Smučarski (na)tečaj

»Ne bi šel na smučarski natečaj,« je začel agitirati Mali, ko sem mu oznanila, da ga med božičnimi prazniki čaka smučarska šola. Pričakovana reakcija! Ker nisem od včeraj, sem ga s tem podatkom seznanila nekaj dni pred dejanskimi počitnicami, ga pospremila z dejstvom, da se bo istega tečaja udeležila tudi večina njegovega sorodstva (sinetovih let, kakopak), in se nasploh trudila, da bi vse skupaj predstavila čim bolj spodbudno. Po smučarskem debaklu prejšnje sezone, rezultat katere je bil samo, da je bilo Malega, ki je bil pred tem na smučeh že kar stabilen, grozno strah vsake najmanjše strmine, si ga z Najdražjim namreč nisva upala sama zvleči na smučišče in sva sklenila, da je čas za profesionalno pomoč.

Tudi Mali ni od včeraj in ni se dal zlepa. Saj ni kaj reči, vedno boljše argumente ima – češ da so POČITNICE in da med POČITNICAMI res ni čas za šolo! A zadeva je bila plačana in tako je bil prvo jutro Mali edini, čigar jok je odmeval med deco, ki se je zbirala na smučišču. (Kar me je poneslo nazaj, na njegov prvi šolski dan, ko sva bila na šolskem dvorišču »ponosna« starša edinega mladiča, ki se je besno oklepal svoje roditeljice, glasno kričal, tulil in sploh zganjal cirkus. Dejstvo, da že od drugega dne odskaklja v šolo z največjo radostjo, je pa vlivalo nekaj upanja!)

Ekipa smučarskih učiteljev je bila sila profesionalna, takoj so prihiteli k Malemu in ga spodbujali z vprašanji tipa: »Kako se kličeš?« Ker sine nima ravno širokih izkušenj s Primorci, verjetno ni odveč poudariti, da je vprašanje izzvenelo v prazno, ker ga dečko preprosto – ni razumel. A zdaj ima za sabo že toliko izkušenj z raznimi oblikami socializacije, da je, čim se je začela skupinska akcija, pač odhlipal za učitelji in začel sodelovati …

In tri dni kasneje? Ne samo, da se je Mali sam spuščal po progi, ampak smo ga popoldne komajda zvlekli s smučišča. Malo žalosten je bil, ker mu je bilo žal, da se je smučarski (na)tečaj že končal … Smo ga pa potolažili z obljubo, da bo naslednje leto lahko spet šel v isto šolo!

Končno!

Tri decembrske laži

Da v obstoj treh pravljičnih mož v naši familiji še ni bilo zares podvomljeno, je vprašanje, ki me tako fascinira, da kar naprej pisarim o njem. Tastarejša je stara že devet let, obvlada računanje do poljubnokaterega števila, jezi jo, da pri slovenščini letos še nimajo v planu ukvarjanja z glagoli in samostalniki, in seveda ji je že par let kristalno jasno, da mini darilc na vrhovih, na katere se primatramo, ne nastavljajo škrati, pač pa midva z Najdražjim. Ampak ne, čeprav sem se v zadnjem času večkrat ekstra potrudila, da sva bili sami in se pogovarjali o božično-novoletnih zadevah, o Miklavžu in preostalih dvojici veselih debeluhov ni izrekla nobenega pomisleka. Letos tudi ni hotela jasno izraziti, kaj si sploh želi (kar lepo ilustrira dejstvo, kako imamo vsi polne riti vsega). Vseeno se je zagnano spravila pisat pismo Božičku. Potem se je celo domislila nekih velevažnih alinej tipa neke lego frendice, pa top pulover brez kapuce (najino večno jabolko spora, ker še vedno mislim, da so vse obleke, ki segajo do popka, primerne kvečjemu za poletje, pa še takrat ne v vseh okoliščinah), pa seveda telefon. Tega je obkrožila z rdečo, da bo jasno, kaj je najpomembnejše!

Zato me je toliko bolj presenetil Mali, ki mi je zadnjič na poti iz šole samoiniciativno razložil, da verjame samo v Miklavža, v Božička in dedka Mraza pa ne. Ker Božiček itak pusti darila čez noč in to lahko narediva midva z Najdražjim, v dedka Mraza se »pač eden preobleče«, pri Turbobabi mu je pa sploh ful sumljivo to, da se v določenem trenutku božičnega večera vsa deca znajdejo zaklenjeni v eni od sob, ko se ključavnica »čudežno« odpre in pridrvijo v dnevno sobo, so pa pod smrekico darila.

No, ko je bilo na vrsti prejemanje daril od Miklavža, se je Tastarejša vendarle preveč prešerno smejala in me pomenljivo iskala s pogledom. »O, Miklavž je pa copate kupil v Kiku!« je zafrkantsko komentirala, tako da sem jo nazadnje le pocukala za rokav in ji prišepnila, da ja, seveda ima prav, seveda sva Miklavževa darila nastavila njena starša. Zdaj imam pa jaz že dosti tega, da se trudim s skrivnim nastavljanjem daril pred ženskico, ki ji ne uide prav nič! Zabičala sem ji tudi, da mora »sodelovati« z nama, kajti čeprav se Mali dela, da mu je vse jasno, je ves Miklavžev večer panično skakal v zrak ob vsakem manj običajnem šumu v hiši. Pa naj uživa v na pol pravljičnem svetu, v katerem si decembrske nakupe enakovredno delimo tako starši kot neki pravljičnjaki, ki štumfe iz Mane prinesejo po zraku …

Po iniciacijskem slovesu od ene od osrednjih laži otroštva pa sva večer s Tastarejšo zaključili z vprašanjem: »A zdaj veš, zakaj ne boš dobila telefona od Božička?« Ja no, veseli december pač prinaša tudi razočaranja.

Pa smo spet pri snežinkah in snežakih in lučkah ... Tokratna umetnina je od Malega.