nedelja, 28. marec 2021

Turisti

Če je vreme dovolj kilavo, smo pa čisto zadovoljni tudi, da se gremo samo turiste. In kaj je bolj turističnega od Bleda? Celo tako turistični smo bili, da je Najdražji šel na pot brez tavelikega nahrbtnika, v katerem ponavadi tovori kramo za večino familije, da se mu posmehuje vesoljna Slovenija, zakaj gre na Rašico - ali kamor koli že - s tovorom za Himalajo. Posledično je pa tokrat prenašal odvečna otroška oblačila v vrečki kot kaka ruska turistka ...

Ne glede na vse stereotipe - ali pač zaradi njih - mi je na Bledu razgledniško lepo, če ljudi ni preveč in če se oblaki umikajo, še toliko bolj. Kremšnite & co. so še vedno nagnusno dobre in tako zapeljivo zveneče, da je Mali pot do tja komaj zdržal. Slabost korona časa? Poleg vse odpadne embalaže, ki jo dobivamo ob nakupu hrane za s sabo, tudi odsotnost jedilnega pribora, tako da smo morali vse tiste kremaste sladice zbasati vase s pomočjo enega majhnega okroglega pokrovčka in raztrgane plastične škatle. 

Še najbolj si bom zapomnila vožnjo na Bled, ko je Mali utihnil, se obrnil na stran kot vedno, preden zaspi, in čez par minut glasno zajokal, češ da mu je sestrica rekla, da je zaspal in da smo medtem že bili pri jezeru. Ker sva bila oba z Najdražjim priča, kako je Tastarejša ves ta čas v svojem sedežu molče vadila male tiskane ali katere že črke, sva sineta nato komaj pomirila, da je ubogi revež očitno zadremal in preveč realistično sanjal …

»Kakšno se ti je zdelo Blejsko jezero?« sem ga vprašala potem.

»Grdo,« je odgovoril. Saj je imel kar prav. Za nas, vajene kristalno čiste Save – brez heca, zadnje česa je res bistra – je voda v Blejskem jezeru ostudna čobodra.



Postrežba v korona dobi. Za družine je prehranjevanje na prostem menda (bilo) dovoljeno?

sobota, 27. marec 2021

Tisoč trobentic

Če ne še več. Toliko smo jih našteli po poti, ob kateri se zbirajo v prava rumena velemesta. Plus oceane cvetočega resja, največji nasad jetrnikov, kar sem jih videla, falično slikovite skale in še in še. In to na hribčku, za katerega sem prvič slišala teden pred tem, ko sta ga »odkrila« moja starša. Nad Govškim brdom sta bila tako prevzeta, da sta čez par dni spet letela tja, meni je bila pa zadeva tako agresivno reklamirana, da jima res nismo mogli ne slediti.

Niti malo nam ni bilo žal. S prelaza Zavrate je na razmeroma strmi in čisto poraščeni vrh med Laškim in Hrastnikom blizu in sploh ne položno, a dovolj lepo, da se je Mali samo enkrat utegnil pritožiti, da je to zanj že pravi Everest. Domačini na vrhu Govškega brda so bili gostoljubni, da le kaj, pot dol na južno stran, do nekdanje vasice Govce in nazaj okrog na Zavrate, pa kvečjemu še bolj estetska. Čisti spomladanski presežek. Samo ogled grobišča Hude jame smo zamaknili za par let, ko bo podmladku lažje razložiti …



Igre z listjem in vetrom.

Skrbno urejeni vrh ...

... in skrbno vzdrževana pot na Govce.

Kar nekaj skal je ob poti.

Da o poljanah resja ne govorimo.

Za konec pa skoraj vodoravno nazaj na Zavrate.


nedelja, 21. marec 2021

Konec vere

Ko je Tastarejša enkrat v davnih časih dosegla dovolj razumno fazo, jo je na vrhu vsakega hribčka, na katerega smo šli, pričakalo darilce, ki naj bi ji ga nastavili škrati. Zadeva je bila mišljena motivacijsko, čeprav se ni vedno izšla čisto po načrtih, ker z Najdražjim nikoli nisva bila sposobna uresničiti groženj tipa »če ne boš hodila sama, ti škrati ne bodo ničesar pustili«, in jih zato raje nisva izvajala. Tudi brez tega je misel na sladkarijo ali mini igračko, ki bo skrita za kamnom na vrhu, dovolj spodbudna, da naša mladinca kar odnese čez zaključno strmino.

Ampak deca rastejo in postaja vedno težje. Tastarejši že pred letom in pol ni bilo več čisto jasno, kako je zdaj s temi škrati, zakaj jih nikoli ne vidimo, pa zakaj najprej pod klopco ni bilo ničesar, ob drugem obhodu pa, pa … Ustvarila si je več bolj ali manj prepričljivih teorij, kako in kaj. Najbolj simpatična je bila verjetno tista, da kaj če to nastavi Najdražji, ki večer prej leti na hrib in skrije kinderjajček. Ob upoštevanju dejstva, da se včasih za cilj odločimo tik pred zdajci, si je precej zabavno predstavljati, kako bi Najdražji prej celo noč letal s čelko po Sloveniji in skrival jajčka, za vsak slučaj, če nas bo slučajno odneslo tja.

Starejša je postajala, bolj je bila sumničava. Pred kakim mesecem me je punca čisto zares zalotila, ko sem porinila par rafaelotov pod klopco. Zdelo se mi je, da jo je moje blefiranje v stilu »samo tam sem imela roke, nič nisem počenjala« še zamotilo, a od takrat je name prežala s sokoljim očesom in celotni manever je postal komajda izvedljiv.

Danes pa je malo pred enim od samotnih vršičev Brkinskega roba mimogrede navrgla Malemu, »da bosta mami pa ati lahko nastavila darilo za škrate«. Hja, vere v pravljice je konec, naša punca je odrasla! Kaj sem hotela drugega, kot da sem jo potegnila na stran, ji zaupala, da ima čisto prav, in jo prosila za pomoč pri skrivanju darilc.

»Pa da ne bi slučajno povedala bratcu,« sem ji še zagrozila in ji naročila tudi, naj njemu prepusti tudi »odkritje« darila. Neznansko dobro se ji je zdelo – najprej verjetno že to, da sem ji priznala njen prav, potem pa seveda še, da bo od zdaj naprej skoraj kot odrasla sodelovala pri farbanju Malega.

Ta zapis je torej namenjen družinski kroniki. Sibirsko hladni 21. marec 2021 naj se zaokroži približno kot dan, ko je moja hčerka prenehala verjeti v škrate. Vsaj v glavnem – kajti toliko pa še ni zmogla odrasti, da ne bi bila spet ona tista, ki je »našla« presenečenje. Ki ga je sama skrila! Se bova očitno morali še pogovarjati …

Sibirsko hladni, prijetno samotni, prečudoviti Brkinski rob.


sobota, 20. marec 2021

Pouk slovenščine

»Ne bi šla v šolo«, »zakaj moram spet« in »ful je blo dolgocajtno« so stalnica družinskega sporeda. Kakšno veselje in sreča torej, ko je Tastarejša zvečer zakuhala in je lahko ostala doma! Sprva jo je sicer bolela glava, a že drugo jutro so vse težave minile in ves dan je bila na sto obratih. In veste, kaj je počela?

Igrala se je šolo, kakopak. Ker sem imela ves petek neokusno prehlajena (a potrjeno negativna) kar nekaj Zoom seans, je vloga učenca doletela Najdražjega. Tastarejša je bila skrbna učiteljica in je pripravila vse, od zvezkov do učilnice in mize za likovno umetnost, Najdražji pa se je izkazal kot enkraten učenec. Razen tega, da je menda preveč govoričil o lulanju in kakanju, je vse opravil z odliko! 

Takole se je potrudil Najdražji. A vidite, kako vzorno je napisal?

V soboto sem se za učenko javila jaz in kot odličnjakinja sem bila prepričana, da bom hčerkino »šolo« naredila z levo roko. Kako sem se uštela! Takoj po prvi vaji za pisanje črk me je zadela kritika – nič ni do črte, vse je premalo natančno, površno, neenakomerni presledki in še in še – z brutalnimi oznakami, da moram tako rekoč vse napisati še enkrat. Temu so se pridružili hudo travmatični spomini na prvo manj kot izvrstno oceno, ki sem jo fasala v tretjem razredu in je zatresla temelje mojega obstoja. Lahko si mislite – bila je ocena za eleganco pisave …

Zvezek sem zdaj nekam skrila pod kupe papirjev, Tastarejše se pa kar malo izogibam. Da me, stroga, kot je, ne bo nagnala še enkrat pisat naloge iz slovenščine!

In še moje kracarije. Še dobro,
da gospa učiteljica ni popravljala z rdečo!


sreda, 17. marec 2021

Ključ

Med našimi nedavnimi eksotičnimi počitnicami se mi je življenje skrajšalo za par minut. Neznano kam je namreč izginil ključ od apartmaja. Situacija sicer ni bila usodna, kajti šlo je za ključ od zadnjih vrat. Zanj verjetno ni bilo mišljeno, da se ga jemlje s sabo, ampak Najdražji, skrben, kot je, ga je nemudoma dodal na svoj sveženj zvončkljajočih spremljevalcev. Še isti dan se je njegova poteza izkazala kot precej praktična, ko smo se ločili na dve ekipici brez natančne napovedi, katera se bo prej vrnila na toplo.

Na tretje dopoldne našega bivanja smo torej prirohneli v apartma in odklenila sem zadnja vrata. Medtem ko sem odlagala goro stvari, ki vedno nekako končajo v moji prtljagi, in nadzirala higienske procese mladičev, me je zamotil zgovorni lastnik apartmaja. Po polurnem klepetu in še daljšem pakiranju smo se začeli namenjati spet ven, a ti šment, ključa zadnjih vrat ni bilo nikjer – v moji glavi pa nič! Čeprav se mi seveda zgodi, da dam šilček v hladilnik in vrečko od mačje hrane v koš za papir, pa vseeno nisem tista nesrečnica, ki bi morala vsak mesec kupovati nov telefon, imeti pet rezervnih setov ključev in vedno s seboj dva para nogavic, samo za vsak slučaj, če bi kaj založila. Zato me je osupnilo, da v moji glavi od tistega kaotičnega odklepanja vrat naprej v povezavi s ključem ni bilo ničesar, ključa pa seveda tudi ni bilo nikjer.

Z Najdražjim sva najprej pogledala povsod tam, kjer bi moral biti, pa v koših za smeti, med brisačami in na drugih mestih, kjer naj ga res ne bi bilo, pa še enkrat tam, kjer bi moral biti. Nič. Zaslišala sva mladiča. Ali kateri ve, kaj se je zgodilo s ključem? Nobeden nič. Preiskovala sva naprej, a brez uspeha, v moji glavi pa še vedno popolna praznina. Ko že skoraj ni bilo več kotička, kjer bi še lahko tičal nesrečni ključ, sem šla precej v zadregi poizvedovat k lastnikoma, če sta ga morda po našem klepetu slučajno onadva kam odnesla. Nič, toda k sreči se nista preveč sekirala in sta modro ugotovila, da se bo že pojavil. Med basanjem v avto sem bila sprijaznjena z njuno prognozo, nazadnje pa je iz hiše zmagoslavno prišel Najdražji z izgubljenim ključem v roki. Menda je ležal med odejami na eni od postelj …

Med vožnjo, ko je podmladek počival na zadnjih sedežih, sem Najdražjemu razglabljala, da res ne vem, kako je ključ prišel na posteljo, da jaz ga res nisem nesla tja in da tako smotana pa vendarle še nisem, da ne bi vsaj s kotičkom možganov vedela, kaj počnem.

»Mami, a veš kaj,« se je na lepem oglasilo od zadaj, »jaz sem bil. Jaz sem dal ključ na posteljo.«

Po tako odraslem priznanju Malega nisem mogla kregati. Da se ga je moje razbijanje glave okoli ključa dovolj dotaknilo, da je zadevo obelodanil, me je, nasprotno, prav ganilo – očitno naš dečko že premore nekaj posluha za druge! Zadevo bi mirno zadržal zase in nihče ne bi nikoli izvedel resnice. Tako kot je bilo menda v moji mladosti z neko lučjo, ki se je popolnoma razmontirana in razstavljena znašla v predalu. Ker smo po našem stanovanju takrat uradovali štirje nadobudneži, sta moja starša imela več osumljencev, a nobeden od lopovov ni resnice bodisi nikoli priznal bodisi je sploh ni poznal (kar je v primeru mene in mojega brata, ki sva bila še precej negodna, verjetna predpostavka). Zdaj, ko nam pogovor o tej temi ne bi bil več tako travmatičen, pa je resnico razstavljene luči odnesla pozaba odraslosti … in tako bo skrivnost ostala nerešena za vse večne čase. No ja, vsaj uganko izgubljenega ključa smo razrešili.

Saj ne, da ima fotka zvezi z zgornjim besedilom ... razen lokacije. Tudi to je nekaj.


nedelja, 07. marec 2021

Skoraj divjina pod Snežnikom

Tura na Kršičevec (1091 m) je, kot bi bila napisana prav nam na kožo. Na manj znanem, a trenutno ne prepovedanem koncu Slovenije, ne čisto osamljena, a brez koronskih množic, na obrobju snežniških host, a z dovolj širokimi pogledi na pivška prostranstva, da se občutek divjine ne izgubi pod mračno gozdno duhamornostjo.

Izhodišče na Jurščah ima urejeno parkirišče ob vaški cerkvici, tako da je odpadla običajna drama parkiranja, za nameček pa zraven travnik in otroško igrišče staršem omogočata pakiranje brez stresa. Od tam je prek širokega kraškega polja, nekaj fletnih travnikov in skozi strm gozd do vrha Kršičevca 400 višinskih metrov oz. dobre štiri kilometre. Najdražji je v silnem navdušenju nad kavbojsko navdahnjenimi hostami lomastil kar malo po svoje in oblezel vsako jazbino. Ker sem svojo mladostniško fobijo pred medvedi precej dobro prerasla, nisem pa je še pozabila, sem se ob njegovem šnofanju po spodmolih z mladičema raje držala markirane poti in si želela, da pri svojem »lovu« na volkove ne bi bil preveč uspešen …

Kot je logično in pričakovano, je bila krona našega pohoda na vrhu. Verjamem, da za bolj našpičene pohodnike panorama s takšnega komajtisočaka ni nič posebnega, ampak za ekipo naših zmožnosti je bila pa … uau! Z redkokaterega vršiča te višine se vidi tako daleč, od Učke in Grintovcev do Storžiča, Triglava, Kanina ter oddaljenih Dolomitov, in celo Snežnik se nam je milostno odkril nad enim od manj karizmatičnih poraščenih predvrhov.

Baje da je na Kršičevcu najlepše v bolj zreli pomladi, ko naj bi bilo tod ogromno metuljev. Mi razen enega klopa in par trobentic nismo videli resnejših znakov oživljanja narave, vseeno pa je bilo tole eno najlepših odkritij našega družinskega hribolazništva. Mali je proti koncu sicer dihal že bolj na škrge, tako da smo morali vključiti nekaj šerpovske pomoči, a glej čudo, na izhodiščnem igrišču so bile boleče noge in strašna zaspanost naenkrat pozabljene.

Prvi razcep za Jurščami: desno se gre Kršičevec (na sredini fotke), levo na Bele stene.
Bomo morali še priti ...

Zimsko-spomladanske radosti ob poti.

Kršičevec.

Malica v zadnji tretjini.

Razgledišče od vrhom. Na levi Sveta Trojica, še bolj zadaj Julijci.

Vrh.

Vrh v lovskem duhu. Zadaj kuka Snežnik.


Pogled z vrha na Juršče. V bistvu niso blizu!

Firbec ob poti.


Idealno izhodišče, travnati vrh Kršičevca se vidi v ozadju.


Stomatofobija

Ker sem precejšnja brezbožnica, nikoli v življenju nisem bila pri spovedi, si pa predstavljam, da gre od tam človek vedno z malček slabo ves...