nedelja, 28. februar 2021

Pomlad na Goriškem

Od zadnjih počitnic, ki so si zaslužile to ime – in ne, pri tem ne mislim na koronsko čepenje doma – je preteklo že skoraj pol leta in mladiča sta bila kar malo zmedena, kaj zdaj to pomeni. Posebej Malemu, za katerega šest mesecev na slaba štiri leta podlage pomeni precejšen delež, ni bilo čisto jasno, čemu vse to pakiranje. Spotoma smo mu torej morali pojasnjevati, da ne, ne bomo spali v naši postelji, ja, avtki, ki si jih je spakiral za s sabo, bojo prišli nazaj, in ne, takoj prvo popoldne še ne gremo domov. Nekaj dvomov sem pred odhodom v resnici imela tudi sama, pa čeprav sem bila iniciatorka tega projekta. Ob trenutnih, ne čisto transparentnih pogojih za najem nastanitve sem se vsega skupaj lotila z rahlo figo v žepu, ampak ob bolj mračnih izgledih za prihajajočo pomlad sem si nazadnje rekla, da če lahko vladajoča garnitura išče obvoze svojih pravil, ni razloga, zakaj jih ne bi po istih poteh obvozili tudi mi.

Tako smo pristali v prikupnem apartmaju v Solkanu, ki je bil prostoren, ogrevan – glede na izkušnje to ni tako samoumevno, kot se morda zdi – naša gostitelja pa gostoljubna čez vse in blagohotno potrpežljiva do recimo zverinskih krikov Malega, ki sem mu morala zvečer, o groza pregrozna, postriči nohte. Za nameček sta bila odlična poznavalca pohodništva na Goriškem, tako da sta nam dala kup neposredno uporabnih nasvetov. Sicer se je pa panika glede kurjave izkazala za nepotrebno, kajti zunanje temperature so poskočile do rekordnih zimskih vrednosti. Če se ne bi zdelo tako neprimerno zgodaj, bi se mladiča na osončenem vrtu slekla kar do nagega.

Solkan je sicer prijeten kraj za družinski dopust s kupom zanimivosti: Soča in njen veslaški center, pa seveda oba mostova, moj podmladek pa je pa najbolj fascinirala fontana/propeler/elisa na enem od trgov, ki v suhem delu leta služi kot prvovrsten tobogan. Ne glede na uro dneva in splošno utrujenost smo se morali ustaviti tam in v petih dneh sta se po gladkem klančku spustila vsaj stokrat, po riti, po hrbtu, po trebuhu, eden na drugem, eden za drugim, eden pod drugim … Pravi čudež je, da sta jo odnesla brez poškodb. Naju z Najdražjim je sprva mamila slaščičarna na drugi strani trgca, a ko sva videla, kakšna gneča kofetkarjev je ves čas pred njo, sva raje kar pozabila na zgodnji sladoled. Saj ne pretiravamo s protikoronskimi ukrepi, v množice pa vendarle raje ne rinemo. 

Solkanska atrakcija št. 1.

Sicer je bil dopust za podmladek kar naporen, ker se trenutno še vedno ne da početi dosti drugega kot pohajkovati po hribih. In za to je na Goriškem toliko možnosti, da bi se med naslednjim koronskim valom zlahka preselili tja … Začeli smo z otroško klasiko, potjo po jarkih na Sveto goro, ki je z nekaj tuneli, številnimi kavernami in strelskimi jarki ter mostički za kolesarske downhillarje polna atrakcij. Malo me je skrbelo, kajti pred dvema letoma je Tastarejša sredi najstrmejšega, najbolj sluzastega in najdaljšega predora začela panično cviliti, češ da se boji vojakov. Za vsak slučaj vojne tokrat nisem niti omenila, dokler nismo prikukali na svetlo, a verjetno so bili moji strahovi odveč. Punca je poti zdaj več kot dorasla, tako da je v naslednjih dneh celo spraševala, kdaj bomo spet šli skozi tunele. Odlično pa se je izkazal tudi Mali. Skozi prvi predor se je sicer držal mojega naročja kot prestrašen netopir, v drugem je že upal pogledovati proti tlom, ta dolgega je pa brez zadreg prehodil in preplezal sam. Še sreča, kajti ker nismo imeli s sabo nosilke, res ne vem, kako bi ga v naročju spravila gor po tistem drsečem plezalnem odstavku. 

Razgibana Pot po jarkih.

Konec februarja v kratkih rokavih!

Na bolj dolgočasnem odseku za dogajanje
skrbijo kolesarski objekti.

Večer na vrhu.

Malo me je presenetilo, da narava na Goriškem očitno še ni čisto resno vzela gnusno visokih temperatur in se je v veliki meri držala zimskega spanja – s svetlo izjemo klopov seveda, ki so že začeli brcati, pa čeprav ne bi imela nič proti, če bi počitek še malo zavlekli … Da ne bi bili čisto prikrajšani za rožice, smo se odpravili na rob Banjške planote. Tu smo se skozi alejo zvončkov in žafranov sprehodili na eksotični vrh Jelenka z nenavadno ostrimi skalami in celo nekakšnim staroverskim svetiščem. Samotno in sramežljivo lepo. 

Iz Kanalskega Vrha na Jelenk. Očarljiv travnik na poti je bil kot nalašč za malo gimnastike.

Aleja žafranov.

Moji trije na razdrapanem vrhu ...

... kjer naj bi bilo nekakšno staroversko svetišče. Skratka, lepo je.

Tretji dan smo se z zadnjimi zdihljaji energije v hudi pripeki privlekli do naravnega okna na robu Trnovskega gozda. Kako se sklanja Skozno, v resnici ne vem – šli smo do Skozna? Skoznega? Ali kar Skozne, kot nam je še najbolje zvenelo? Manj jezikoslovno navdahnjeni del ekipe se ni obremenjeval in je ime vzel dobesedno, kajti skozi okno in jamo ob njem je speljana kratka, zanimiva krožna pot. Tastarejša je najprej ni hotela povohati, ko je iz notranjosti votline slišala moje vriskanje, je pa pridirkala za mano in navsezadnje jamski krog naredila kar trikrat. Z mano, z Najdražjim in nazadnje, ko se je zbudil iz sna, ki se mu med vzponom ni mogel upreti, še z Malim. Lokacija je še atraktivnejša zaradi zračnega prometa jadralcev in zmajarjev, ki so nas preletavali, tako da je bil v bistvu edini nebodigatreba del ture sestop po krožni poti v Šmihel. Tiste dolgočasne kolovoze bi mirne duše izpustili. 

Mali je med vzponom omagal. Kar pomeni,
da se je nagaral Najdražji (z mrtvo težo v naročju!).

Zanimivo okno s kaverno in označenim
prehodom skozi naravno jamo.

Ker se celo jaz zavedam, da so trije dnevi zaporedne hoje za podmladek morda nekoliko manjša radost kot zame, sem se na četrti dan familije usmilila in se na veselje vseh vpletenih dve minutki po izteku policijske ure izmuznila iz apartmaja. Familija je dobila vse dopoldne igranja brez slabe vesti – niti do »tobogana« niso šli niti niso gledali preveč televizije, tako da je bila žurka očitno na vrhuncu – jaz pa sem si z maršem prek Sabotina na Korado in dol v Plave prislužila 23 kilometrov večinoma še nepoznanega terena. Na Sabotinu me je presenetilo predvsem, kako dolg je še greben od koče naprej proti zahodu in kako zahtevna je pot po njem. Nadaljevanje z nekaj kilometri tlačenja asfalta sem mirne duše prehodila enkrat in edinkrat, no, vrh Korade z res širokimi razgledi je pa druga, tako opojna pesem, da smo se popoldne še enkrat pripeljali gor v celotni zasedbi. Škoda, da nam je mrzli veter medtem odnesel preuranjeno poletje – nam je pa vsaj malo izčistil razglede. 

Jutro na Sabotinu.

Pogled na slovensko Toskano ...

... in na moj cilj tam daaaaleč zadaj.

Preskočimo manj zanimivi del; med vzponom proti Koradu se spet začnejo lepi travniki.

Žafranov gozd pod vrhom in razmeroma sveže oznake Juliane.

Korada.

Korada (in Krn).

Sestop v Plave ni nič posebnega.

Popoldanska plaža v Kanalu.

In popoldne še enkrat na Korado. Tokrat seveda z avtom.

Od goriške pomladi smo se poslovili na Sv. Danijelu. Če je Škabrijel mlajši brat Svete gore, je Danijel še malo mlajši brat Škabrijela. Poti nanj so strme in na frišno (in neuradno) markirane, predvsem tista na vzhod, do zaselka Pri Peči, je pa dejansko bolj označeno brezpotje. Medtem ko je Najdražji oddrvel po avto, sem z mladičema sestopila proti Lijaku oz. v Loke. O vetru z roba tod ni bilo sledu in otroka sta spet začela z vihanjem kratkih majic v nekakšno dopopkovno varianto. Ojej, očitno se že bližamo tistim letom … Veselje ob povratku domov je bilo nepopisno. Kako sveže so igrače po nekaj dneh premora! Zdaj pa samo upamo, da nam bo v letu 2021 naklonjen še kakšen dopust. Saj sploh ne potrebujemo lova na nosoroge v Namibiji, da je fajn.

Cena korone: obvezni Živžav. Če bi vedela, koliko nedeljskih juter bo olajšal, bi ga predpisali že prej.

Po dolgem času se jima je zdelo strašno frajersko,
ko sta imela svoja nahrbtnika. Menda sta z njima
zdržala kar pol ure!?

Poraščeni, od vojne uničeni svet na Danijelu.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekak...