četrtek, 27. junij 2019

S šnorklom na faks

Spet ena nepomembna štrena o čudaškostih družinskega vsakdana


Moj Najdražji kot otrok ni prav dosti hodil na morje. Razumljivo, ker pač ni bil rojen v privilegizirani balon osrednje Slovenije in se mu je to dogajalo tako poredko, da se še zdaj spomni strašljivo veliko podrobnosti (strašljivo zato, ker mene potem vedno zaskrbi, zakaj se spomnim tako malo). Sicer se mu pa to, da je bil redko na morju, še danes pozna. Ko pridemo na plažo, se mi zazdi, da imam ob sebi kar tri otroke, tako zagreto namreč glava družine nabira polžke in školjke in se huduje, če namignem, da jih pa mogoče ne bi vlačili s sabo domov. Dobršno mero prefriganosti in precej potrpljenja moram pokazati, da v Sloveniji to navlako sčasoma preusmerim v večni mir in pokoj!

Potem je tu potapljanje. Pred leti, ko sva v dvoje (in pol, če štejemo moj vedno večji trebuh) prvič šla na Kanarske otoke, sva se neumorno preganjala po tenerifskih strminah in globačah, na redkega od dni za počitek pa sva se namenila pustiti nategniti tistemu, za kar sva predvidevala, da je običajen tourist trap. Torej opazovanje morskega življa v prelivu med Tenerifom in La Gomero. Po dveh urah na čolnu sva bila očarana, kajti reč je res turistična, a z razlogom. Iz vode nam je skakalo vse mogoče, od delfinov do kitov (bolj majcenih, pa vseeno), potem pa smo odpluli še pod znamenite klife na krajše kopanje. Na ladji so nam za boljši vpogled v bogato morsko favno prijazno posodili maske. Sicer me pri živem telesu ne bi spravili tja med vse tiste plavajoče stvore, ampak nosečnost mi je bila nadvse dobrodošel izgovor, da nisem izpadla kot to, kar sem (se pravi strahopetna rit). Najdražji pa je pograbil priložnost in bil nato v vodi nekoliko neroden, a čisto preč od navdušenja, kaj vse da je spodaj. Šele potem sem izvedela, da je z masko pod vodo gledal prvič v življenju …

Od takrat Najdražji na plažo vsakokrat vleče moj stari potapljaški komplet in se za par minut spravi raziskovat bogastvo podmorstva Paškega zaliva. Kjer se razen osamljenega ježka ali zvezde ne dogaja dosti, a pustimo to. Vendar pa ga muči slaba, že napol preperela maska, in kljub ljubezni do štantov, ob katerih začne vsakokrat skorajda poskakovati kot Mali, kadar je česa vesel, mu še ni uspelo, da bi si nabavil novo. 

No, danes zjutraj se mi je pa mudilo na službeno izobraževanje. Prvi je bil na sporedu moj dragi mentor in bivši in sedanji šef (v več iteracijah, pa ne glede na moje menjave delovnih mest), in toliko rešpekta že moram pokazati, da ne vkorakam v predavalnico z zamudo! Moja mladiča sta se spravljala k življenju še počasneje kot običajno in ob osmih sem začela delati cirkus, da moramo iti. Tastarejša je sicer strašna kolesarka, vendar so brzine, ki jih dosega, le nekoliko višje od pešačenja, tako da operacija Pot do vrtca traja … Ravno takrat se je moški preostanek družine zaigral s traktorji in kravami in ograjami in kaj vem, s čim še vse. Po hipnem navdihu sem podmladku ponudila alternativo: »A gresta v vrtec z mano, s kolesom, ali vaju bo ati peljal z avtom, pa se lahko še malo poigrate?«

Enoglasno sta izbrala igranje in avto, jaz pa sem na lepem pred začetkom izobraževanja imela pol ure, se pravi malo morje časa. Da ga ne bi vrgla v nič, sem šla v obpotni Lidl malo pošnofat po košarah, in kaj sem našla? Super ugoden komplet maske in dihalke!

Predavanja torej nisem zamudila, sem pa prvič v življenju prišla na faks s šnorklom.

Maska in šnorkel

Tule je pa Najdražji prvič gledal pod vodo. Da se soteska nad plažo imenuje Masca, je čisto naključje.
Meni kakopak ni padlo na pamet, da bi se približala tako temni vodi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Jesen na Slavniku

V bistvu je dobro, da smo kot ekipa že izurjeni in je tura s 500 višinskimi metri vzpona za nas zadeva povprečne težavnosti. Slaba stran te...