V bistvu je dobro, da smo kot ekipa že izurjeni in je tura s 500 višinskimi metri vzpona za nas zadeva povprečne težavnosti. Slaba stran tega pa je, da težko napišem kakšno omembe vredno zgodbo …
 |
| Klasična z vrha Slavnika. |
Razen tega, da je bilo na Slavniku danes prijetno toplo in presunljivo lepo. Ne najbolj razburljivi vzpon iz Podgorja smo kar dobro zmogli v dveh urah in pol. Mali je zadevo v dobršni meri prespal, Tastarejša pa se je zaposlila z nabiranjem nekakšnih bajsastih želodov, ki jih je potem nastavljala na skale ob poti in z njimi »hranila« domnevne veveričke. Razvlečeno pripovedovanje pravljic mi je bilo torej večinoma prihranjeno, na robu vršnih travnikov je bilo pa itak tako lepo, da dodatna animacija ni bila več potrebna.
Na vrhu bi ob družbi žlahte, ki je gor prišla po malo ležernejši varianti, čudovitih pogledih na jesensko Primorje in dveh krožnikih fužev, ki sta ju mladiča zmazala pretežno brez pomoči, zlahka zabili precej več časa, kot smo ga, a novembrska ura je bila neusmiljena. Po cesti smo v Podgorje primarširali s trdo temo. Razveseljivo pri tem je, da je Mali kar nekaj prehodil sam – sicer manj kot dan prej na Rašici, ko je zagazil v blato in si ga posledično nisem več hotela zadegati na rame, pa je brez težav pripešačil do avta, a vsak meter je boljši kot nič. Manj razveseljivo pa je, da smo morali del poti tovoriti tudi Tastarejšo, ki je z vedno globljim mrakom vedno glasneje cvilila v nejasnem strahu pred zlobnimi bitji iz gozda. Še sreča, da v sestopnem drncu ni opazila informativne table, na kateri je bil narisan velik, nezgrešljiv volk …
 |
| Ribnik v Podgorju. Mladina je bila navdušena! |
 |
| Jesen pod vrhom ... |
 |
| ... in še jesen. |
 |
Dvoje igral pod kočo je bilo postavljenih krepko
v prejšnjem tisočletju - mogoče sta ravno zato še
zanimivejši!? |
 |
| Tam zadaj je bilo pa vse belo. |
 |
| Dol se je tudi Mali delno trudil sam. |
 |
| Večer. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar