Skrivno veselje

Imam skrivno veselje, ki ga le nerada priznam: rumeni tisk. Ni ga večjega užitka kot preostanku familije naznaniti, da se za nekaj minut umikam, in se zateči v spodnje stranišče, kjer je radiator tako prijetno nameščen tik ob školjki, potem pa prebirati, kaj najraje zajtrkujejo voditelji oddaje na radijski postaji, ob kateri ne bi zdržala niti deset sekund, kako si imunski sistem krepijo zvezdniki resničnostnih šovov, za katere nisem še nikoli slišala (velja tako za zvezdnike kot za šove), ali kako bodo koronabožič praznovale kronane glave iz držav, ki, kolikor vem, že zdavnaj niso več monarhije. Še sreča, da so rumeni članki kratki, kajti običajno ne traja več kot dve minutki, da se moj užitek konča in v stranišče pricaplja kateri od družinskega podmladka ter se, ne oziraje se na atmosferske pogoje v sobici, namesti ob mojih nogah.

Razen izjemoma – pred počitnicami – sem preveč škrta, da bi v tovrstno čtivo vlagala svoje prihodke, zato moram vse izvode uporabnega branja ne glede na aktualnost izdaje – tovrstne teme itak nikoli ne zastarajo – zapleniti pri svoji mami. Potem preštudiram vse brez razlike, samo astrološke zadevščine in kozmetične nasvete preskočim. Obžalujem tudi, da je tretje tisočletje odneslo (presunljivo žalostne) ljubezenske oglase ter da jo je presneta Meghan pocvirnala z Otoka in zdaj o njej skoraj ni več glasu. Njega dni, ko smo še lahko preživljali čas v čakalnicah frizerjev in raznih ambulant, je voajer v meni kričal od navdušenja, kadar sem se prikopala do še bolj neokusno rumenih publikacij, za kakršne bi mi bilo pa res škoda odšteti en sam samcat cent, in se v njih podučila, kako je bil igralec XY opažen na tržnici, kjer je kupil korenček, in kdo ve, kaj bo naredil z njim … No, ni vrag, da ne bomo enkrat čez tri leta spet deležni prijetnega posedanja na trdih čakalniških klopeh s tabloidi v roki!

Potem pa se v zadevo vmeša otrok in moje sprevrženo veselje postavi na pravo mesto. Zadnjič sem si, medtem ko je preostanek družine norel po eni od postelj v drugi sobi, privoščila par minut za študij najnovejše rumene pridobitve. Čez nekaj minut se je ob meni pojavila Tastarejša, videla, da berem, in navdušeno vzkliknila: »O, a lahko prebereva skupaj?«

To sva tudi storili. Tastarejša, ki je trenutno v antidekliški fazi nindž in Jamesa Bonda, se je zgrozila nad predlaganimi modnimi stajlingi in jih ocenila kot »ful načičkane«, kar je v njenem svetu precejšnja zmerljivka. Z našpičenimi ušesi pa je sledila mojim povzetkom člankov, ki so šli nekako takole: »No, a vidiš, tule je ena gospa dobila novega psa … Tule so eni šli po mestu s kolesom … Ena dva sta dobila otroka … tale dva sta se skregala …. no, tukaj pa lahko vidiš, kakšne so pisalne mize od enih kraljev in kraljic.« Brez imen in skozi otroška ušesa je vse izpadlo skupaj tako banalno brezveze, da sva se od srca nasmejali!

Tastarejši se je tabloidna avantura tako dopadla, da me je naslednji dan prosila: »Mami, a lahko spet prebereva tisto revijo?« Ampak en večer teatra absurda mi je kar zadostoval.