Skoraj divjina pod Snežnikom

Tura na Kršičevec (1091 m) je, kot bi bila napisana prav nam na kožo. Na manj znanem, a trenutno ne prepovedanem koncu Slovenije, ne čisto osamljena, a brez koronskih množic, na obrobju snežniških host, a z dovolj širokimi pogledi na pivška prostranstva, da se občutek divjine ne izgubi pod mračno gozdno duhamornostjo.

Izhodišče na Jurščah ima urejeno parkirišče ob vaški cerkvici, tako da je odpadla običajna drama parkiranja, za nameček pa zraven travnik in otroško igrišče staršem omogočata pakiranje brez stresa. Od tam je prek širokega kraškega polja, nekaj fletnih travnikov in skozi strm gozd do vrha Kršičevca 400 višinskih metrov oz. dobre štiri kilometre. Najdražji je v silnem navdušenju nad kavbojsko navdahnjenimi hostami lomastil kar malo po svoje in oblezel vsako jazbino. Ker sem svojo mladostniško fobijo pred medvedi precej dobro prerasla, nisem pa je še pozabila, sem se ob njegovem šnofanju po spodmolih z mladičema raje držala markirane poti in si želela, da pri svojem »lovu« na volkove ne bi bil preveč uspešen …

Kot je logično in pričakovano, je bila krona našega pohoda na vrhu. Verjamem, da za bolj našpičene pohodnike panorama s takšnega komajtisočaka ni nič posebnega, ampak za ekipo naših zmožnosti je bila pa … uau! Z redkokaterega vršiča te višine se vidi tako daleč, od Učke in Grintovcev do Storžiča, Triglava, Kanina ter oddaljenih Dolomitov, in celo Snežnik se nam je milostno odkril nad enim od manj karizmatičnih poraščenih predvrhov.

Baje da je na Kršičevcu najlepše v bolj zreli pomladi, ko naj bi bilo tod ogromno metuljev. Mi razen enega klopa in par trobentic nismo videli resnejših znakov oživljanja narave, vseeno pa je bilo tole eno najlepših odkritij našega družinskega hribolazništva. Mali je proti koncu sicer dihal že bolj na škrge, tako da smo morali vključiti nekaj šerpovske pomoči, a glej čudo, na izhodiščnem igrišču so bile boleče noge in strašna zaspanost naenkrat pozabljene.

Prvi razcep za Jurščami: desno se gre Kršičevec (na sredini fotke), levo na Bele stene.
Bomo morali še priti ...

Zimsko-spomladanske radosti ob poti.

Kršičevec.

Malica v zadnji tretjini.

Razgledišče od vrhom. Na levi Sveta Trojica, še bolj zadaj Julijci.

Vrh.

Vrh v lovskem duhu. Zadaj kuka Snežnik.

Pogled z vrha na Juršče. V bistvu niso blizu!

Firbec ob poti.

Idealno izhodišče, travnati vrh Kršičevca se vidi v ozadju.