Kampiranje ob Soči

O začetniških napakah pri postavljanju šotora, gozdnih jagodah na Zapotoku in dreku. Tokrat z r-jem.

Če dobro premislim, nisem kampiranja nikoli marala. Če še malo bolje pomislim, je bila večina noči, ki se jih še danes spominjam kot res slabe, preživeta v šotoru. Ponavadi v dežju. Ampak leta abstinence so naredila svoje in na začetku poletja me je prešinila briljantna ideja, da bi pa mogoče spet začeli kampirati. Ker nas je od časov, ko smo se še matrali pod milim nebom, v familiji nekoliko več, smo si morali omisliti večji šotor, in kar nekaj energije (bolj virtualne, pa vseeno) sem vložila v izbiro optimalnega. Ko se nam je končno vse poklopilo, smo se spravili v naš skoraj tradicionalni kamp na južni strani Vršiča.

Po klavrnem začetku, ko kljub še kar temeljitemu preiskovanju podstrešja in drugih, manj verjetnih koncev hiše nisva našla spalnih vreč (njihovo skrivnostno izginotje zaenkrat sodi med X-fajle, kajti v najinih glavah je glede tega popolna črnina), sva bila z Najdražjim še kar zadovoljna, ker se med postavljanjem zatočišča niti nisva preveč osmešila. Seveda do trenutka, ko sva potuhtala, da sva šotor obrnila narobe. Kot bi to počela prvič, sva pozabila, da morajo glave biti pri vratih, v nasprotnem primeru zna kdo (recimo jaz) sredi noči doživeti klavstrofobični napad. Pri tem šotoru se je izkazalo, da je problem še hujši, kajti njegov (očitno) zadnji del je tako nizek, da je tam skoraj nemogoče imeti glavo. Da bi ga obrnila, bi ga morala popolnoma podreti, ampak ob vseh spolnih organih neke matere, ki so med postavljanjem spremljali zabijanje mehkih klinov v kamnita tla, se za to možnost nisva odločila. Kot tudi ne za spanje z glavami navzdol. Ulegli smo se torej, kot sva si zmotno, a prvotno zamislila, z glavami v zadnjem delu šotora. Nevedna mladiča nista opazila, da kar koli ne štima, in sta se vso noč mirno kotalila po blazinah sem ter tja, kot sta navajena iz domačih postelj. Ker pa se je naš šotorčič izneveril meram na papirju in smo napihnjeni blazini komaj stlačili vanj, sva imela midva glavi vso noč prekriti s čudno visečo notranjo mrežico šotora. Da ne dolgovezim – stvar je bila čisto premajhna, grozno neudobna in v najtanjših možnih spalkah, ki sva ju pač edini našla, tudi nekoliko preveč sveža za komforten počitek. Za nameček nas je drugo noč namesto šumenja mlade Soče v sen zazibalo pogrmevanje nevihte. No, vsaj mladiča, midva pa sva večer preždela v paniki, da bo šotor, katerega dimenzije sva očitno prignala do roba, jezno popustil in nas prepustil na milost in nemilost nalivu. Na srečo se ni izneveril papirnatim obljubam o vodnem stolpcu itn., ampak mene so vseeno vso noč obhajali neprijetni spomini na takšne in drugačne poplavljene šotore. Tako da vse kaže, da se bomo ob letu osorej spet zatekli v tisto leseno kočico, ki se jo da najeti v kampu in je tako suha, topla in udobna … 

Zgleda, da prodajamo šotor. Vodo dobro drži,
samo malček majhen je za štiri ...

Razen tega nam je bilo pa v Trenti kot vedno fajn. Tastarejšo smo gnali vse do planine Zapotok, kar je velik triumf – zaenkrat njena najdaljša tura. Kadar koli! Jamranja niti ni bilo preveč, pa čeprav je bilo med vzponom nadležno vroče. Zavarovana mesta, ki jo grozno osrečujejo, in predvsem enakomerna spremljava gozdnih jagod, ki sva si jih neumorno delili, so pač naredili svoje. Lesena kočura na planini je še enako romantično zanemarjena, kot je vedno bila, dovolj poguma za boleče bliskovit skok v komaj rojeni potoček pa je zbrala samo ena predstavnica familije. Mali je dobršen del poti (in kar nekaj pesti gozdnih jagod) prespal na hrbtu enega od staršev in mu je bolj kot hribovski izlet v srce sedel večer pred info centrom TNP, kjer je vzhičeno opazoval, kako traktor zavija bale sena v plastiko … Drugi dan nam je uspelo prehoditi lep kos Soške poti, kjer je bilo precej manj jagod in precej več angleščine, najbolj zadovoljujoče pa je bilo dejstvo, da se je le hip zatem, ko smo se usedli v avto, iz kuhajoče se črnine kapitalno usulo. 

Do konca Zadnje Trente se kar vleče.

Jagode pomagajo.

Pa barbika tudi. Oziroma smo morali mi pomagati njej.

 

Planina Zapotok. Nad Grintavcem se kuha.

Vrhunec za Malega

Bili smo tudi nespodobni in neekološki. Naga barbika na postelji iz mahu.

Na Soški poti pri Plajerju. Pot je tako trapasto speljana, da balvane zlahka zgrešiš.

A kot običajno je bil najbolj nepozabni del vikenda nepričakovan. Doletel nas je že med vožnjo v Trento. Vršiške ride so res nadležne in Mali je ravno začenjal nergati, ko je Tastarejša izjavila: »Drek!« Kar je itak ena njegovih najljubših besed, ampak bodite pozorni – ne »djek« ali »dlek«, pač pa »drek«. S poštenim, slovenskim r-jem. Njena nova pridobljena zmožnost jo je tako navdušila, da je preostanek časa prizadevno vadila in torej skakala po Trenti, mrmrajoč »trtrtrtrtr«. Vsa ponosna se je spravila učit tudi svojega bratca. Kajpak ni dojel, za kaj sploh gre, ampak je vseeno ponavljal svoj »djek«. In smo bili vsi zadovoljni.