sobota, 26. november 2011

Obiranje krnskih vršičkov

"A bova kaj plezali?" me je pred odhodom željno spraševala Alenka. Ne, plezali sicer nisva, vseeno pa na megalomanskem pohodu, na katerem sva (upam, da zadnji brezsnežni vikend) obrali večino krnskih vršičkov, ni bilo dolgčas niti za sekundo.


S soboto sva s planine Kuhinja, ki ima po mojem mnenju eno najbolj po krivem zapostavljenih slovenskih panoram, šli proti Lužnici in na primernem mestu, kot se rado reče, zavili po strmih travah na Veliki Stador (1903 m). Tu se je začelo letošnje čudovito grebensko prečenje številka n: Rdeči rob (1913 m), pa naprej na Škofič (2013 m). Z njega sva se morali po travah spustiti h globoko zamrznjeni Lužnici. Po markacijah sva nadaljevali proti Batognici in bili obe takoj složno za načrt, da raje sestopiva po temi in prej skočiva še na Batognico. Ta me s svojo vojno preluknjanostjo vedno malo razžalosti, je bila pa v sončnem zahodu zelo slikovita. V mraku sva odkorakali do koče pri Krnskih jezerih; ves prejšnji pogum nama je s temo sumljivo upadel, tako da sva v pokanju ledu na Krnskem jezeru že "prepoznavali" volkove, medvede in druge nevarne pošasti …

Noč v zimski sobi je bila neusmiljeno mrzla (cenim požarno varnost in vse ostalo, ampak peči so vseeno fajn!), a ob gostoljubju italijanskih sostanovalcev prijetno družabna. Tudi jutro je nemarno grizlo v vse dostopne dele telesa, tako da sva kar jadrno švignili do sonca nekje nad planino Na polju. Po izginjajočih potkah iz prve vojne sva se vzpenjali na Lemež, na greben zlezli po desni strani grape, v kateri je zagospodaril potresni podor, in se nato samo še sprehodili na vrh. Madonca, kar petnajst let je že, odkar sem bila tu, in pozabila sem, kako fajn je Lemež (2042 m). Tudi sestop po grebenu prek Vogla na preval Čez Potoče je bil prijetno razgiban, sledili sva potki in se težavicam umikali na južno stran.

S sedla sva ubrali "bližnjico" čez nepregledje kraških podov proti Krnčici. Pri odkrivanju kraškega bogastva so nama pomagali možici, ki vodijo levo okrog Grive. Čeprav sva imeli kraške telovadbe hitro čez glavo, sva razmeroma elegantno prišli do vojaških položajev in mulatjere, po kateri sva se udobneje približali grebenu. Še malo po svoje sva tako zlezli na Srednji vrh (2134 m, priložnost za čudovito grebensko prečenje številka žblj).

Zadnja etapa: s Srednjega vrha okrog Krna na Krnsko škrbino. Tu sva se spet složno zmenili, da kljub utrujenosti, pozni uri in precejšnji dehidriranosti (nekoliko naivno sva pač pričakovali, da bova kje po poti staknili vodo, pa je v tem mrazu ni bilo) ne greva direktno v dolino, ampak sva se potrudili še na vrh Krna. In zgoraj sploh nisva bili zadnji! Sestop v zahajajočem zlatu pa je bil več kot dostojna pika na i krnske jesenske pravljice …

Fotke so tule.

sobota, 12. november 2011

Esenca jesenskih užitkov

Lopič/Plauris po zahodnem grebenu


Da bo zavetišče Bellina, ki vzpon na Lopič z okoli 1700 metri višinske razlike iz neokusno enodnevnega spremeni v prijetno dvodnevnega, precej udobno, sva po izkušnjah iz sorodnih stavb na italijanski strani Julijcev pričakovali. Niti v sanjah pa si nisva mislili, da bo vse, kar bova morali storiti po več kot štirih urah rinjenja na planino Cjariguart iz Portisa, razgrniti spalno vrečo!


Čim sva vstopili v hiško, ki tu že slabih 15 let igra vlogo malo večjega bivaka, so naju toplo sprejeli njeni trije občasni prostovoljni skrbniki in naju bogovsko pogostili. Začelo se je s čajem in vinom, nadaljevalo pa z nebeško polento in slastnim merjaščevim golažem, ki je premamil celo mene (= skoraj popolno zajkljo, ki se ponavadi zgrozi že zgolj omembi divjačine). V peči je prasketalo, svetila nam je električna luč, mi pa smo odprli še šampanjec, grappo, piškote, kompot … Sama sem imela ob obilnem hranjenju čez glavo dela z vsaj približnim sledenjem živahnim italijanskim pogovorom sedemčlanskega omizja, tako da je za vizualno percepcijo vseh sodelujočih skrbela Alenka (skupaj sva torej zajeli skoraj vse). Zvečer so uleteli še štirje mladi Rusi, ki jih v teh hribih res ni pogosto videti, in tudi oni so bili deležni spodobne pogostitve (minus merjasec). Spat sva šli čisto očarani nad gostoljubjem, kakršnega v tem delu sveta res ne srečaš vsak dan.

V obetavnem nedeljskem jutru pa je šlo zares: zahodni greben Lopiča! Zaradi logistike sva se ga lotili v sestopu in tako najprej po slabih dveh uricah od koče med bajsastimi kozorogi in gamsi, ki jih tu res mrgoli, prilezli na vrh Lopiča (1985 m), kjer naju je pozdravilo še precej krmežljavo sonce. Tu so se začele intenzivne fotografske seanse: Alenka na grebenu od spredaj, Alenka na grebenu od zadaj, pa spet od spredaj in tako v neskončnost. Sodeč po opisu, ki sva ga prebrali v sicer precej zanesljivem vodniku, sva pričakovali ozko, silno izpostavljeno grebensko rez z nekaj težavnimi mesti, ki sežejo do slabe dvojke - in našli čisto esenco jesenskega užitkarjenja. Čudovit, pretežno travnat greben, ki je bolj skalnat v prvi (torej vzhodnejši) polovici. Nekaj skokcev, ki jih zakrivijo trebušaste plasti kamnine, sva enostavno obvozili po južni strani in prijetno shojenih poličkah z malenkostnim grabljenjem trav, nikjer pa ni niti malo zadišalo po dvojki in vrv je vse razglede zamudila, ker je pač ostala v nahrbtniku. Po strmih južnih pobočjih pod nama so se podili gamsi (no, po položnejših severnih tudi), midve pa sva lazili čez vse vršičke in vriskali od sreče. Po dveh urah je bilo veselja na Cimi Somp Selve konec, še nekaj sestopa po strmih travah in komaj sledljivi potkici do markirane poti pri (neuporabnem) bivaku Coi.

Tu sva bili še tako jesensko razigrani, da sva se sklenili odpovedati sestopu po dolgočasno strmi poti 728a, po kateri sva dan prej prišli gor (samo za informacijo: direktna pot iz Portisa do koče Bellina, uradno opuščena zaradi podora, je menda lepo prehodna in precej krajša), in sestop zabelili z ovinkom nad cerkvico sv. Antonia ter po markirani poti v Venzone, kamor sva ubrano pripeli - menda je bila prav na koncu na vrsti Zdravljica … Po takšnem dnevu je bilo čisto na mestu tudi nekaj vznesenosti!

Pobegi s Pohorja

O takšnih in drugačnih pohorskih polomijah in zadnji, ki to na srečo ni bila Pohorje je v moji družini sinonim za fiasko v najsočnejšem...