ponedeljek, 07. december 2020

Modrosti reke Save

Moj rajnki deda Jure je imel to nezavidljivo sposobnost, da je svoji celotni rodbini priskutil vse, kar je (predozirano) hvalil. No, svoje so k temu prispevale še nekatere njegove druge bizarne posebnosti, a saj ni važno. Posledica tega je bila recimo, da sem morala pošteno odrasti, preden sem si drznila resneje zahajati čez severno mejo. Pri tem sem seveda ugotovila, da niso vsi Avstrijci Jörg Haider in da ima Avstrija marsikaj, česar mi nimamo (predvsem več snega, hribov in turnosmučarskih prostranstev, pa tudi kaka bolj jodlarska značilnost ni čisto za odmet). Podobno je bilo z goščavjem ob Savi. Deda Jure je poleti čisto vsak dan odkolesaril čez celo Ljubljano, da se je pražil na savskih ploščah, moževal s tamkajšnjimi nagci in se namakal v nevarno rjavih valovih. Na tablo, da je »kopanje v reki zdravju škodljivo«, se je požvižgal, prav tako na razna vnetja sečil, ki jih je posledično fasal vsako leto. Ne glede na vse nam je neumorno paral živce s hvaljenjem, kako ni lepše reke od Save, in ne glede na vse so bile ene od njegovih poslednjih razumljivih besed namenjene prav temu, kako da je Sava njegova ljubica.

Tale dolgi uvod je pravzaprav odgovor na vprašanje Najdražjega, zakaj v moji mladosti nikoli nismo hodili k Savi. A v letošnjem letu, ki ga bomo v dobršni meri preživeli v okvirih ne samo domače občine, pač pa celo četrtne skupnosti, smo se odkupili za vse in Savo dodobra odkrili. V jesenski koronski rundi sta se mladiča sicer prav stežka pustila prvič zvleči na raziskovanje rečnih bregov, ampak odkar sem ju tja spravila s pretvezo, bi zadevo ponavljala skoraj vsak dan. Pa saj je zdaj, ko je za šuštenje kač premrzlo in na ljudi z malo manj mainstreamovskimi spolnimi nazori spominjajo samo še ovitki kondomov, na katere naletimo sem in tja, za podmladek to res atraktiven kraj! Dejavnosti se kar vrstijo, od kopanja po pesku, metanja kamnov in palic v reko do »plezanja« po bregovih, iskanja »dragih kamnov«, skokov v daljino in prebijanja skozi goščavje. Takšnih in drugačnih lekcij je ob tem vse polno, poleg gibalno-geografskih tudi človeške. Zadnjič je mladiča denimo hudo prestrašil ribič, ki ju je ozmerjal, ko sta malo preveč vriskajoče pritekla do našega Otoka zakladov …

Tudi v današnjem aprilskem vremenu smo se med dvema plohama zapodili k Savi, a že od daleč nas je ustavilo strašno šumenje. Reka je od našega obiska prejšnji teden višja za kar nekaj metrov! S tem so sicer odpadle naše obalne potke in igre na plažah, sta pa otroka odkrila, kaj je to strahospoštovanje pred močjo narave. Tudi Najdražji je bil navdušen. Ker je bil vzgojen v bistveno bolj rečnem duhu od mene, je takoj vedel, kam, in se je pri brzicah, kjer je vse lilo, šumelo in bučalo, zakadil med naplavine v iskanju zakladov. Uspelo mu je najti hladilnik brez vrat, celo bučo, ki je še vedno izgledala užitna, in dve počeni žogi. Pa seveda nepreštevje palic in žal tudi praznih plastenk. 

"Naše" brzice so čisto zalite.

Ko je posijalo sonce, je bilo - kljub električni napeljavi v centru fotke - prav lepo.

Ko smo se nastrmeli in načudili, smo se namenili domov – Mali se namreč požvižga na višino škornjev, ki jih ima obute, in skače po lužah, kot da bi imel najvišje ribiške, temu primerno pa je stanje njegovih stopal. Da bi mladiča ob tej predstavi narave nekaj naučila, sva z Najdražjim jela predavati o odmetavanju plastike in otokih smeti v oceanih. »Zato moramo s plaže vedno prinesti tri smeti,« je vskočila Tastarejša, ki so jo tako pridno vzgojili v Cicidoju ali Cicibanu ali kje že. In zdaj pride trenutek za Facebook: še preden smo odkorakali predaleč, me je prešinilo, da pa v svojem Sportbilly nahrbtniku vedno nosim tudi prazno vrečko. Zakaj ne bi izkoristili priložnosti in zablesteli kot pravi okoljevarstveniki?

Nabrali smo lepo mero plastenk – pri celotni količini, ki se valja med nametanim vejevjem, se sicer malo pozna –, jo odtovorili do pravega zabojnika in jo vestno odvrgli v naivni veri, da bo zdaj končala, kjer je treba – ker kaj več od tega z njimi pač ne moremo storiti. Nase smo bili ponosni prav vsi, podmladek pa je še bolj razveselilo, ko se je ob nas ustavil kajakaš in z nami – za razliko od onega tečnega ribiča ­– prav prijazno pokramljal. Za konec pa je še Mali v zadnjih sončnih žarkih v zadnje ostanke snega začel pisati svoje prve J-je, da me je od ponosa še malo bolj razganjalo.

Deda Jure je že vedel. Sava je res zakon.

Mini čistilna akcija.

"To je črka J," je Mali suvereno izjavil. 

Pa še ena, ki nima zveze s Savo, je pa današnja:
Tastarejša je poskrbela, da je sinetova nova
knjižna omara vzorno urejena.


Ni komentarjev:

Objava komentarja

Napredek

Pa naj še kdo reče, da mladina v koronskem topoumju ne napreduje! Moja mladiča sta v zadnjem času pokazala izrazit napredek – na področju lo...