Aha, zdaj pa pride …

Tastarejša: malo gleda med avtki: »Če boš lahko narisal res ful dober bager …« Prime enega od bagerčkov. »In boš gledal tega bagra in boš narisal žlico in to vmes in boš narisal ti tega bagra in … A ti neki pokažem?«

Mali: nekaj mu je uspelo sestaviti. »Oooo! Evo, evo, evo!«

Konec pogovora: oba si popevata in se igrata z avtomobilčki.

Podobnost z reševanjem sporov med odraslimi verjetno ni naključna.