ponedeljek, 04. november 2019

Kulturna vzgoja

O načinih pokopa, lovu na modre sveče, manirah na pokopališču in dinozavru Melani


Pa ne na kulturni praznik, ampak (skoraj) na dan mrtvih. Da bi se prebili čez turobno popoldne, sem mladiča zbrcala na izlet na lokalno pokopališče. Brez sveč in ikeban – ne nazadnje smo taki priseljenci, da med priimki na grobovih ne poznamo prav nikogar –, zgolj z namenom seznanjanja z nenavadnim, a pomembnim delom slovenske biti.

Nisem ravno abonirana obiskovalka pokopališč v dneh njihove največje bleščave (hm, pa tudi sicer ne), in čeprav sem enormno količino sveč pričakovala, me je vseeno osupnila. Da ima prav vsaka parcelica od štiri do dvajset plastičnih lučk, je pa menda malo pretirano!? A Tastarejša je bila očarana. Obhodila je vse grobove, jaz pa sem ji morala brati na njih zapisana imena. Spotoma sva se pomenkovali o tem in onem, skušala sem biti poučna, nazorna, objektivna in sploh in oh vzgojna. Ob marmornatih omarah za žare se mi je zapletlo, ko sem začela pojasnjevati razliko med krsto in žaro. Tastarejša je kategorično izjavila, da ona pa že noče, da jo sežgejo. Punca še vedno živi kot v kaki ljubeznivi risanki; med drugim mi je ravno na pokopališču zaupala, da si nikoli videnega, a pogosto omenjanega dedata Jureta predstavlja kot Pepinega atija pujsa. Zato je bila navdušena nad mojo še bolj ilustrativno razlago, da se tudi pokopan mrtev človek sčasoma spremeni v prah oziroma v zemljo, potem ga pa pomlaskajo deževniki oziroma katera od blizu rastočih rastlin. Da hoče biti pokopana, je rekla, »zato da se bom spremenila v rožico!«


Resnica pa je, da se je Tastarejše bolj kot vsa moja razpredanja o reinkarnaciji, (ne)obstoju življenja po smrti in podobnem dotaknila – barva sveč. Njena glavna okupacija med sprehodom je bilo iskanje modrih sveč. V kraljestvu rdeče se je le sem ter tja zableščalo kaj modrega, in Tastarejša je stekla k vsaki in jo nežno potipala. Celo Mali, ki je imel po obhodu prvega dela našega malega pokopališča dovolj in je profano komentiral samo, da »bi neki jedu«, je navdušeno sodeloval pri lovu. Pri lociranju modrih lučk marsikdaj je sestro marsikdaj celo prehitel – to je bil pač plus njegove visoke ogledniške pozicije na mojih ramenih.

Ko se je iskanje sveč preveč razživelo, sem na kulturno vzgojo želela navezati še nekaj manir in kot pridna učiteljica izjavila: »Na pokopališču se ne teče in ne kriči.« Tastarejša itak ni bila vprašljiva, čim je to zaslišal Mali, pa je – pokora, kakršen je – planil z mojih ramen in začel neugnano letati sem ter tja, da sem morala prekršiti pravkar postavljeno pravilo in povzdigniti glas. Toda očitno se ga je celotna ekspedicija dotaknila bolj, kot se je zdelo na prvi pogled. Že takoj naslednji dan me je na poti iz vrtca spet vlekel na »kopališče«. Kultivirano je dopustil, da sem ga snela s poganjalca in sva ogled opravila peš. Še več, skrajno uglajeno je piškote, ki jih je mlatil, kot da ne bi v vrtcu ves dan nič jedel, pospravil v škatlo in jih nosil v roki kot pravi gospod. No, samo majčkeno jih je kdaj pa kdaj potresel, da se je drobilo in ropotalo …

Če se bodo v prihodnjih dneh med Tastarejšimi dojenčki in legofrendicami pojavili Franciji, Franci in Frančiščke, bom vedela, od kod so se vzeli – z našega pokopališča. Čeprav so štorije o imenih, ki jih mladina uporablja pri igri, čisto nepredvidljive. Oni dan je recimo Mali zarjovel, da je »stjaaaašni dinozavej«. Takoj nato je dodal, da je »stjaaaaašni dinozavej Melani!« Kje za boga milega je pobral MELANI in kako jo je vendar povezal z dinozavrom, sem se spraševala. Tastarejši to sploh ni bila uganka. V Cicidoju vendar! Seveda, v eni od zadnjih številk je bila objavljena otroška risbica dinozavra, katere avtorici sta starša ob izbiri imena sklenila dosmrtno zabeliti življenje. Meni pa sta vsekakor polepšala dan, kajti zdaj lahko vsakemu dinozavru, tudi najstrašnejšemu, najbolj krvoločnemu tiranozavru, rečem Melani!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Jesen na Slavniku

V bistvu je dobro, da smo kot ekipa že izurjeni in je tura s 500 višinskimi metri vzpona za nas zadeva povprečne težavnosti. Slaba stran te...