nedelja, 20. december 2020

Belina

Po vsaki temini je čas za – belino. Tokrat precej dobesedno, kajti včeraj nas je megla spremljala tako rekoč vseh tisoč višinskih metrov, od izhodišča do vrha in spet nazaj. A po znotrajobčinski zapori, ki me še zdaj ni zmogla prepričati, da je smiselna, nam je bilo za razglede figo mar. Za nekaj sladkih uric smo bili spet radostni otročiči na turnih smučeh, razbremenjeni vseh dolžnosti, in to človeku res povrne nekaj volje do življenja! Grenak priokus mi je pustilo le dejstvo, da nismo kršili prav nobenega od protikoronskih regelcev, še iz svoje regije nismo šli …

Dolina Korošice verjetno v vsej svoji hribovski karieri ni videla toliko avtov, kot jih je/bo v teh dneh. Vseeno smo na vrhu ceste, ki je imela samo tik pred koncem nekaj ledu, še staknili prosti parkirni mesti in se v fotrovskem tempu, ki mu tedni ljubljanskih gričev niso koristili, s smučkami na ramah zapodili v meglo. Saj v Korošici je v bistvu vseeno, ali se kaj vidi ali ne, razgledov ali lepot tako ali tako ni. Na smučke smo stopili šele malo nad planino Koren in ob avtocestni gazi brez težav odšlatali na vrh Kompotele. Andrej, ki je bil v teh koncih prvič, se je verjetno nadejal novih panoram, zadovoljiti pa se je moral s teoretičnim opisom pogledov na Grintovce. A smo bili vseeno vsi srečni kot mladi kužki – in tako zelo olajšani, da nam v tole vremensko neugodje ni bilo treba vleči mladičev.

Če odmislimo ničelno vidljivost, je bila smuka po trdi podlagi prav dobra, na območju planine je bilo pa celo tako zmehčano, da smo zarisali dva do tri lepe zavojčke. Pri ruševju pod planino je bilo veselja konec, a tistih sedemsto ali koliko višincev pešačenja navzdol mi je minilo, kot da bi bil to moj prvi letošnji turni smuk. Čakajte malo, pa saj je bil!

Ko sem pogledala fotke, sem ugotovila, da pretiravam. Vmes smo vendar celo takole videli!

Moški del ekipe pod vrhom.

Današnja repriza beline s podmladkom je bila bistveno manj osrečujoča. Pravzaprav smo se nameravali zavleči kam nižje, v megleno-blatne bregove, a nas je telefonsko obvestilo, da »se nad 800 metri oblačnost konča« (vsaj prvi nivo, no), pognalo pod Kranjsko reber. Očitno je imela oblačnost medtem drugačne načrte, kajti dve uri in pol smo spet mešali totalno meglo, s tem da tokrat ni bilo nobene sreče, pač pa histerično kričanje in tuljenje enega ali obeh mladičev. Res sta že velika in zrela, a tokrat nama od njiju ni uspelo izvedeti, ali je bil ves ta kažin samo posledica mraza, lakote ali česa drugega. Saj veste, skrivnostna strašljivost meglene beline …

Nekaj trenutkov zadovoljstva ob spustu. V trenutni odjugi niso trajali dolgo.


ponedeljek, 14. december 2020

Temina

Za danes sem imela pripravljeno še eno prikupno družinsko objavo o tem, kako je Tastarejša svojemu vesoljnemu razredu prek spleta obelodanila, da ima v nedeljo god, midva z Najdražjim pa sva izven kadra zardevala kot kuhana raka, ker je hčerkino veselo oznanilo temeljilo na dejstvu, ki sem ji ga mimogrede omenila, in je godovanje eden od zadnjih običajev, s katerim bi se želela enačiti … Ampak ne, danes ne zmorem, ker imam vsega dovolj.

Dovolj tega, da moram s svojim ljubima, zlatima, krasnima, pametnima, domiselnima, šegavima in sploh najdražjima otrokoma, ki sta smisel in sol mojega življenja, preživljati cel dan, vsak dan, dan na dan. Stavim, da si tega niso želeli niti najbolj na potomstvo mahnjeni starši, kaj šele taki, ki nas poleg starševstva zanima še kaj drugega. Dovolj tega, da sem že več kot petdeset dni zreducirana na izključni vlogi mame in delavke. Mene sploh ni več! Dovolj tega, da večino časa preživljam ob igranju z deco, ob mentoriranju kretensko prvošolskega pouka na daljavo, za katerega bi bila veliko mirnejša, če o njem ne bi vedela, ob pregovarjanju o tem, kaj bo kdo oblekel za ven, ali ob reševanju nasprotujočih si mnenj o vsaki prekleti zadevi, ob ponavljanju vedno istih blatnih sprehodov pod depresivnim meglenim pokrovom in ob zamaskiranem zmrzovanju na vedno istih igriščih. Dovolj imam tega, da vse proste minute, ki si jih ukradem, letim za računalnik z enormno slabo vestjo, da za službo ne naredim dovolj, in s še slabšo vestjo, da nič ne naredim glede svoje rastoče riti. Dovolj tega, da ob večerih ne morem do kraja izžeta ležati na kavču in gledati stopetdesete ponovitve Rogerja Moora v posebej bebavi bondiadi ali najbolj idiotsko osladnih božičnih romanc, pač pa pisariti mejle, popravljati domače naloge ali se – bognedaj – ukvarjati celo z nalogami, pri katerih je treba vklopiti možgane. In dovolj tega, da je edina oblika rekreacije, ki mi je dopuščena, tek, ki ga že od nekdaj sovražim in ga še zdaj, ko ga skoraj dve leti skušam prakticirati vsaj dvakrat na teden, še vedno črtim iz vsega srca, a mi kaj drugega za švicanje niti ne preostane.

In jasno, dovolj imam tudi naših oblastnikov, ob katerih me prevevata gnus in sram. Hvaležna sem vsaj, da korona razsaja povsod po svetu in se, tako upam, nobeden ne ukvarja preveč z nami, ker je res bolje, da ne vidijo, kaj počne ta tolpa nesposobnih lopovov! Pa dovolj imam tudi Facebook genialcev, zaradi katerih sem družabne medije raje nehala spremljati, in naših medijev nasploh, tako da se trudim novice preveriti samo dvakrat na dan, pa mi ne uspeva najbolje.

Da imam dovolj korone, je očitno, a še bolj kot korone imam dovolj kretenskih, nesmiselnih in nepoštenih ukrepov, ki jih, če človek hoče ostati duševno in telesno zdrav, ni mogoče ne kršiti. Dovolj imam uničevanja papirja s printanjem izgovorov, zakaj se vozim čez zapovedane mi meje, in dovolj imam slabe vesti vsakokrat, ko mladiča skrivaj oddam starim staršem - da lahko par uric delam brez prisluškovanja krikom iz pritličja -, pri čemer sem lumpa po toliko členih ne vem katerega odloka, da bi me lahko počasi strpali na hladno. In nasploh imam dovolj sekirancije, da ne upoštevam ukrepov, pa čeprav – ob svojih številnih kršitvah – še nikoli nisem prekršila vrhovnega načela, načela zdrave pameti, in, upam si trditi, nisem še okužila nikogar, enako kot se zdi, da še nihče ni okužil mene (tok tok tok, trkam na les).

Za moje današnje stanje je še najprimernejši izraz, ukraden iz Pasjega moža, ki ga bo mojemu podmladku v kratkem prinesel Božiček, da se ga bomo spet lahko vsak večer učili na pamet: temina. Edina luč, edina svetla točka, ki se je trenutno veselim v življenju, je zimski sončev obrat, ko se nam bo vsaj dan nehal krajšati. Ampak 21. december bo kmalu tukaj – in česa se bom lahko veselila potem?

Če že z besedami ne morem, pa naj vsaj fotka
poskrbi za nekaj božičnega vzdušja. Temina ostaja.

ponedeljek, 7. december 2020

Modrosti reke Save

Moj rajnki deda Jure je imel to nezavidljivo sposobnost, da je svoji celotni rodbini priskutil vse, kar je (predozirano) hvalil. No, svoje so k temu prispevale še nekatere njegove druge bizarne posebnosti, a saj ni važno. Posledica tega je bila recimo, da sem morala pošteno odrasti, preden sem si drznila resneje zahajati čez severno mejo. Pri tem sem seveda ugotovila, da niso vsi Avstrijci Jörg Haider in da ima Avstrija marsikaj, česar mi nimamo (predvsem več snega, hribov in turnosmučarskih prostranstev, pa tudi kaka bolj jodlarska značilnost ni čisto za odmet). Podobno je bilo z goščavjem ob Savi. Deda Jure je poleti čisto vsak dan odkolesaril čez celo Ljubljano, da se je pražil na savskih ploščah, moževal s tamkajšnjimi nagci in se namakal v nevarno rjavih valovih. Na tablo, da je »kopanje v reki zdravju škodljivo«, se je požvižgal, prav tako na razna vnetja sečil, ki jih je posledično fasal vsako leto. Ne glede na vse nam je neumorno paral živce s hvaljenjem, kako ni lepše reke od Save, in ne glede na vse so bile ene od njegovih poslednjih razumljivih besed namenjene prav temu, kako da je Sava njegova ljubica.

Tale dolgi uvod je pravzaprav odgovor na vprašanje Najdražjega, zakaj v moji mladosti nikoli nismo hodili k Savi. A v letošnjem letu, ki ga bomo v dobršni meri preživeli v okvirih ne samo domače občine, pač pa celo četrtne skupnosti, smo se odkupili za vse in Savo dodobra odkrili. V jesenski koronski rundi sta se mladiča sicer prav stežka pustila prvič zvleči na raziskovanje rečnih bregov, ampak odkar sem ju tja spravila s pretvezo, bi zadevo ponavljala skoraj vsak dan. Pa saj je zdaj, ko je za šuštenje kač premrzlo in na ljudi z malo manj mainstreamovskimi spolnimi nazori spominjajo samo še ovitki kondomov, na katere naletimo sem in tja, za podmladek to res atraktiven kraj! Dejavnosti se kar vrstijo, od kopanja po pesku, metanja kamnov in palic v reko do »plezanja« po bregovih, iskanja »dragih kamnov«, skokov v daljino in prebijanja skozi goščavje. Takšnih in drugačnih lekcij je ob tem vse polno, poleg gibalno-geografskih tudi človeške. Zadnjič je mladiča denimo hudo prestrašil ribič, ki ju je ozmerjal, ko sta malo preveč vriskajoče pritekla do našega Otoka zakladov …

Tudi v današnjem aprilskem vremenu smo se med dvema plohama zapodili k Savi, a že od daleč nas je ustavilo strašno šumenje. Reka je od našega obiska prejšnji teden višja za kar nekaj metrov! S tem so sicer odpadle naše obalne potke in igre na plažah, sta pa otroka odkrila, kaj je to strahospoštovanje pred močjo narave. Tudi Najdražji je bil navdušen. Ker je bil vzgojen v bistveno bolj rečnem duhu od mene, je takoj vedel, kam, in se je pri brzicah, kjer je vse lilo, šumelo in bučalo, zakadil med naplavine v iskanju zakladov. Uspelo mu je najti hladilnik brez vrat, celo bučo, ki je še vedno izgledala užitna, in dve počeni žogi. Pa seveda nepreštevje palic in žal tudi praznih plastenk. 

"Naše" brzice so čisto zalite.

Ko je posijalo sonce, je bilo - kljub električni napeljavi v centru fotke - prav lepo.

Ko smo se nastrmeli in načudili, smo se namenili domov – Mali se namreč požvižga na višino škornjev, ki jih ima obute, in skače po lužah, kot da bi imel najvišje ribiške, temu primerno pa je stanje njegovih stopal. Da bi mladiča ob tej predstavi narave nekaj naučila, sva z Najdražjim jela predavati o odmetavanju plastike in otokih smeti v oceanih. »Zato moramo s plaže vedno prinesti tri smeti,« je vskočila Tastarejša, ki so jo tako pridno vzgojili v Cicidoju ali Cicibanu ali kje že. In zdaj pride trenutek za Facebook: še preden smo odkorakali predaleč, me je prešinilo, da pa v svojem Sportbilly nahrbtniku vedno nosim tudi prazno vrečko. Zakaj ne bi izkoristili priložnosti in zablesteli kot pravi okoljevarstveniki?

Nabrali smo lepo mero plastenk – pri celotni količini, ki se valja med nametanim vejevjem, se sicer malo pozna –, jo odtovorili do pravega zabojnika in jo vestno odvrgli v naivni veri, da bo zdaj končala, kjer je treba – ker kaj več od tega z njimi pač ne moremo storiti. Nase smo bili ponosni prav vsi, podmladek pa je še bolj razveselilo, ko se je ob nas ustavil kajakaš in z nami – za razliko od onega tečnega ribiča ­– prav prijazno pokramljal. Za konec pa je še Mali v zadnjih sončnih žarkih v zadnje ostanke snega začel pisati svoje prve J-je, da me je od ponosa še malo bolj razganjalo.

Deda Jure je že vedel. Sava je res zakon.

Mini čistilna akcija.

"To je črka J," je Mali suvereno izjavil. 

Pa še ena, ki nima zveze s Savo, je pa današnja:
Tastarejša je poskrbela, da je sinetova nova
knjižna omara vzorno urejena.


sreda, 2. december 2020

Skrivno veselje

Imam skrivno veselje, ki ga le nerada priznam: rumeni tisk. Ni ga večjega užitka kot preostanku familije naznaniti, da se za nekaj minut umikam, in se zateči v spodnje stranišče, kjer je radiator tako prijetno nameščen tik ob školjki, potem pa prebirati, kaj najraje zajtrkujejo voditelji oddaje na radijski postaji, ob kateri ne bi zdržala niti deset sekund, kako si imunski sistem krepijo zvezdniki resničnostnih šovov, za katere nisem še nikoli slišala (velja tako za zvezdnike kot za šove), ali kako bodo koronabožič praznovale kronane glave iz držav, ki, kolikor vem, že zdavnaj niso več monarhije. Še sreča, da so rumeni članki kratki, kajti običajno ne traja več kot dve minutki, da se moj užitek konča in v stranišče pricaplja kateri od družinskega podmladka ter se, ne oziraje se na atmosferske pogoje v sobici, namesti ob mojih nogah.

Razen izjemoma – pred počitnicami – sem preveč škrta, da bi v tovrstno čtivo vlagala svoje prihodke, zato moram vse izvode uporabnega branja ne glede na aktualnost izdaje – tovrstne teme itak nikoli ne zastarajo – zapleniti pri svoji mami. Potem preštudiram vse brez razlike, samo astrološke zadevščine in kozmetične nasvete preskočim. Obžalujem tudi, da je tretje tisočletje odneslo (presunljivo žalostne) ljubezenske oglase ter da jo je presneta Meghan pocvirnala z Otoka in zdaj o njej skoraj ni več glasu. Njega dni, ko smo še lahko preživljali čas v čakalnicah frizerjev in raznih ambulant, je voajer v meni kričal od navdušenja, kadar sem se prikopala do še bolj neokusno rumenih publikacij, za kakršne bi mi bilo pa res škoda odšteti en sam samcat cent, in se v njih podučila, kako je bil igralec XY opažen na tržnici, kjer je kupil korenček, in kdo ve, kaj bo naredil z njim … No, ni vrag, da ne bomo enkrat čez tri leta spet deležni prijetnega posedanja na trdih čakalniških klopeh s tabloidi v roki!

Potem pa se v zadevo vmeša otrok in moje sprevrženo veselje postavi na pravo mesto. Zadnjič sem si, medtem ko je preostanek družine norel po eni od postelj v drugi sobi, privoščila par minut za študij najnovejše rumene pridobitve. Čez nekaj minut se je ob meni pojavila Tastarejša, videla, da berem, in navdušeno vzkliknila: »O, a lahko prebereva skupaj?«

To sva tudi storili. Tastarejša, ki je trenutno v antidekliški fazi nindž in Jamesa Bonda, se je zgrozila nad predlaganimi modnimi stajlingi in jih ocenila kot »ful načičkane«, kar je v njenem svetu precejšnja zmerljivka. Z našpičenimi ušesi pa je sledila mojim povzetkom člankov, ki so šli nekako takole: »No, a vidiš, tule je ena gospa dobila novega psa … Tule so eni šli po mestu s kolesom … Ena dva sta dobila otroka … tale dva sta se skregala …. no, tukaj pa lahko vidiš, kakšne so pisalne mize od enih kraljev in kraljic.« Brez imen in skozi otroška ušesa je vse izpadlo skupaj tako banalno brezveze, da sva se od srca nasmejali!

Tastarejši se je tabloidna avantura tako dopadla, da me je naslednji dan prosila: »Mami, a lahko spet prebereva tisto revijo?« Ampak en večer teatra absurda mi je kar zadostoval.



torek, 1. december 2020

Pragmatičnost

Tastarejšo je zgrabila voščilnicomanija. Ne vem, kje se je je navzela, pri meni gotovo ne … V navalu ustvarjalne strasti je danes spisala voščilnico kar za samega Božička, lotila pa se je je precej pragmatično:

»Srečen božič, Božiček! Če ne boš mogel dat daril, reci pošti, da naj dostavi pošta. Tebe bomo pa videli po računalniku.« 

Videti je, da se podmladek glede virtualnosti veselega decembra ne sekira preveč.




Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...