nedelja, 20. december 2020

Belina

Po vsaki temini je čas za – belino. Tokrat precej dobesedno, kajti včeraj nas je megla spremljala tako rekoč vseh tisoč višinskih metrov, od izhodišča do vrha in spet nazaj. A po znotrajobčinski zapori, ki me še zdaj ni zmogla prepričati, da je smiselna, nam je bilo za razglede figo mar. Za nekaj sladkih uric smo bili spet radostni otročiči na turnih smučeh, razbremenjeni vseh dolžnosti, in to človeku res povrne nekaj volje do življenja! Grenak priokus mi je pustilo le dejstvo, da nismo kršili prav nobenega od protikoronskih regelcev, še iz svoje regije nismo šli …

Dolina Korošice verjetno v vsej svoji hribovski karieri ni videla toliko avtov, kot jih je/bo v teh dneh. Vseeno smo na vrhu ceste, ki je imela samo tik pred koncem nekaj ledu, še staknili prosti parkirni mesti in se v fotrovskem tempu, ki mu tedni ljubljanskih gričev niso koristili, s smučkami na ramah zapodili v meglo. Saj v Korošici je v bistvu vseeno, ali se kaj vidi ali ne, razgledov ali lepot tako ali tako ni. Na smučke smo stopili šele malo nad planino Koren in ob avtocestni gazi brez težav odšlatali na vrh Kompotele. Andrej, ki je bil v teh koncih prvič, se je verjetno nadejal novih panoram, zadovoljiti pa se je moral s teoretičnim opisom pogledov na Grintovce. A smo bili vseeno vsi srečni kot mladi kužki – in tako zelo olajšani, da nam v tole vremensko neugodje ni bilo treba vleči mladičev.

Če odmislimo ničelno vidljivost, je bila smuka po trdi podlagi prav dobra, na območju planine je bilo pa celo tako zmehčano, da smo zarisali dva do tri lepe zavojčke. Pri ruševju pod planino je bilo veselja konec, a tistih sedemsto ali koliko višincev pešačenja navzdol mi je minilo, kot da bi bil to moj prvi letošnji turni smuk. Čakajte malo, pa saj je bil!

Ko sem pogledala fotke, sem ugotovila, da pretiravam. Vmes smo vendar celo takole videli!

Moški del ekipe pod vrhom.

Današnja repriza beline s podmladkom je bila bistveno manj osrečujoča. Pravzaprav smo se nameravali zavleči kam nižje, v megleno-blatne bregove, a nas je telefonsko obvestilo, da »se nad 800 metri oblačnost konča« (vsaj prvi nivo, no), pognalo pod Kranjsko reber. Očitno je imela oblačnost medtem drugačne načrte, kajti dve uri in pol smo spet mešali totalno meglo, s tem da tokrat ni bilo nobene sreče, pač pa histerično kričanje in tuljenje enega ali obeh mladičev. Res sta že velika in zrela, a tokrat nama od njiju ni uspelo izvedeti, ali je bil ves ta kažin samo posledica mraza, lakote ali česa drugega. Saj veste, skrivnostna strašljivost meglene beline …

Nekaj trenutkov zadovoljstva ob spustu. V trenutni odjugi niso trajali dolgo.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekak...