sobota, 30. november 2019

Visoki vrh (ob letu osorej)

Visoki (Kurji) vrh in Mojstrovica


Kot že tolikokrat se je spet zgodilo, da sem se v istih koncih znašla na tako rekoč isti vikend v letu. S to razliko, da sva lani z Najdražjim bluzila po strminah nad Srednjim Vrhom v megli in dežju, letos pa nama je bilo vsaj s slednjim prizaneseno – namreč z dežjem, kajti potem ko se je zjutraj na Gorenjskem reklamiralo prelestno sonce, sva večino dneva vendarle preklamfala v megli. Glede na lani se je tudi snežna odeja začela nekaj sto metrov višje. Še sreča, kajti že v kopnem je bil obvoz Vršiča v zahodnem grebenu Visokega (Kurjega) vrha – torej odsek, kjer se nama je zataknilo pred letom dni – komajda sledljiv. Spet na grebenu se je od nikoder vzela prav široko izsekana steza, in samo predstavljala sva si lahko, kako prekrasno razgledno mora biti tod v ugodnejših atmosferskih pogojih. 

Zjutraj sva svoj hrib še videla.

Malo jutranje reklame.

Vavčarjeve krave so bile še živahno zunaj.

Spodnji del grebena je fleten ...

... gozdne potke na severni strani pa malo manj.

V megli nama je bilo precej vseeno, ko je pot spet zavila na severna pobočja. Na tako zvanem prehodu Pri zajli se je resneje začel sneg, tako da sva se čez izpostavljeno mesto raje navezala. In ravno ko sva najbolj motovilila in je Najdražji stal na eni strani grape, jaz pa na drugi, se je naenkrat zaslišal topot … Izza meglenega vogala sta planila dva tolsta, predzimsko rejena gamsa, skočila mimo Najdražjega in hip zatem oddrvela v grapo pod nama. Vse skupaj ni trajalo več kot par sekund in tolikšna bližina plašnih koz bi bila nepozabna, a kaj, ko sta telebana svoj nepotrebni beg izpeljala v popolni paniki in pri tem le po sreči zgrešila vrv, ki je bila napeta med Najdražjim in mano. Če bi tisti moment slučajno gledala stran, še tega ne bi vedela, kaj me je zadelo, ko bi se gamsa zapletla v najino varovanje in nas vse potegnila v globino! No, ker me je ravno čakalo par izpostavljenih stopinj, mi pulz ob divjaškem srečanju začuda niti ni poskočil. Na pobočjih do planine Bašca je bilo snega nenadoma ogromno, a je bil tako lepo predelan, da sva z užitkom hodila po njem brez gaženja ali uporabe zimske opreme. Pri koči na Bašci, do kamor sva lani priblodila s spodnje strani, sva očarano ugotovila, da sva v letošnjem letu 25. vpisana obiskovalca – očitno so ti kraji res tako divji, kot se mi zdijo!

Pri zajli (in gamsih).

Planina Bašca.

V megli naprej.

Čeprav megla ni dajala slutiti, da se namerava kakor koli predrugačiti, sva nadaljevala proti Visokemu vrhu. Ob potočku in čez zasnežene strme travnike sva prišla na greben, po njem pa desno na vrh. Brez težav, ne pa tudi brez nekaj komičnih padcev, ko sva se pogreznila v slabo predelani sneg nad ruševjem. Zato sva se raje držala pobočij brez ruševja, kjer so bile razmere za hojo po snegu preprosto idealne. Ni se udiralo, ni bilo ledeno, ravno prav torej za lahkotno stopicanje po beli podlagi. Da raje sploh ne razmišljam o tem, kako prvovrstna osnova bo to za turno smuko, ko ga bo čez navrglo še rundo ali dve!

Ker sva imela še nekaj ur dneva, sva z Visokega vrha strumno zastavila še proti glavnemu karavanškemu grebenu. Neizmerno večjo srečo kot pamet sva imela, da se je, ravno ko sva prišla pod Vrh Bašce, megla za par minutk razmaknila. Če se ne bi, bi spregledala, da se pravi grebenčič naskrivaj obrne desno, in bi naju odneslo kdove kam po lažnem grebenu v pobočja nad Hladnikom, tako sva pa ne samo videla, kam morava, ampak sva se znašla sredi najbolj bele, najbolj ivnate, najbolj božanske zimske pravljice! Morda pretiravam, a za nas, ki si visokogorja ne moremo privoščiti vsak teden, ima že par minut sonca in snega čarobne učinke!

Pravljica pred Mojstrovico.

Na sedlo med Mojstrovico in Tišlerico sva prišla po gozdni cesti.

Razcep pod Tišlerico, midva sva se vrhu morala odreči in nadaljevati proti Kresišču.

Na Mojstrovici je bilo vriskanja konec, spet sva bila v megli, pri spustu na naslednje sedlo pa sva se znašla na pobočjih, prestrmih za najin okus. Na račun iskanja najugodnejšega prehoda sva nabila še nekaj deset višinskih metrov in nazadnje sestopila precej globoko na desno stran do gozdne ceste, po kateri sva nato odpešačila nazaj gor na sedlo. Čakala naju je še igra belih kucljev in zlatega sonca na pobočjih okrog Tišlerice, z naslednjega sedla pa sva sestopila k lovski koči za Lepim vrhom. S parimi kilometrčki gozdne ceste sva opravila tik pred trdo temo in tako nabrala 1300 višinskih metrov oz. slabih 18 kilometrov pohajanja po grebenčkih enega najbolj divjih kotičkov naših Karavank.

Še nekaj trenutkov zimske pravljice ...

Za hip sva uzrla celo Jalovec.

Midva!

Par sto metrov pod grebenom se snežna odeja hitro konča.

četrtek, 28. november 2019

Domača naloga za vso družino

Zadnjič je z Malim iz vrtca k nam priromal nekakšen nahrbtnik z lično mapo in natančnimi navodili, kako moramo v naslednjem tednu narediti projekt z lesom, ki ga bo sine potem predstavil svoji skupini. V mapici je že bilo nekaj fotografskih predstavitev otrok, ki jih je projekt doletel pred nami. Bili smo kar očarani, saj so v vseh družinah naredili presenetljivo reprezentativne, preproste, a domiselne izdelke in jih tudi prisrčno fotodokumentirali. Najdražji je kar zažarel, saj se nam v kleti že nekaj let svaljkajo leseni odrezki, ki mu jih je škoda zavreči, uporabnega namena jim pa še nismo našli. In tako smo se v soboto zjutraj odromali v odmaknjeni prostorček naše hiše, ki se mu še iz časa, ko sta tod kraljevala moja starša, reče hobi soba. Ime se sobe kar drži, čeprav mizarstvo in druga hišniška opravila v resnici niso bili hobi ne za mojega očeta ne za Najdražjega. Kakor koli že, otroka sta se oblekla in celo obula, ker je spodaj po tleh res nemarno in celo jaz ne pustim, da bi tamkaj letala bosa, in v hobi sobo smo se podali z namenom, da iz lesenih ostankov izdelamo preprost traktor ali nekaj podobnega. 

Končni izdelek

(Glavna traktorska manija v naši hiši se je sicer unesla, kar je po več kot letu in pol življenja z gradbeno-kmetijsko mehanizacijo dobrodošla sprememba. Zdaj Mali bolj trza na dinozavre vseh vrst, podvodni živelj in batiskafe. Za starša, ki mu je prva asociacija na morje »bejžmo čim dlje stran«, je to nekoliko naporno, a od takrat sem poguglala že marsikaj in se naučila kup bizarnih dejstev, recimo da je bil eden od redkih homosapiensov, ki so bili na dnu Marianskega jarka, famozni kič režiser James Cameron ...)

Ko smo ves lesni material zložili na mizo, sta ga mladiča začela zagnano sestavljati. Z Najdražjim sva takoj sklenila, da ne bomo komplicirali: bomo ta les samo malo spedenali, pa bomo naredili razvojno primerne, domišljijo spodbujajoče in sploh in ah prvovrstne kocke. Saj nam je šlo – Najdražji je žagal in brusil, Tastarejša mu je kar zagnano pomagala, Mali, ki naj bi mu bila cela predstava namenjena, je pa za orodje prijel ravno toliko, da sem lahko naredila par fotk in je bilo zadoščeno osnovnim vrtčevskim zahtevam. V drugem dejanju smo šov preselili na jedilno mizo in se spravili kocke barvat s tempera barvami. Po prvi minuti packanja sem se spomnila, kako sem to sovražila še iz časov likovne vzgoje, in lahko si mislite, da če je bilo svinjanje v osnovni šoli, je bilo z dvema predšolskima mladičema še mnogo huje! Mali je zdržal par minut, potem ga je odneslo na druge konce dnevne sobe. Tastarejša je pa kar tiho in mirno čepela nad paleto in čopiči, tako da sem jo z veseljem pustila pri miru. Malo manj vesela sem bila, ko je tudi njej vse padlo dol in sem videla, kakšno opustošenje je pustila med temperami. 

Razdejanje med temperami.

Za mladiča je bila zadeva s kockami s tem opravljena, Najdražji pa je porabil dobršen del popoldneva, da je koščke lesa, nad katerima sta mladiča obupala, pobarval do konca, in še par večerov, da jih je vse pošteno polakiral. Tudi jaz sem se še kratkočasila s pripravo in tiskanjem fotografij, ki so bile seveda vse zmazane, neostre in samo pogojno uporabne. Input časa in energije, ki smo ga vložili v kocke, je torej nekako 70 % za Najdražjega, 15 % zame, 12 % za Tastarejšo in 3 % za glavnega junaka dogodka. Odveč je poudarjati, da sta se s končnim izdelkom oba otroška uporabnika igrala točno tri minute …

Nahrbtnik smo odnesli nazaj v vrtec z nekoliko grenkim priokusom, da fotografije v tisti mapici, na katerih Mali zarisuje črte, brusi in barva, izgledajo čisto spodobno, niso pa iskrena predstavitev naše zgodbe. A popoldne je moja vera v družinske projekte te sorte spet malo zrasla, kajti menda je Mali našo nalogo prezentiral jasno in ponosno, kocke, ki jih je prinesel s sabo, pa so kolege iz njegove skupine tako zaposlile, da bi jih v igralnici z veseljem še obdržali, če jih ne bi njihov lastnik ljubosumno odvlekel nazaj domov (kjer jih seveda ni več niti pogledal). V garderobi sem potem kramljala še z drugimi otročiči in angelsko skodrana blondinkica mi je ponosno povedala, da so pri njih naredili leseno vetrnico.

»Vem, sem videla na slikah,« sem ji rekla. »A zdaj jo imate pa na vrtu?«

»Ne, to je bilo samo, da smo slikali,« je odvrnila. »Potem smo jo dali pa v klet.«

Saj! Šele njena otroška prostodušnost me je prizemljila. Verjetno je vsaka mizarska zgodba v mapici podobna kot naša – insceniran fotografski šov srečnega, idealnega življenja z aktivnimi otroki in krasnimi izdelki. Instagram na predšolskem nivoju! Ampak to se zdaj bere čisto preveč grenko, kajti v resnici je bila vrtčevska domača naloga za nas čisto uspešen projekt. Celotno družino je povezala za vse dopoldne. To je pa tudi nekaj!

torek, 19. november 2019

Pravopis

»Naredila sem knjigico!« mi je popoldne ob skoku v naročje v vrtcu začivkala moja Tastarejša. Res je zložila skupaj dva lista z nekaj pobarvanimi slikicami. Na prvo stran je narisala enega od svojih značilnih motivov, nadenj pa je s šablono napisala nekakšen naslov.


»KIGA|U|MAARIC,« je bil moj poskus dešifriranja, a s skupnimi močmi sva takojci dognali, da pravzaprav piše »KNJIGA V MAVRICAH«. Kar zrasla sem za par centimetrov!

»A to si naredila čisto sama?«

»Sama!«

»Kako pa veš, kaj napisati?«

Tastarejši je bilo čisto jasno: »V glavi si povem črke in jih napišem.«

Artefakt sem previdno stlačila v nahrbtnik, poln jopic, rokavic, plišastih mucic in druge nujne prtljage, in ga v kar dobrem stanju prinesla domov, kjer bo shranjen, kot pritiče dragocenostim. Kot prava pedagoška delavka si pa seveda nisem mogla kaj, da ne bi v nekem trenutku pokazala hčerki, kako se naslov njene knjige zares napiše. Kar je lažje reči kot storiti, ker se na naši mizi med kozarci vode, ostanki marmelade, vedri flomastrov in knjigami o dinozavrih komaj najde par kvadratnih centimetrov za pisanje.

»KNJIGA …« sva skupaj brali. Ampak joj, kako se je razjezila, ko sva prišli do V-ja. Prav huda je bila, res!

»Ne, mami, ti nič ne veš, to mora biti U!«

Saj ne rečem, marsikateri moj študent bi svoj srd verjetno z veseljem delil z njo …

nedelja, 10. november 2019

Jesen na Slavniku

V bistvu je dobro, da smo kot ekipa že izurjeni in je tura s 500 višinskimi metri vzpona za nas zadeva povprečne težavnosti. Slaba stran tega pa je, da težko napišem kakšno omembe vredno zgodbo … 

Klasična z vrha Slavnika.

Razen tega, da je bilo na Slavniku danes prijetno toplo in presunljivo lepo. Ne najbolj razburljivi vzpon iz Podgorja smo kar dobro zmogli v dveh urah in pol. Mali je zadevo v dobršni meri prespal, Tastarejša pa se je zaposlila z nabiranjem nekakšnih bajsastih želodov, ki jih je potem nastavljala na skale ob poti in z njimi »hranila« domnevne veveričke. Razvlečeno pripovedovanje pravljic mi je bilo torej večinoma prihranjeno, na robu vršnih travnikov je bilo pa itak tako lepo, da dodatna animacija ni bila več potrebna.

Na vrhu bi ob družbi žlahte, ki je gor prišla po malo ležernejši varianti, čudovitih pogledih na jesensko Primorje in dveh krožnikih fužev, ki sta ju mladiča zmazala pretežno brez pomoči, zlahka zabili precej več časa, kot smo ga, a novembrska ura je bila neusmiljena. Po cesti smo v Podgorje primarširali s trdo temo. Razveseljivo pri tem je, da je Mali kar nekaj prehodil sam – sicer manj kot dan prej na Rašici, ko je zagazil v blato in si ga posledično nisem več hotela zadegati na rame, pa je brez težav pripešačil do avta, a vsak meter je boljši kot nič. Manj razveseljivo pa je, da smo morali del poti tovoriti tudi Tastarejšo, ki je z vedno globljim mrakom vedno glasneje cvilila v nejasnem strahu pred zlobnimi bitji iz gozda. Še sreča, da v sestopnem drncu ni opazila informativne table, na kateri je bil narisan velik, nezgrešljiv volk …

Ribnik v Podgorju. Mladina je bila navdušena!

Jesen pod vrhom ...

... in še jesen.

Dvoje igral pod kočo je bilo postavljenih krepko
v prejšnjem tisočletju - mogoče sta ravno zato še
zanimivejši!?

Tam zadaj je bilo pa vse belo.

Dol se je tudi Mali delno trudil sam.

Večer.

ponedeljek, 4. november 2019

Kulturna vzgoja

O načinih pokopa, lovu na modre sveče, manirah na pokopališču in dinozavru Melani


Pa ne na kulturni praznik, ampak (skoraj) na dan mrtvih. Da bi se prebili čez turobno popoldne, sem mladiča zbrcala na izlet na lokalno pokopališče. Brez sveč in ikeban – ne nazadnje smo taki priseljenci, da med priimki na grobovih ne poznamo prav nikogar –, zgolj z namenom seznanjanja z nenavadnim, a pomembnim delom slovenske biti.

Nisem ravno abonirana obiskovalka pokopališč v dneh njihove največje bleščave (hm, pa tudi sicer ne), in čeprav sem enormno količino sveč pričakovala, me je vseeno osupnila. Da ima prav vsaka parcelica od štiri do dvajset plastičnih lučk, je pa menda malo pretirano!? A Tastarejša je bila očarana. Obhodila je vse grobove, jaz pa sem ji morala brati na njih zapisana imena. Spotoma sva se pomenkovali o tem in onem, skušala sem biti poučna, nazorna, objektivna in sploh in oh vzgojna. Ob marmornatih omarah za žare se mi je zapletlo, ko sem začela pojasnjevati razliko med krsto in žaro. Tastarejša je kategorično izjavila, da ona pa že noče, da jo sežgejo. Punca še vedno živi kot v kaki ljubeznivi risanki; med drugim mi je ravno na pokopališču zaupala, da si nikoli videnega, a pogosto omenjanega dedata Jureta predstavlja kot Pepinega atija pujsa. Zato je bila navdušena nad mojo še bolj ilustrativno razlago, da se tudi pokopan mrtev človek sčasoma spremeni v prah oziroma v zemljo, potem ga pa pomlaskajo deževniki oziroma katera od blizu rastočih rastlin. Da hoče biti pokopana, je rekla, »zato da se bom spremenila v rožico!«


Resnica pa je, da se je Tastarejše bolj kot vsa moja razpredanja o reinkarnaciji, (ne)obstoju življenja po smrti in podobnem dotaknila – barva sveč. Njena glavna okupacija med sprehodom je bilo iskanje modrih sveč. V kraljestvu rdeče se je le sem ter tja zableščalo kaj modrega, in Tastarejša je stekla k vsaki in jo nežno potipala. Celo Mali, ki je imel po obhodu prvega dela našega malega pokopališča dovolj in je profano komentiral samo, da »bi neki jedu«, je navdušeno sodeloval pri lovu. Pri lociranju modrih lučk marsikdaj je sestro marsikdaj celo prehitel – to je bil pač plus njegove visoke ogledniške pozicije na mojih ramenih.

Ko se je iskanje sveč preveč razživelo, sem na kulturno vzgojo želela navezati še nekaj manir in kot pridna učiteljica izjavila: »Na pokopališču se ne teče in ne kriči.« Tastarejša itak ni bila vprašljiva, čim je to zaslišal Mali, pa je – pokora, kakršen je – planil z mojih ramen in začel neugnano letati sem ter tja, da sem morala prekršiti pravkar postavljeno pravilo in povzdigniti glas. Toda očitno se ga je celotna ekspedicija dotaknila bolj, kot se je zdelo na prvi pogled. Že takoj naslednji dan me je na poti iz vrtca spet vlekel na »kopališče«. Kultivirano je dopustil, da sem ga snela s poganjalca in sva ogled opravila peš. Še več, skrajno uglajeno je piškote, ki jih je mlatil, kot da ne bi v vrtcu ves dan nič jedel, pospravil v škatlo in jih nosil v roki kot pravi gospod. No, samo majčkeno jih je kdaj pa kdaj potresel, da se je drobilo in ropotalo …

Če se bodo v prihodnjih dneh med Tastarejšimi dojenčki in legofrendicami pojavili Franciji, Franci in Frančiščke, bom vedela, od kod so se vzeli – z našega pokopališča. Čeprav so štorije o imenih, ki jih mladina uporablja pri igri, čisto nepredvidljive. Oni dan je recimo Mali zarjovel, da je »stjaaaašni dinozavej«. Takoj nato je dodal, da je »stjaaaaašni dinozavej Melani!« Kje za boga milega je pobral MELANI in kako jo je vendar povezal z dinozavrom, sem se spraševala. Tastarejši to sploh ni bila uganka. V Cicidoju vendar! Seveda, v eni od zadnjih številk je bila objavljena otroška risbica dinozavra, katere avtorici sta starša ob izbiri imena sklenila dosmrtno zabeliti življenje. Meni pa sta vsekakor polepšala dan, kajti zdaj lahko vsakemu dinozavru, tudi najstrašnejšemu, najbolj krvoločnemu tiranozavru, rečem Melani!

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...