sreda, 17. marec 2021

Ključ

Med našimi nedavnimi eksotičnimi počitnicami se mi je življenje skrajšalo za par minut. Neznano kam je namreč izginil ključ od apartmaja. Situacija sicer ni bila usodna, kajti šlo je za ključ od zadnjih vrat. Zanj verjetno ni bilo mišljeno, da se ga jemlje s sabo, ampak Najdražji, skrben, kot je, ga je nemudoma dodal na svoj sveženj zvončkljajočih spremljevalcev. Še isti dan se je njegova poteza izkazala kot precej praktična, ko smo se ločili na dve ekipici brez natančne napovedi, katera se bo prej vrnila na toplo.

Na tretje dopoldne našega bivanja smo torej prirohneli v apartma in odklenila sem zadnja vrata. Medtem ko sem odlagala goro stvari, ki vedno nekako končajo v moji prtljagi, in nadzirala higienske procese mladičev, me je zamotil zgovorni lastnik apartmaja. Po polurnem klepetu in še daljšem pakiranju smo se začeli namenjati spet ven, a ti šment, ključa zadnjih vrat ni bilo nikjer – v moji glavi pa nič! Čeprav se mi seveda zgodi, da dam šilček v hladilnik in vrečko od mačje hrane v koš za papir, pa vseeno nisem tista nesrečnica, ki bi morala vsak mesec kupovati nov telefon, imeti pet rezervnih setov ključev in vedno s seboj dva para nogavic, samo za vsak slučaj, če bi kaj založila. Zato me je osupnilo, da v moji glavi od tistega kaotičnega odklepanja vrat naprej v povezavi s ključem ni bilo ničesar, ključa pa seveda tudi ni bilo nikjer.

Z Najdražjim sva najprej pogledala povsod tam, kjer bi moral biti, pa v koših za smeti, med brisačami in na drugih mestih, kjer naj ga res ne bi bilo, pa še enkrat tam, kjer bi moral biti. Nič. Zaslišala sva mladiča. Ali kateri ve, kaj se je zgodilo s ključem? Nobeden nič. Preiskovala sva naprej, a brez uspeha, v moji glavi pa še vedno popolna praznina. Ko že skoraj ni bilo več kotička, kjer bi še lahko tičal nesrečni ključ, sem šla precej v zadregi poizvedovat k lastnikoma, če sta ga morda po našem klepetu slučajno onadva kam odnesla. Nič, toda k sreči se nista preveč sekirala in sta modro ugotovila, da se bo že pojavil. Med basanjem v avto sem bila sprijaznjena z njuno prognozo, nazadnje pa je iz hiše zmagoslavno prišel Najdražji z izgubljenim ključem v roki. Menda je ležal med odejami na eni od postelj …

Med vožnjo, ko je podmladek počival na zadnjih sedežih, sem Najdražjemu razglabljala, da res ne vem, kako je ključ prišel na posteljo, da jaz ga res nisem nesla tja in da tako smotana pa vendarle še nisem, da ne bi vsaj s kotičkom možganov vedela, kaj počnem.

»Mami, a veš kaj,« se je na lepem oglasilo od zadaj, »jaz sem bil. Jaz sem dal ključ na posteljo.«

Po tako odraslem priznanju Malega nisem mogla kregati. Da se ga je moje razbijanje glave okoli ključa dovolj dotaknilo, da je zadevo obelodanil, me je, nasprotno, prav ganilo – očitno naš dečko že premore nekaj posluha za druge! Zadevo bi mirno zadržal zase in nihče ne bi nikoli izvedel resnice. Tako kot je bilo menda v moji mladosti z neko lučjo, ki se je popolnoma razmontirana in razstavljena znašla v predalu. Ker smo po našem stanovanju takrat uradovali štirje nadobudneži, sta moja starša imela več osumljencev, a nobeden od lopovov ni resnice bodisi nikoli priznal bodisi je sploh ni poznal (kar je v primeru mene in mojega brata, ki sva bila še precej negodna, verjetna predpostavka). Zdaj, ko nam pogovor o tej temi ne bi bil več tako travmatičen, pa je resnico razstavljene luči odnesla pozaba odraslosti … in tako bo skrivnost ostala nerešena za vse večne čase. No ja, vsaj uganko izgubljenega ključa smo razrešili.

Saj ne, da ima fotka zvezi z zgornjim besedilom ... razen lokacije. Tudi to je nekaj.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Stomatofobija

Ker sem precejšnja brezbožnica, nikoli v življenju nisem bila pri spovedi, si pa predstavljam, da gre od tam človek vedno z malček slabo ves...