 |
| Guajara, junij 2014. |
Junij 2014. Razmeroma sveža mladoporočenca na zadnjem resnejšem potovanju v dvoje. Tukaj sva na vrhu Guajare (2718 m) na kanarskem otoku Tenerife. V ozadju pa mnooogo višji vulkan Pico del Teide …
 |
| Februar 2024, spet Guajara. Tokrat mlajši del družine. |
Februar 2024, skoraj deset let kasneje. Na vrhu Guajare tokrat najin podmladek, ki je – to se pa le moram pohvaliti – dovolj zdresiran, da mu takale šesturna tura s 700 metri vzpona ne predstavlja nobene težave.
 |
| Junij 2014, Pico del Teide. Moja malenkost in Tastarejša (inkognito v trebuhu). |
… Spet junij 2014. Moja prelestna malenkost na samem Picu del Teide (3718 m), najvišjem vrhu Tenerifa, Kanarskih otokov nasploh in tudi same Španije. Najdražji je do tja vzorno prisopihal z najvišjega parkirišča – kar mu je še vseeno dalo več kot 1500 metrov višinske razlike. Jaz sem se pa s svojim nosečniškim trebuščkom, v katerem je ravno tiste dni prvič začelo pobrcavati najino prvo detece, prerinila mimo znakov, ki nosečnicam odsvetujejo vzpon, vstopila na prvo jutranjo gondolo in bila v par minutah na 3500 metrih. Za sam vzpon na najvišjo točko Teideja od vrha žičnice sva si pravočasno omislila dovoljenje nacionalnega parka. Ker se res ne spodobi, da bi se tako lagodno sprehodila tako visoko, sva v dolino sestopila skupaj mimo slikovitih vulkanskih bomb in drugih ognjeniških atrakcij, Tastarejša pa je moje potikanje po višinah preživela brez posledic in na svet pribrcala živa in zdrava.
Februar 2024. Zdajle bi bila na mestu družinska fotografija z vrha Teideja – ampak je ne bo. Ne, ker je ne bi hoteli narediti; tako rekoč hkrati z letalsko karto za Tenerife sem rezervirala tudi dovoljenje za vzpon na vrh in splanirala, kako bomo potem vsi skupaj peš sestopili v dolino mimo kraterja Pica Vieja ter se v neskončnost bahali s tem, na kako visokem vrhu smo bili. A v desetih letih se je spremenilo veliko. Predvsem se je obisk otoka povečal do te mere, da so vsa parkirišča najpopularnejših točk bolj ali manj zasedena, da v njihovi okolici mrgoli bejbik, ki se nastavljajo v najbolj absurdne vplivničarske poze (strašno se mi je dopadla lepotica, ki je kratko poletno krilce dopolnila z nesmiselno ogromnim slamnikom in pozirala na sredi – sicer res slikovite – ceste v kalderi pod Teidejem; ob tem zanemarimo dejstvo, da so na višini 2000 metrov temperature za tako kratke oblekice neprimerne ne glede na to, kako južno smo bili), in da je vse poglavitne dejavnosti treba rezervirati vnaprej. Mojim možganom je uspelo spregledati misel, da bi bilo poleg dovoljenja za vzpon na vrh morda dobro rezervirati tudi gondolo na Teide. In tako smo se fizično, še bolj pa psihično pripravljeni zjutraj znašli na spodnji postaji žičnice, kjer je mrgolelo ljudi, in se ozirali naokrog, kje za vraga je blagajna. Ko sem se ravno začela razburjati, kako je pa to diskriminatorno do starejših ljudi, ker je karte mogoče kupiti samo prek spleta, sem dojela, zakaj. Tisti torek dopoldne bi lahko prvo karto kupili šele za nedeljo popoldne, vse ostalo je bilo že zdaaaavnaj razprodano!
Razočaranje je bilo ogromno. Naj ob tem zadrevaje priznam, da sem si privoščila tudi par krepkih na račun vzhodnoevropskih kratkohlačnikov in instagramerk v opankicah z biseri, ki se vozijo za par minut zmrzovat na 3500 metrov SAMO ZATO, da nam, poštenim pohodnikom, odžirajo prostor …
Navsezadnje nam na Guajari, najvišjem vrhu na otoku, ki ni neposreden del osrednje Teidejeve skupinice, ni bilo slabo, pa še prihranili smo 66 evrov za enosmerno vožnjo z žičnico. Na splošno pa smo na Tenerifu za denar, ki smo ga vložili v dopust, dobili bistveno več, kot bi v katerem bližjem kotičku Evrope, in bili na koncu izčrpani od butajočih valov, vulkanskega prahu, živahnega morskega življa in afriško navdahnjenih sotesk. Zato nam ni pretežko reči, da na Teide spet pridemo čez deset let – in takrat bomo šli vsi iz doline!
