ponedeljek, 14. december 2020

Temina

Za danes sem imela pripravljeno še eno prikupno družinsko objavo o tem, kako je Tastarejša svojemu vesoljnemu razredu prek spleta obelodanila, da ima v nedeljo god, midva z Najdražjim pa sva izven kadra zardevala kot kuhana raka, ker je hčerkino veselo oznanilo temeljilo na dejstvu, ki sem ji ga mimogrede omenila, in je godovanje eden od zadnjih običajev, s katerim bi se želela enačiti … Ampak ne, danes ne zmorem, ker imam vsega dovolj.

Dovolj tega, da moram s svojim ljubima, zlatima, krasnima, pametnima, domiselnima, šegavima in sploh najdražjima otrokoma, ki sta smisel in sol mojega življenja, preživljati cel dan, vsak dan, dan na dan. Stavim, da si tega niso želeli niti najbolj na potomstvo mahnjeni starši, kaj šele taki, ki nas poleg starševstva zanima še kaj drugega. Dovolj tega, da sem že več kot petdeset dni zreducirana na izključni vlogi mame in delavke. Mene sploh ni več! Dovolj tega, da večino časa preživljam ob igranju z deco, ob mentoriranju kretensko prvošolskega pouka na daljavo, za katerega bi bila veliko mirnejša, če o njem ne bi vedela, ob pregovarjanju o tem, kaj bo kdo oblekel za ven, ali ob reševanju nasprotujočih si mnenj o vsaki prekleti zadevi, ob ponavljanju vedno istih blatnih sprehodov pod depresivnim meglenim pokrovom in ob zamaskiranem zmrzovanju na vedno istih igriščih. Dovolj imam tega, da vse proste minute, ki si jih ukradem, letim za računalnik z enormno slabo vestjo, da za službo ne naredim dovolj, in s še slabšo vestjo, da nič ne naredim glede svoje rastoče riti. Dovolj tega, da ob večerih ne morem do kraja izžeta ležati na kavču in gledati stopetdesete ponovitve Rogerja Moora v posebej bebavi bondiadi ali najbolj idiotsko osladnih božičnih romanc, pač pa pisariti mejle, popravljati domače naloge ali se – bognedaj – ukvarjati celo z nalogami, pri katerih je treba vklopiti možgane. In dovolj tega, da je edina oblika rekreacije, ki mi je dopuščena, tek, ki ga že od nekdaj sovražim in ga še zdaj, ko ga skoraj dve leti skušam prakticirati vsaj dvakrat na teden, še vedno črtim iz vsega srca, a mi kaj drugega za švicanje niti ne preostane.

In jasno, dovolj imam tudi naših oblastnikov, ob katerih me prevevata gnus in sram. Hvaležna sem vsaj, da korona razsaja povsod po svetu in se, tako upam, nobeden ne ukvarja preveč z nami, ker je res bolje, da ne vidijo, kaj počne ta tolpa nesposobnih lopovov! Pa dovolj imam tudi Facebook genialcev, zaradi katerih sem družabne medije raje nehala spremljati, in naših medijev nasploh, tako da se trudim novice preveriti samo dvakrat na dan, pa mi ne uspeva najbolje.

Da imam dovolj korone, je očitno, a še bolj kot korone imam dovolj kretenskih, nesmiselnih in nepoštenih ukrepov, ki jih, če človek hoče ostati duševno in telesno zdrav, ni mogoče ne kršiti. Dovolj imam uničevanja papirja s printanjem izgovorov, zakaj se vozim čez zapovedane mi meje, in dovolj imam slabe vesti vsakokrat, ko mladiča skrivaj oddam starim staršem - da lahko par uric delam brez prisluškovanja krikom iz pritličja -, pri čemer sem lumpa po toliko členih ne vem katerega odloka, da bi me lahko počasi strpali na hladno. In nasploh imam dovolj sekirancije, da ne upoštevam ukrepov, pa čeprav – ob svojih številnih kršitvah – še nikoli nisem prekršila vrhovnega načela, načela zdrave pameti, in, upam si trditi, nisem še okužila nikogar, enako kot se zdi, da še nihče ni okužil mene (tok tok tok, trkam na les).

Za moje današnje stanje je še najprimernejši izraz, ukraden iz Pasjega moža, ki ga bo mojemu podmladku v kratkem prinesel Božiček, da se ga bomo spet lahko vsak večer učili na pamet: temina. Edina luč, edina svetla točka, ki se je trenutno veselim v življenju, je zimski sončev obrat, ko se nam bo vsaj dan nehal krajšati. Ampak 21. december bo kmalu tukaj – in česa se bom lahko veselila potem?

Če že z besedami ne morem, pa naj vsaj fotka
poskrbi za nekaj božičnega vzdušja. Temina ostaja.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekak...